Tržaška

V Rossettiju še Goldonijeva Vojna, Shakespearjev Rihard II., ples in glasba

V Rossettiju še Goldonijeva Vojna, Shakespearjev Rihard II., ples in glasba

Piše Davorin Devetak / Za začetek sezone nenavadni in sugestivni Paolini

Izjemen gledališki pripovedovalec in zvezdnik angažirane televizije Marco Paolini se vrača v Trst. Po zgodovinskih rekonstrukcijah zagonetnih dram povojne Italije, kot sta Vajont in Ustica, aktualizacijah klasičnih del, kot sta Milijon Marca Pola in Nesrečniki Hugoja, se zdaj ponuja občinstvu in pravzaprav tudi bralcem z novim projektom Le avventure di Numero Primo, ki ga je sestavil skupaj s sociologom in naravovarstvenikom, prav tako Benečanom, Gianfrancom Bettinom, v obliki gledališkega recitala in hkrati romana, ki je izšel pri Einaudiju.
Paolini ne ustvarja klasičnega gledališča, ponuja raje homerski model izpovedovalca ustnega izročila, privlačnih in sugestivnih pripovedi v sijaju plemenite dvorske družbe ali ob medli luči ognjišča po dolgem dnevu kmečkega dela. Tokratna pripoved zre v našo sedanjost in njeno, skoro znanstvenofantastično projekcijo v apokaliptične predstave o stehnologizirani družbi in življenju, ki se nam obeta. Priča smo njegovim značilnim dovtipom in se od časa do časa tudi zabavamo ob njih, ki so v izrazitem beneškem žargonu, kar te prevzame, pa so karizma, njegova drža na odru, nič kaj spektakelska, in njegov nagovor, ki sproži pravo empatijo s tem, kar pripoveduje. Na primer z zgodbo čudežnega otroka, napol med Kosmačevim Tantadrujem in napol malim junakom Spielbergove Umetne inteligence, ki ga spočne umetni stroj po volji matere znanstvenice Echne’. Kdor je te dni videl novega Iztrebljevalca kanadskega režiserja Dennisa Villeneuva Blade Runner 2049, bo morda dobil še druge asonance o zmeraj manj ločljivi meji med naravnim in umetnim.
Nesojeni antiheroj, humanistični fotoreporter Ettore, ki živi v postatomskih Mestrah, med “krhkim” lagunskim mestom in ekološko spreobrnjeno industrijsko Marghero, dobi petletnega sinčka po posredovanju računalnika. Mali Numero Primo (Praštevilo), ki ga sodobni Mojster Polenta preimenuje v Nicolasa, je izredno bister in nadarjen, vse razume in se vsem prikupi, čudnim in simpatičnim junakom podzemlja prihodnosti, tudi romskemu prijatelju Mariu iz družine potujočih upraviteljev vrtiljakov, ki ga spozna kot sošolca v Trstu. Oče in sin skupaj s kozo, ki jo je ustvaril 3D tiskalnik, se lotijo paradoksnega potovanja po turobni sedanjosti-sodobnosti, ki jo nadzorujejo in podjarmljajo veliko-očetovski mehanizmi, a tudi pristni in topli človeški odnosi.
Paolini ni pesimist: do tehnologije, pravi, je treba imeti zavesten odnos, v dialektičnem ravnovesju med upanjem in zaupanjem. Zanimivo, italijanska pojma speranza in fiducia sta si v slovenščini etimološko zelo blizu, skoraj slična v svojem dovršnem in nedovršnem razponu. Tehnologija ni noben hov hov, je povedal na Rossettijevem odru, kar doživljamo do osemnajstih, dvajsetih let, pojmujemo kot naravno in nam je domače. Vse novosti pa, ne zgolj tehnološke, ki se pojavijo v našem zrelem življenju, dobijo nekak grozeč, sovražen in nevaren predznak, ki je za Paolinija neutemeljen. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

10.11.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 Noviglas, Vse pravice pridržane!