V spomin Ediju Racetu, prijatelju in mentorju

Zborovodja in pedagog, ki je s predanostjo bogatil cerkveno petje in zamejsko kulturno dediščino

Dragi Edi Race,

včeraj, med hvaležnico pri Sv. Justu, je bila ena prošnja namenjena tebi, davi pa me je presenetila vest o tvoji smrti. Oprosti mi, da ti pišem v tej obliki. Sprva sem nameraval napisati spominski članek, a ni mi šlo od rok.

Preveč brezosebno se mi je zdelo pisati: rodil se je v Rodiku 12. aprila 1947, osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju in maturiral na gimnaziji v Postojni. Študiral je v Ljubljani na Pedagoški akademiji, v oddelku za glasbeni pouk itd. In če pomislim na vse ure, ki smo jih preživeli skupaj na pevskih vajah, sejah Zveze cerkvenih pevskih zborov, na poletnih seminarjih v raznih termalnih središčih po Sloveniji, ob številnih cerkvenih praznikih in slavjih, kot so hvaležnica pri Svetem Justu, zaobljubna maša ob Materi Božji od zdravja pri Sveti Mariji Veliki ali ob praznovanju svetih Cirila in Metoda na Vejni in ob mnogih drugih priložnostih, je preveč dragih spominov, ki se mi ob tem slovesu vračajo v spomin.

Spoznal sem te po prijatelju Tomažu, ki me je tam na začetku osemdesetih let povabil, da bi pel v priložnostnem zboru na kulturnem večeru v dvoranici Marijinega doma v Ulici Risorta. V prostorih na Risorti je MoPZ Novega sv. Antona imel svoj sedež in redne vaje, tu si bil v nekem smislu doma, saj je bila tvoja mama Jožica Glavič doma prav od Sv. Jakoba in si bil tudi zato, čeprav iz Rodika, še posebej navezan na Trst. Ob tisti priložnosti ste uprizorili Vodopivčevega Kovačevega študenta. Zvezda večera je bil tvoj stric Karlo Glavič, ki je nastopil v glavni vlogi kovača. Še sedaj se spominjam arije, ko kovač zapoje sinu, ko ga najde med pivskimi bratci: “S kladivom boš pisma pisal, z mehom si srce hladil …” in tako naprej, oz. kako se je Karlo vživel v igro in npr. s prsti kazal, koliko cvenka ga stane sin – študent. Mi smo kot zbor, ki komentira dogajanje, stali ob strani in pozorno spremljali tvoj ’mah’. Zame je bilo kar zahtevno, ker nisem vešč branja ’a prima vista’, celo spevoigro pa smo se zborček naučili na eni vaji. Tomaž je petje spremljal na klavir. Drugi višek večera je bil med zakusko, ko je Karlo s svojim toplim basom odpel znamenito solo vlogo v Dvanajstih razbojnikih in požel buren aplavz. Takih zborovskih, bolj ali manj improviziranih nastopov je bilo nato v naslednjih letih kar nekaj, pa tudi srečanj na kakem poletnem seminarju.

Pobliže in bolj poglobljeno sva se spoznala pozneje, ko sem bil izvoljen v odbor Zveze cerkvenih pevskih zborov in smo v odboru, skupaj s tabo, prof. Harejem, prof. Marijo Kerže, drago Berto Vremec, Sandrinom Furlanom, Zorkom Gorjanom, Markom Kosom, Irmo Piščanc in drugimi skrbeli za delovanje te naše ustanove. V tistem času si bil skupaj z Berto glavni organizator vsakoletnih poletnih seminarjev za zborovodje, pevce in organiste. Zelo vestno si skrbel, da je bil program natančno dodelan, da so se vrstili različni in zelo kompetentni učitelji in zborovodje, da smo imeli redne delavnice za organiste, in spodbujal, da so se h kraljici instrumentov približali predvsem mladi. Posebno skrb si namenjal predavanju iz liturgike, saj si bil odločno mnenja, da morajo cerkveni pevci in še posebej organisti dobro poznati vse dobe cerkvenega leta in skrbeti za spoštovanje predpisov pri izbiri programa in izvajanju, ker je cerkveno petje v službi bogoslužja. Bil si odličen poznavalec sakralne literature in skrbel, da si s svojimi zbori čim bolj pogosto izvajal maše in pesmi naših primorskih skladateljev. Druga skrb in zadolžitev pa je bil zate Združeni zbor ZCPZ, ki si ga vodil vse do leta 2018, ko so se začele kazati prve zdravstvene težave. S tem zborom, ki je in še povezuje posamezne pevce iz različnih včlanjenih zborov, si, Edi, oplemenitil marsikatero versko slovesnost na Tržaškem in drugod. Nekajkrat pa si mi zaupal, da je bilo tvoje največje zadoščenje, ko si maja 1992 vodil dve pesmi, ki ju je v slovenščini zapel združeni zbor med mašo, ki jo je na Velikem trgu v Trstu daroval papež Janez Pavel II.

Po vsakoletnem tradicionalnem božičnem koncertu v stolnici si nas že vabil na obletno mašo za prof. Ubalda Vrabca, ki si mu bil dolga leta prijatelj. Prav zato si bil posebno vesel, da nam je decembra leta 2005, ob stoletnici skladateljevega rojstva, uspelo izpeljati niz prireditev, ki so obeleževale ta jubilej. V Bazovici so odprli razstavo ob poimenovanju vrtca, v Trstu smo ob stopnišču, kjer je stala njegova rojstna hiša, odkrili spominsko ploščo, priredili smo tudi odmeven simpozij in koncert. V Rodiku pa si poskrbel, da je bila še spominska maša in poklon skladatelju ob grobu.

Dragi Edi, čeprav si bil kot vodja izpostave mednarodne špedicije Fersped na mejnem prehodu pri Kozini in na železniški postaji v Sežani zelo zaposlen, si vedno našel čas za zbore in za našo ZCPZ.

Pogovori s tabo so bili dragoceni. Bil si odličen poznavalec primorske polpretekle zgodovine in rad si govoril o srečanjih z mnogimi zanimivimi osebnostmi. Tako si mi nekoč pripovedoval, kako si se osnov orglanja učil pri Stanku Premrlu, drugič, kako ti je vaš katehet Josip Vidav marsikaj povedal o delovanju primorskih duhovnikov pod fašizmom. Sam si me leta 1998 pospremil do g. Franca Koritnika, da sem z njim posnel intervju o medvojnih razmerah v Brkinih in liku Virgila Ščeka, ki je tisti čas bival v Lokvi in ki ga je nato objavil Novi glas. S tabo sem bil pri Jožetu Troštu. Prijateljeval si s Turkovimi v Šepuljah in s Kosovelovimi v Tomaju, še posebej s Tončko Kosovel, ki ti je v oporoki volila sveženj pisem in dopisnic, ki so jih različni ljudje pisali Srečku. Ta pisma, ki si jih skrbno hranil v ’rjavi potovalki’, so bila osnova za izredno zanimiv niz radijskih oddaj, ki jih je sestavila prof. Nada Pertot za Radio Trst A, in nato za dragoceno knjigo Mon cher ami, Dragi Srečko …, ki jo je napisala prof. Tatjana Rojc in je leta 2008 izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Pisma več kot 20 Srečkovih prijateljev in sorodnikov, vključno s Fanico Obidovo, so dejansko prinesla kar nekaj obogatitev vedenja o Srečkovem življenju in ustvarjanju. Konec minulega leta pa si omogočil izdajo še ene knjige. To je zbirke mladostnih poezij duhovnika in pesnika Lada Piščanca, ki jih je hranil duhovnik in pesnik Alojz Kocjančič, ki si je s Piščancem redno dopisoval in izmenjaval v presojo pesmi. Te pesmi in Ladova pisma ti je Kocjančič izročil na smrtni postelji, ti pa si jih izročil prof. Majdi Cibic, ki jih je uredila in jim napisala spremno besedo. Meni pa si v intervjuju, ki ga objavljamo v knjižici, spregovoril o tem poznanstvu z g. Kocjančičem in njegovem prijateljevanju z Ladom Piščancem ter tudi o tem, kako si prosil prof. Vrabca, da bi uglasbil dve Kocjančičevi pesmi, ki si ju potem pogosto izvajal.

Lepo je bilo letos spomladi v Hrpeljah, ko smo 3. aprila bili v kapelici v župnišču pri maši zadušnici za oba pesnika duhovnika, in nato v sosednjem prostoru prisluhnili prof. Cibic, ko je predstavila to zbirko z naslovom V soncu tvojem ves težak medlim … Ob župniku Niku ima prav gotovo največ zaslug za ta lepi dogodek draga in požrtvovalna Jana Barba, ki je tudi povezovala večer in ga s prijateljicami bralnega krožka obogatila. Izid knjižice te je res razveselil, saj si izpolnil obljubo, ki si jo dal Kocjančiču, da boš poskusil omogočiti objavo prvih pesmi dolgo zamolčanega pesnika.

Dragi Edi, obžalujem, da te v bolezni nisem obiskal. Obžalujem, da si nisem vzel časa in prišel v Rodik, da bi v tvoji prijateljski, gostoljubni in radodarni družbi preživel kako lepo urico in se bogatil iz tvojega znanja, spominov in razmišljanj. Rodik, kjer si vse od srede šestdesetih let vzorno skrbel za cerkveno petje, a tudi ostale okoliške vasi, v katerih si vodil posvetne pevske zbore, predvsem občestvo od Novega sv. Antona in Svetega Jakoba, a lahko rečemo vse Tržaške, te bomo pogrešali. Razdajal si se in veliko naredil za vse nas, ki te bomo pogrešali. Tam v nebeškem Jeruzalemu, kjer si se pridružil zborom svetih, pa skupaj z ostalimi našimi rajnimi pevci, zborovodji, skladatelji in organisti spremljaj in podpiraj delo v tem zamejskem in kraško-brkinskem vinogradu.

Tvoj Marko Tavčar

Devin,

na god Leona Velikega 2025