V slovo dr. Milici Kacin Wohinz

Piše: MT

Zgodovinarka in dragocena sodelavka GMD

V ožjem družinskem in prijateljskem krogu je bil v torek, 4. januarja 2022, na Žalah v Ljubljani pogreb ugledne zgodovinarke dr. Milice Kacin Wohinz, ki je umrla 29. decembra 2021 v 92. letu starosti.

Primorski Slovenci in še posebej zamejci žalujemo ob tej izgubi, saj je dr. Milica Kacin Wohinz svoje raziskovalno delo posvetila predvsem preučevanju usode svojih primorskih rojakov in preganjanja, ki so ga doživljali v času po prvi svetovni vojni, ko je naše kraje zasedla italijanska oblast, predvsem pa med fašizmom vse do druge svetovne vojne.

Ta čas je namreč zaznamoval njeno družino in njeno mladost in tudi zato se mu je posvetila z vso resnostjo, zavzetostjo in vztrajnostjo, kar je obrodilo celo vrsto dragocenih raziskav in publikacij.

Bila je četrta hči Dominika Kacina in Emilije Brezigar, rodila pa se je na Reki pri Cerknem 12. 10. 1930. Kakšno je bilo njeno otroštvo in kakšne družinske razmere, ko je bil oče zaradi protifašističnega delovanja aretiran in konfiniran, po razpadu Italije pa odpeljan v Mauthausen, je sama opisala v spremni besedi pod naslovom Dominik Kacin in družina, ki je izšla na prvih straneh knjige Cerkljanski kronist – Dominik Kacin, dnevnik, pisma, spomini iz dveh svetovnih vojn, ki je kot 26. knjiga iz zbirke Naše korenine izšla pri GMD leta 2016.

Diplomirala je leta 1958 na Univerzi v Ljubljani z delom o Svobodnem tržaškem ozemlju, leto pozneje pa se je zaposlila na novoustanovljenem Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, današnjem Inštitutu za novejšo zgodovino, na katerem je delala vse do upokojitve. Doktorirala je leta 1970 z delom o usodi primorskih Slovencev v obdobju od konca prve svetovne vojne do leta 1921, ta disertacija je nato nekoliko dopolnjena izšla dve leti kasneje v knjižni obliki z naslovom Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo, 1918-1921. Sledila je temeljita raziskava Narodno-obrambno gibanje primorskih Slovencev 1921–1928, ki sta jo leta 1977 v dveh zvezkih izdali založba Lipa iz Kopra in tržaški ZTT. Obe deli sta sad poglobljene analize arhivskega gradiva, ki ga je Milica Kacin Wohinz našla v domačih arhivih in v Državnem arhivu v Rimu. V strokovnih revijah in zbornikih je objavila celo vrsto člankov in esejev ter raziskav, ki so bile posvečene različnih specifičnim vprašanjem primorske medvojne zgodovine, ob tem pa je v obdobju med letoma 1979 in 1983, kot direktorica, tudi vodila sam Inštitut za novejšo zgodovino.

Leta 1990 je izdala knjigo Prvi antifašizem v Evropi: Primorska 1925-1935 in podnaslovom Bazoviškim žrtvam ob šestdesetletnici.

V italijanščini in slovenščini je leta 2000 v soavtorstvu z Jožetom Pirjevcem izdala knjigo Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000; osem let kasneje pa v soavtorstvu z Marto Verginella pri Slovenski matici izdala še knjigo Primorski upor fašizmu 1920–1941.

Na tem mestu bi se je radi spomnili kot dolgoletne sodelavke in prijateljice GMD. Na povabilo dr. Branka Marušiča je začela sodelovati pri Primorskem slovenskem biografskem leksikonu. Leta 1994 je prispevala dragoceno uvodno zgodovinsko študijo knjigi Zorka Jelinčiča, Pod svinčenim nebom, v kateri je delo in zasluge tega soustanovitelja TIGR-a postavila v širši zgodovinski okvir. Le nekaj mesecev kasneje je predstavnike GMD pospremila do svoje sestre Nedeljke, ki je iz italijanščine prevedla medvojni dnevnik vojaškega kurata Pietra Brignolija, ki je nato pri GMD, z naslovom Maša za moje ustreljene, izšel leta 1995.

Na samem Inštitutu za novejšo zgodovino je pomagala organizirati predstavitve nekaterih naših publikacij, sama pa se je redno udeleževala predstavitev zbirk na knjižnem sejmu v Ljubljani in se večkrat tudi vključila v razpravo. Povsem naravno je tako bilo, da je leta 2005 pri GMD objavila izbor svojih zgodovinskih študij v italijanščini, z naslovom Vivere al confine: sloveni e italiani negli anni 1918 – 1941, ki so izšle leta 2005 in so v italijanskem prostoru vzbudile kar precejšnjo pozornost.

Med italijanskimi zgodovinarji si je pridobila velik ugled kot sopredsednica zgodovinsko-kulturne komisije, ki je med letoma 1993 in 2000 na pobudo slovenske in italijanske vlade preučevala odnose med narodoma, kar je po dolgih razpravah in usklajevanjih pripeljalo do skupnega poročila z naslovom Slovensko-italijanski odnosi 1889–1956, ki ga je slovenska vlada uradno objavila, v Italiji pa dokument ni bil nikoli uradno objavljen, čeprav je dostopen tako v tiskani obliki kot po spletu.

Že uvodoma smo omenili knjigo, ki jo je posvetila očetu Dominiku. Sestavljala jo je doma s pomočjo hčerke Barbare in vnuka, ki sta predvsem pomagala pri urejanju gradiva. Ko smo delo februarja 2017 predstavljali v Cerknem, je dr. Milica Kacin Wohinz izrazila misel, ki je bila v nekem smislu vodilo njenega raziskovanja. Ocenila je, da so z vidika zgodovinopisja Dominikov vojni dnevnik, pisma in spomini, pomemben primarni vir, ki pomaga k boljšemu razumevanju razmer in medvojnih dogodkov na Idrijskem in Cerkljanskem oz. usode taboriščnikov.  Zvesta analiza primarnih virov! To je ključ in dediščina, ki nam jo zapušča dr. Milica Kacin Wohinz. Pri GMD se je bomo spominjali s hvaležnostjo in v prepričanju, da nam bodo njene knjige še dolgo v koristno in zanimivo branje. Vsem  svojcem izražamo iskreno sožalje!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme