V začetku je bila beseda: združeni projekt Programa Ars in Radia Trst A
Literarni večeri cikla Ars teatralis so odraz vere v moč besede, v sugestijo radijskega pripovedovanja. Zaupanje v sredstvo in obliko je toliko močnejše, ko gre za besede velikana, kot je Alojz Rebula, ki so mu v Slovenskem stalnem gledališču priredili poklon ob stoletnici rojstva. Tamara Stanese je znotraj umetniške celote, ki jo je režijsko uredil Alen Jelen, povezovala štiri moške glasove, ki so se sprehajali po straneh Rebulovega opusa, in sicer Danijela Malalana, Jureta Kopušarja, Marijana Kravosa, Andreja Pisanija. Glasbeno ekspresivno podporo so v živo ustvarjale strune kitare Janoša Jurinčiča in violončela Andrejke Možina.
Strniti v eno uro portret šempolajskega pisatelja, esejista, publicista, dramaturga, prevajalca in akademika je seveda nemogoče, smiselno sestavljena antologija pa je predstavljala v prvi vrsti vabilo k branju njegovih del v celotnem razponu. Večer z neposrednim prenosom je nastal kot združeni projekt Programa Ars in Radia Trst A.
Občinstvo in poslušalci na daljavo so se poglobili v različne vsebine in značaje Rebulove umetnosti in mišljenja z odlomki iz zbirke Vinograd rimske cesarice, romana V Sibilinem vetru, živo in hudomušno govorico dnevnikov (na primer o grenko komičnem zaslišanju na mejnem prehodu Fernetiči po aferi Kocbek), z večno aktualnim razmišljanjem o nasilju nad jezikom v farsi Hribi, pokrjite nas (absurdno zamenjevanje besed, ki se jim po novem pripisuje slabšalni pomen, je zelo podobno sedanjim trendom), nenazadnje z izrazom ljubezni do narave v Snegovih Edena in s krščanskim prepričanjem, ki ga je predstavljala sugestivna sklepna meditacija iz knjige Smer nova zemlja.
Literarni večer je spadal v niz dogodkov V Rebulovem vetru Slovenske prosvete; predsednik Tomaž Simčič je na koncu poudaril, da je izbor učinkovito predstavljal avtorja (“To je bil Rebula, kot smo ga poznali!”) in da je projekt razveseljivo povezal različne akterje, kot so poleg že omenjenih tudi Slovensko stalno gledališče, SNG Nova Gorica, Radijski oder, SSO, Društvo slovenskih izobražencev.
Scenarist Matej Venier, ki je imel zahtevno nalogo izbrati odlomke za čim popolnejši portret, nam je o Rebulovi umetnosti povedal: “Prvi temelj Rebulove veličine je religiozni odnos do jezika, ki ga nismo več vajeni. Nikoli se ni odrekel oboževanju slovenske besede in klesanju, neskončnemu brušenju vedno prepoznavnega sloga. Drugi element je nenehno iskanje presežnega. Nato izjemno intelektualno poštenje, tudi do samega sebe, nepobitna narodna zavest, ki bi se je mogoče lahko spet začeli učiti, neizprosna logika, na primer v dramah, kjer zgleda, da osebe zagrabijo in vodijo avtorja. Nenazadnje bi omenil izjemno filozofsko in umetniško razgledanost, poznavanje antične in slovenske literature. Vsaka velika kultura ne more brez jedra, zunanji list se ravna po tistem, kar je noter.”
