V znamenju ribe
Najstarejše krščansko znamenje je tisto, ki označuje današnji evangelij, čeprav je res, da je simbolov še kar nekaj, kot recimo čoln in “morje” (uporablja se isto besedo za jezero in morje). Križ je začel kristjane označevati pravzaprav šele v 4. stoletju, od cesarja Konstantina naprej, ki je prepovedal to okrutno morilno orodje, prej pa je bil njihov simbol riba. Res simbol, ki pomeni nekaj dati ali zbrati skupaj, saj so skupaj zbrane prve črke – v grščini, seveda – tistega, kar je vsebina naše vere: Jezus Kristus, Božji Sin in Odrešenik (Ichthýs – Iesoùs Christòs Theoù Hiòs Sotèr). To je torej tisto, kar najgloblje označuje kristjana – globoko, intimno prijateljstvo z Jezusom, Božjim sinom in Odrešenikom. Kdor se odloči za tega Gospoda, se ne zanaša več samo na lastne moči, ampak se izroča njemu – z njegovo pomočjo je mogoče vse. Pa ne govorimo le o tem, da premagamo s to pomočjo le tiste življenjske ovire – tudi to. A je še bolj pomembno tisto “več”, kar nam je obljubljeno – premaganje zla, greha in zlasti smrti, ki ji nihče ne uide. Vendar pa riba kaže še na nekaj izredno pomembnega.
Riba kaže na evharistijo, na sveto mašo. Če pogledamo nekoliko bolj pobliže evangeljski odlomek, potem vidimo, da je pravzaprav zgrajen po mašnem obredu, ko nas Jezus najprej hrani s svojo besedo, potem pa tudi s svojim mesom. In smo omenili zgoraj čoln, ki simbolizira skupnost – torej ne samo apostoli, ampak smo tu mišljeni vsi kristjani, celotna Cerkev. Evangelisti vedno mislijo širše, mi smo pa nasprotno tisti, ki gledamo precej ozko. Evangelist bi lahko videl samo tistih par ribičev in bi ne “gledal preko”, prav tako pa mi navadno pri maši preveč gledamo izredno ozko – cerkveno občestvo bi naj bili samo tisti, ki so se udeležili tiste svete maše. Pa ni tako, kakor je lepo dejal nek srbski pravoslvani duhovnik, ki je slovesno maševal, čeprav je bila cerkev skoraj prazna: “Ovde je čitav Kozmos”. Tako je, pri maši je vselej na nek način prisotno vse stvarstvo, vidno in nevidno. Ko govorimo o Cerkvi, je prisotna v celoti, v svojem vidnem in nevidnem elementu. Pri strani vidite ikono, ki jo je ob moji maši napisala (ikone se namreč piše, ne slika ali riše) Albina Nastran. Ikone vedno kažejo tudi na tisto, kar se ne vidi, so ono v presežno, v drugi svet. Jezus sicer stopa v moje in tvoje življenje, a istočasno v celotno svojo Cerkev. To se zgodi pri vsaki sveti maši – Jezus pride v moje življenje, pa tudi v svojo Cerkev nasploh – nebo in zemlja se združita.
Res je, naše mreže so prazne, a ravno to je tisto, kar hoče Jezus od nas – izročiti mu moramo svoje življenje, tudi z neuspehi in zablodami, ko smo se preveč zanašali le na svoje lastne moči. Riba vedno kaže na čudež pomnožitve. Iz skromnega, prasktično ničnega našega daru, lahko Jezus naredi neizmerno veliko, več kot si mi sploh lahko predstavljamo. In to dela pri vsaki sveti maši, kjer je naša reakcija, naš odziv, če smo zares pri stvari, Petrov odziv: “Pojdi od mene, ker sem grešen človek!” In vendar Jezus ne gre stran, saj bi brez njega ta grešni človek ne mogel in ne zmogel nič. Drža je pri tem izrednega pomena, to pa je drža klečanja. Pred tako veliko in skrivnostno ter čudovito silo lahko samo pokleknemo in častimo. Tej drži rečemo z latinsko tujko “adoracija”. Ta čudež je tako velik in skrivnosten, da nas sili na kolena. Da smo se tako zlahka klečanju odpovedali, češ da je človeka nevredno, je nezaslišano in nesmiselno. Kakor je namreč vselej veljalo, ni obhajila, torej prejema daru, če ni prej adoracije. Tako pa smo dane sprišli celo tako daleč, da mislimo, kako smo do maše in svetega obhajila upravičeni, da je torej to naša pravica. Pa temu ni tako, ampak je vse to vselej milost, kakor je milost tudi odpuščanje grehov. To so vendarle takšne vrste darovi, ki si jih nihče od nas ljudi ne more “zrihtati” sam, ampak jih lahko prejme samo po Jezusu Kristusu in samo v okviru zakramentov.
Tako je torej vse nasše krščansko življenje v znamenju ribe, ki kaže na pomnožitev darov, ki jih prinašamo Jezusu, kakor tudi znamenje, kako milostno deluje po zakramentih svoje Cerkve, kjer nam deli svoje usmiljenje in številne milosti. Nazadnje je riba tudi simbol pričevanjske in oznanjevalne Cerkve, saj vsak kristjan, nadaljuje s sveto daritvijo tudi v svojem vsakdanu, kjer oznnanja Kristusa z besedo in zgledom. To se kaže tudi v tem, kako prenaša vsakdanje težke trenutke, kakor tudi bolezni in trpljenje – svoje in bližnjih.
Nedeljska pridiga g. Andreja Vončine
