“V življenju si je treba znati pomagati in v vsaki situaciji skušati poiskati kaj pozitivnega!”

Letošnja matura je bila za vse dijake petih razredov prava preizkušnja, saj so se morali po trimesečni karanteni izkazati na daljšem ustnem izpitu. O tej enkratni, življenjsko zelo pomembni izkušnji sem se pogovorila z Rebecco Fierro, devetnajstletno Goričanko. Rebecca je pred tednom opravila maturitetni izpit s stotico in tako tudi končala svojo petletno šolsko pot na humanističnem liceju Simon Gregorčič.
Rebecca, povej mi najprej, kako si preživela karanteno?
Moja karantena je imela pozitivne in negativne plati. V tem času sem imela veliko več prostega časa, v katerem sem se ukvarjala s tistim, kar me veseli, in sicer z risanjem. To mi je zelo pomagalo, bodisi zato, ker je medtem čas hitreje mineval, bodisi ker sem bila potem boljše volje. V bistvu je bilo zame risanje terapevtično ustvarjanje. Čeprav sem imela več časa zase, še zdaj obžalujem dejstvo, da sem zadnje mesece liceja preživela doma v samoti in ne v razredu s svojimi sošolci.
Kaj in koga si najbolj pogrešala v tem času?
Najbolj sem pogrešala stik s sošolci. Že od septembra sem vsak dan pouka doživljala na drugačen način kot prejšnja leta. Zavedala sem se, da so tisti moji zadnji trenutki na liceju. Kot vsi petošolci sem tudi jaz imela veliko pričakovanj in želja; vse mi je bilo odvzeto. Predstavljala sem si, kako bi s sošolci preživeli zadnji mesec, zadnji dan, zadnjo uro na liceju; to ostane za vedno v spominu in srcu. Zelo sem pogrešala tudi svoje prijateljice in gledališče, s katerim se redno ukvarjam, še najbolj pa stik z naravo in sprehode.
Kakšen je bil tvoj odnos z novimi učnimi metodami na daljavo in kako si se potem pripravila na maturo?
Na začetku mi je pouk na daljavo povzročal precej težav, saj sem se težko prilagodila na videolekcije. Upala sem, da se bomo prej ali slej vrnili v šolo. Ko je ta možnost popolnoma izpadla, sem se zavedala, da ni druge poti, razen te, da se čim prej spoprijateljim z novimi metodami dela. Lekcije so bile res naporne in utrudljive, pogrešala sem neposreden dialog s profesorji in podporo, ki se je po navadi ustvarila med sošolci v težjih trenutkih. Z bližanjem mature sem si uredila čas in vsak dan ponavljala snov vseh predmetov, proti koncu pa smo se z razredom tudi večkrat srečali in skupaj študirali. To so bili najlepši trenutki. Kljub temu da so nam profesorji bili na razpolago, smo veliko dela morali opraviti sami. Prepuščeni smo bili osebni disciplini in motivaciji, prav zaradi tega sem si čas organizirala na najboljši način in načrtu tudi skušala slediti. Trud se je potem na maturi tudi obrestoval, na kar sem zelo ponosna.
Kateri naslov ti je komisija dodelila za maturitetno nalogo?
Naslov moje maturitetne naloge je bil Jung in Jungovi arhetipi. Zelo sem bila navdušena nad dodeljenim naslovom, z veseljem sem pripravila nalogo in o njej tudi predavala na izpitu. Jung je skupaj s Freudom postavil stebre psihoanalize. Oba zelo občudujem, osebno pa imam raje Junga, ker je njegova teorija tesno povezana z mitologijo in antičnim svetom.
Kako si mislila, da bo potekala tvoja matura? Ali si zadovoljna, da je izpit sploh bil kljub izredni situaciji?
Od vsega začetka sem bila prepričana, da mature sploh ne bo. Zelo mi je bilo žal, da je odpadel pisni del, saj zelo rada pišem. Mislim, da se je z njim izgubila tudi tipična maturitetna atmosfera. Gotovo pa ni primanjkovalo stresa in strahu. Kljub temu sem zadovoljna, da sem lahko licej končala z izpitom in torej tudi na dostojen način.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Načrte za prihodnost nisem še dokončno določila. Rada bi obdržala stik z gledališkim svetom in se nekoč z njim tudi poklicno ukvarjala. Drugače pa bi me zelo navdušil študij literature in psihologije. Gotova pa sem, da bom študij nadaljevala v humanističnem duhu.
Ali te je ta izkušnja kaj izučila?
Ja seveda, razumela sem, da je življenje res nepredvidljivo in v vsakem trenutku se nam vsak načrtan lahko izniči. Naučila sem se, da si je v življenju treba znati pomagati in v vsaki situaciji skušati poiskati kaj pozitivnega. V težkih trenutkih je pomembno ostati povezani in se podpirati, kakor smo storili s sošolci.
Kakšen nasvet bi dala prihodnjim maturantom?
Svetovala bi jim, naj se v zadnjem letniku zabavajo, kar je poleg študija najpomembnejše, naj si pomagajo med sabo, naj ostanejo združeni. Spodbujam jih, naj profesorje ne upoštevajo samo kot šolske učitelje, temveč tudi kot življenjske.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme