V tesnobi stopimo skupaj!

Piše: Danijel Devetak

Pandemija in duševno zdravje

Pandemija ne ogroža le ekonomije, temveč vedno bolj tudi duševno zdravje. Vse bolj prihaja na površje prav ta vidik drugega vala koronavirusa, ki krha družbene temelje: ohranjanje psihičnega ravnovesja. Veliko je namreč dejavnikov, ki ga resno ogrožajo.

Na prvem mestu je gotovo upravičen strah pred okužbo. Kot pričajo številni vsakdanji primeri, se je kljub največji previdnosti in spoštovanju vseh predpisov v resnici res težko izogniti okužbi. Zelo neprijetno je – po stiku z okuženo osebo – pričakovanje na odvzem brisa; navidez neskončno dolge so ure negotovosti v pričakovanju na njegov izid, ki ga marsikdo doživlja kot pravo “obsodbo”. Sama karantena je – še zlasti za veliko večino pozitivnih, ki nimajo simptomov – posebno huda preizkušnja: človeku se zdi, da se je čas ustavil: ni bolan, ni na dopustu, čuti se “v hišnem priporu”. V strahu se ozira čez ramo, saj ve, da imajo celo sile javnega reda seznam “takih, kakršen je on”, v primeru, da bi ga zasačili na ulici … Občutek ima, da je nekje “obvisel”, da je v vicah, ki so bolj podobne peklu kot pa nebesom. Marsikdo to doživlja pasivno in se ne meni za to, da bi lahko bil “nevaren” za bližnje; kdo drug postane nestrpen, reagira agresivno ali celo nasilno; ali pa poskuša prezirati omejitve in tako tvega tudi pravne posledice. Poleg vsega pa še ljudje nanj kažejo s prstom in se ga – tudi če desno in levo razkazuje potrdilo o negativnem brisu – še dolgo izogibajo. Družbene stigme se zlahka ne bo rešil, saj je strah v ljudeh še vedno prevelik.

Ta “zamrznjena življenja” niso od muh, trdijo strokovnjaki, saj se vedno bolj širi vrsta tesnobe, ki ni podobna pomladni, ko smo vsi stali pred neznanim: v tem trenutku je duševna stiska bolj specifična, drugačna, ljudem daje občutek dezorientacije, jemlje jim sposobnost koncentracije, povzroča motnje spanja. Kdor je že po naravi nagnjen k depresiji in anksioznosti, doživlja še hujše stiske. Intenzivnost tesnobe lahko privede do obupa: tak človek se lahko sam prepriča, da je “obsojen”, in stalno premlevanje negativnih fantazij ga lahko privede tudi do skrajnih dejanj. Zdi se nam, da nas oblegajo virus, pretirani ukrepi, številke o okuženih in umrlih, strah, da bi se bolnišnice napolnile. Zato smo tudi manj pripravljeni sprejemati nesposobnost in neučinkovitost zdravstvenih struktur. Ne vedeti, koliko časa bo tako stanje še trajalo in ali se bomo v prihodnje lahko sploh rešili tega virusa, samo še povečuje stisko. Še najhuje je osebam, ki nimajo stalne zaposlitve in so mlajše od 40 let: te so še najbolj izpostavljene ogorčenju. Podobno velja za mlade, ki cela jutra preživljajo doma, pred računalniki: so še najmanj dovzetni za virus, ukrepi za omejevanje okužbe pa jim povzročajo še največjo škodo: odpoved druženju z vrstniki in najlepšemu obdobju življenja jih lahko resno zaznamuje.

V prvem valu je bilo med ljudmi več solidarnosti. Tokrat se zdi, da – v posameznikih, pa tudi v javnem življenju na sploh – prevladujejo nestrpnost, jeza, bes. V trenutku, ko bi morali vsi skupaj biti bolj enotni, sprti politiki niso nikomur v zgled. In vendar je pomembno, da zdržimo, da se učimo, kolikor je le mogoče, obvladovati to stresno situacijo in skušamo ohranjati duševno ravnovesje v pričakovanju na boljšo prihodnost, predvsem na cepivo, ki naj bi menda že v naslednjih mesecih obvarovalo zlasti bolj ranljive in starejše osebe. Najboljši “protistrup” je v tem trenutku zavzeti se za druge, za skupnost: odvrniti pogled od sebe in ga usmeriti v druge: zaščititi moramo sebe in druge, zato je pomembno, da spoštujemo zdravstvene predpise, ki nam omogočajo, da lahko vsi skupaj bolj mirno gledamo naprej. Če se že ne moremo gibati neomejeno, dvignimo slušalko, pokličimo koga, za katerega vemo, da mu je hudo, napišimo mu spodbudno sporočilo! Ne fizično, temveč vsaj na razdaljo – stopimo skupaj!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme