V spomin na očeta južnotirolske avtonomije

Stanje narodne manjšine je odvisno od več dejavnikov. Med temi sta gotovo politika in vse, kar zadeva javno upravo ter politično nastopanje. V Italiji se manjšine v veliki večini nahajajo v deželah in pokrajinah s posebnim statutom, kjer se v politično delovanje vključujejo tudi njihovi pripadniki. Od konca druge svetovne vojne je minilo 75 let. V tem času je v političnem delovanju narodnih skupnosti v Italiji izstopala marsikatera osebnost, ki je ravno na področju avtonomije in manjšinskih pravic pustila pomemben pečat. Med temi zaslužnimi je gotovo južnotirolski politik Silvius Magnago, čigar 10. obletnica smrti je potekala v ponedeljek, 25. maja.
Južnotirolska stranka SVP, ki jo je Magnago vodil dolga leta in bil njen častni predsednik, je pripravljala za ta dan velik dogodek. Žal je bil preklican zaradi epidemioloških ukrepov za zajezitev širjenja okužbe s koronavirusom covid-19. Vsekakor se je tega izjemnega južnotirolskega politika spomnil predsednik avtonomne pokrajine Bocen Arno Kompatscher in poudaril njegove zasluge pri uveljavljanju avtonomije Južne Tirolske v odnosu do Rima in Tridenta.
Silvius Magnago se je rodil 5. februarja 1914 v Meranu. Oče je bil iz Rovereta (Trident), mati pa iz Breagaza v Voralbergu. Pravo je študiral v Innsbrucku in Bologni, kjer je diplomiral leta 1940 z diplomsko nalogo o rasnih zločinih in biološki dediščini (I reati contro la razza ed il patrimonio biologico). Leta 1942 je bil vpoklican v italijansko kraljevo vojsko. Leta 1943 je prestopil v Wermacht in bil poslan na vzhodno bojišče, kjer je bil hudo ranjen in je izgubil nogo.
Po drugi svetovni vojni se je na Južnem Tirolskem iz protinacističnega in protifašističnega tajnega gibanja Andreas-Hofer-Bund osnovala stranka Südtiroler Volkspartei (SVP). K tej stranki so takoj pristopili vsi tisti, ki se v času fašizma niso odločili, da zapustijo svojo zemljo, kot je bilo dogovorjeno med Hitlerjem in Mussolinijem.
Silvius Magnago je k SVP pristopil kakšno leto kasneje. Kandidiral je na občinskih volitvah v Bocnu julija 1948, bil izvoljen z največjim številom preferenc ter postal podžupan. Novembra je kandidiral še za bocenski pokrajinski svet in bil prav tako izvoljen ter postal prvi predsednik tega organa. Tako se je znašel v samem vrhu južnotirolske politike in postal glavni akter uveljavljanja prvega paketa za avtonomijo Južne Tirolske, ki je bil odobren 31. januarja 1948.
V letih, ki so si sledila, so bili odnosi med Rimom in južnotirolsko manjšino zelo napeti. Južnotirolska politika je delovala po principu Los von Rom (Proč od Rima). Cilj te politike je bila odcepitev od Italije in združitev s Tirolsko. Na pobudo Silviusa Magnaga pa je prišlo do spremembe, ki je bila slovesno sprejeta 17. novembra 1957 na velikem zborovanju pri gradu Sigmundskron (Castel Firmiano), kjer se je zbralo okoli 35.000 ljudi. Dogodek je med drugim znana novinarka Lily Gruber vključila v prvo poglavje svoje knjige Inganno (Prevara).
Pobudnik zborovanja je bil sam Magnago in tam mu je uspelo doseči, da je južnotirolska politika opustila cilj secesije in se odločila za močno upravno avtonomijo lastne pokrajine: od načela Los von Rom k načelu Los von Trient. Skratka, šlo je za zmanjševanje pristojnosti dežele Tridentinske-Južne Tirolske in povečanje pristojnosti dveh avtonomnih pokrajin.
Silvius Magnago je uspešno deloval za dosego in izvedbo tega cilja od leta 1960 do leta 1989, ko je bil na čelu Pokrajine Bocen, in tako poskrbel, da se je paket za avtonomijo Južne Tirolske dodatno nadgradil in omogočil Bocenski pokrajini široke pristojnosti, ki jih v ostalih krajih Italije uživajo dežele. Celoten postopek ni bil tako enostaven. Po eni strani so Južno Tirolsko pretresali nemiri, Avstrija je Italijo dvakrat prijavila OZN zaradi kršenja človekovih pravic in znotraj stranke SVP je bilo treba doseči potrditev drugega paketa. To se je zgodilo 23. novembra 1969 po dvanajsturni debati, ko je linija Magnaga zmagala s 583 glasovi proti nasprotnikom novega paketa, ki so dosegli 492 glasov. Drugi paket za avtonomijo, kot so ga poimenovali, je stopil v veljavo leta 1972. Paket o avtonomiji je dosegel še dodatne dopolnitve v obdobju, ko je bil predsednik Pokrajine Bocen Luis Durnwalder, in tudi v zadnjih letih, ko je predsedniško mesto zasedel Arno Kompatscher.
Za svoje dolgoletno politično in upraviteljsko delo je leta 1971 prejel priznanje Robert Schuman in leta 1973 priznanje Leopold Kunschak. Posebna priznanja so mu podelile še dežela Bavarska, Avstrija, Italija in Nemčija.
Silvius Magnago je umrl 25. maja 2010 v Bocnu; star je bil 96 let.
Julijan Čavdek

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme