Goriška

V upanju na boljše čase iščejo najboljše rešitve

V upanju na boljše čase iščejo najboljše rešitve

Piše Danijel Devetak / Mauro Leban, ravnatelj Mladinskega doma

V lepih pomladnih tednih je dvorišče Alojzijevišča v ulici Don Bosko v Gorici prazno. Otrok, za katere ponavadi med šolskim letom v popoldanskih urah skrbi društvo Mladinski dom, seveda ni. O društvu in tem, kako so prilagodili njegovo delovanje v kriznem času koronavirusa, smo se pogovorili z ravnateljem Maurom Lebanom.

Kako MD doživlja to krizno obdobje, ki se že kar vleče?
Doživljamo ga tako kot mnoge druge sorodne ustanove v podobnem stanju. Z razliko od navadnih društev imamo mi ponavadi pouk za otroke. Naše delo je vsakodnevno namenjeno članom. Ko so nastopili restriktivni ukrepi, smo v začetku, ko so šole zaprle vrata, teden dni še imeli jutranji pouk. Družinam smo skušali priti naproti na tak način. Ko pa je bilo prepovedano še zbiranje otrok, smo prekinili s tem in ponudili gojencem možnost, da jih vzgojiteljice spremljajo “na daleč”, preko spleta. Za tako obliko dela se sicer niso prijavili vsi. Ti gojenci, tako osnovnošolci kot srednješolci, so nekajkrat tedensko v stiku z vzgojiteljico: opravljene naloge ji pošiljajo po mailu ali whatsappu, nato prejmejo odgovor. Če imajo potrebo po daljši, osebni razlagi, se slišijo tudi telefonsko. Storitev pošolskega pouka je torej v tem trenutku za nas prilagojena na tak način, seveda okrnjena.
Pouk poteka samo individualno ali morda tudi skupinsko?
Poteka samo individualno. Z osnovnošolci se s tem gotovo veliko ukvarjajo starši, ki pošiljajo naloge in v odgovor prejmejo popravljene.
Koliko mladih ste imeli letos?
Letos smo imeli 32 vpisov. Za prirejeno obliko pomoči pri pouku, ki se je začela 9. marca, se je javila slaba polovica.
Koliko vzgojiteljev imate?
Do konca te sezone imamo tri vzgojitelje. Ena vzgojiteljica je s 1. aprilom šla na porodniški dopust. Druga vzgojiteljica ima izrecno nalogo, da spremlja pouk otrok, za tretjega pa smo izkoristili možnost, da je šel v dopolnilno blagajno; do konca tega meseca imamo to možnost, potem bomo videli kako naprej. V kratkem bo imel naš odbor prek videokonference sestanek, na katerem bomo morali odločati o marsičem. Težave še bodo, ker v tem šolskem letu se otroci ne bodo vrnili v šolo, prav tako bomo imeli težave tudi mi, da bi zajamčili otrokom možnost jih zbirati v popoldanskih oz. jutranjih urah. Glede na to, da še ni povsem jasno, ali se bo šolski pouk kolikor toliko normalno ali pa prilagojeno začel v septembru, sedaj iščemo oblike, kako bi nadaljevali svoje delo, če ne tako, kot to delamo doslej.
Ti si kot ravnatelj redno v uradu?
V glavnem delam od doma, saj je upravno delo zelo okrnjeno. V urad grem občasno, da poberem pošto in opravim, kar je nujno. Veliko je stikov z raznimi servisi, uradi, komercialistom, deželnim združenjem, ki koordinira delo prostovoljnih društev, itd.
Tudi vzgojiteljica dela od doma?
Da, ta, ki trenutno spremlja otroke, to dela od doma. So pa še odprta vprašanja. Odbor še ni sestavil točno določene strategije. Za zdaj še malo “tavamo”, sproti ugotavljamo, kaj se bo dalo narediti in česa ne, v pričakovanju na kakšno novost. Problem je tudi vprašanje javnih podpor, če bodo ostale v takšnem obsegu, kakršnega smo pričakovali, ali ne. Seveda se trudimo, da bi zajamčili delovna mesta, bo pa to seveda odvisno od prispevkov in prihodkov.
Družine potrebujejo pomoč? Vas kaj kličejo?
V glavnem je v stiku z družinami omenjena vzgojiteljica in v glavnem se odzivajo družine otrok, ki so se vpisali na to spremstvo on-line. To delo je precej omejeno. Žal opažamo, in to predvsem pri bolj problematičnih učencih, ki bodo tako ali drugače itak izdelali razred, da so v tem času izgubili motivacijo.
Kako misliš, da to stanje lahko vpliva na otroke, ki so bili vajeni se v šoli in nato v Mladinskem domu se veliko družiti, nato pa so ostali osamljeni, izolirani?
To bo še velik problem. Praznino je treba na kakšen način napolniti. Razen na osebni ravni, o tem doslej nismo veliko poizvedovali. Po eni strani je to za družine dobro, ker so njihovi člani prisiljeni biti doma in so lahko skupaj; mladim pa seveda manjka socializacija, ki je omejena na tehnološka sredstva. Pred nekaj dnevi sem govoril s prijateljem, ki mi je potrdil, da bodo psihološki problemi kot posledice tega obdobja šele prišli na dan. Otroci, ki imajo dvorišče, se lahko kolikor toliko razpištolijo; drugi ne … Kakšne bodo posledice, je še veliko vprašanje.
In vaša običajna priprava na maturo bo stekla?
Nimamo sicer še nič strukturiranega, toda neko pomoč bomo ponudili in uresničili glede na odziv družin. Za tretješolce bi lahko ponudili tečaj v obliki videokonference, saj so že precej samostojni. Pri osnovnošolcih pa brez prisotnosti staršev ne gre. Kar se dogaja, nas je iznenadilo, vse je novo.
Ste se o metodah v takšnih razmerah morda kaj posvetovali s strokovnjaki?
Še ne. Prav to je točka na dnevnem redu seje odbora, ki želi najti kakšno boljšo in konkretno rešitev. V tem času sem se v glavnem ukvarjal z upravnimi posli. Upali smo, da bo zadeva trajala samo nekaj tednov; ko zdaj vidimo, da se kar vleče in da je pod vprašajem tudi oblika delovanja našega društva v prihodnjem šolskem letu, se zavedamo, da moramo najti drugačne rešitve.
Kaj pa vaše poletne pobude?
Tudi poletno delovanje je pod vprašajem.
Kaj ste imeli v programu za poletje?
Junija smo imeli na programu tri tedne poletnega središča na sedežu, en teden ali dva, pač glede na vpise, pa letovanja v Žabnicah. To bo verjetno odpadlo, moramo pa še odločiti. Dva tedna uvoda v novo šolsko leto imamo na programu konec avgusta oz. začetek septembra. Je možno, da bomo ponudili alternativno kaj več možnosti dnevnega zbiranja v poletnem središču. Julija bi lahko bilo na sedežu kaj več dnevnih dejavnosti, čeprav moramo upoštevati, da bo takrat zaradi toplote težko kaj več delati, pa tudi način: če lahko zbiramo mlade, ki pa ne smejo igrati skupinskih športov, je kar hudo. Težko je si predstavljati poletno središče, na katerem otroci ne morejo niti brcati žoge…
Kako ti osebno doživljaš ta čudni čas?
Čas je čuden. Sicer pa menim, da smo ljudje pozabili, da nismo “vsemogočni”. In tako majhna stvarca, kot je virus, je sprevrgla vse naše načrte, način delovanja, odnose do ljudi, stvari, okolja itd. Doslej je že marsikdo opozarjal, da moramo spremeniti svoje “odnose do”, pa ga nismo poslušali. Kar se mene tiče, ponavadi imam kar nekaj opravkov zaradi Mladinskega doma in drugih prostovoljnih vzgojnih ustanov, urejam dom, obdelujem vrt, z bratom skrbiva za mamo … Zato mi ni težko biti malo več doma. Po eni strani sem zadovoljen, ker sem se končno lahko lotil nekaterih del, ki sem jih imel več let v načrtu, pa nisem nikdar imel časa zanja. Zdaj odpiram “fronte”; saj marsičesa ne bom utegnil izpeljati do konca, in vendar kaj začenjam delati. Malo mi manjka stik z naravo, to seveda, pa tudi iti v Slovenijo; upam, da bodo kaj odprli, saj imamo tam tudi vrtove in zemljišča. Ukrepov ne doživljam z večjimi težavami; si predstavljam pa, kako težko mora biti za kakšne družine z otroki v mestih, kjer imajo samo okna in morda balkon. Prijatelj mi je povedal, da so dve osebi iz neke vasi na Goriškem sprejeli v bolnišnico, ker ju je to stanje “spravilo iz tira”. Drugod že prihaja tudi do še hujših težav. Mislim, da dolgo na tak način ne bomo mogli zdržati. Čudno se mi zdi, kako bo, ko bomo lahko svobodneje krožili, pa se bomo morali izogibati ljudem itd. Kako se bomo na kavici v baru morali držati v primerni razdalji, kako se bomo pozdravljali brez stiska roke itd. Vse skupaj se zdi nekam irealno. Po drugi strani sem vajen razmišljati na tiste, ki so na slabšem kot mi, na migrante, na tiste, ki doživljajo vojno doma, na brezdomce itd. Mi smo prisiljeni biti doma, marsikdo pa nima niti doma. Prav je, da tudi mi, ki smo nekako “civilizirani”, ne pozabimo na hujše probleme človeštva.

Danijel Devetak

30.04.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!