V onstranske širjave je odšel Saša Rudolf

Širšo zamejsko stvarnost je v ponedeljek, 15. junija, boleče prizadela vest, da je ponoči umrl naš dolgoletni sodelavec in dolgoletni glavni urednik slovenskih informativnih oddaj deželnega sedeža RAI Saša Rudolf.
V tržaški bolnišnici, kjer so ga sprejeli v petek, 12. t. m., je ponoči (z nedelje, 14., na ponedeljek, 15. junija 2020) za vedno utihnil topli in jasni glas našega dolgoletnega sodelavca in glavnega urednika RAI Saše Rudolfa.
Rodil se je v Ljubljani leta 1938 in po težkih vojnih preizkušnjah se je z mamo in sestro šele po vojni vrnil v Trst. Sam je večkrat pripovedoval, kako je očeta Ivana, znanega tigrovca in organizatorja primorskih vojnih ujetnikov v Egiptu, prvič videl šele maja 1946, ko se je oče lahko vrnil v Trst.
Že v mladih letih se je Saša približal časnikarstvu, saj je pomagal očetu pri urejanju lista Demokracija. Sodeloval pa je tudi pri drugih časopisih, še posebej pri Novem listu, zadnja leta pa se je oglašal v vseh naših tiskanih medijih, vedno z jasnimi in prodornimi zapisi. Pristopil je tudi k Radijskemu odru, kar je izostrilo njegov čut za lep jezik. Aktiven je bil tudi v politiki, najprej v vrstah Slovenske demokratske zveze in nato pri Slovenski skupnosti, saj je bil leta 1966 izvoljen kot pokrajinski svetovalec in nato je bil imenovan za pokrajinskega odbornika.
Od leta 1966 je delal v uredništvu dnevno informativnih oddaj Radia Trst A. Leta 1971 je bil pobudnik nedeljske radijske oddaje Šport in glasba. Poročal je s številnih mednarodnih športnih prireditev. Spremljal je poletne in zimske olimpijske igre ter svetovna prvenstva v nogometu. O teh športnih temah in o drugem radijskem delu, ki ga je vedno bogatil tudi s širšim poročanjem, je objavil tri knjige, Olimpijski ogenj in dim, Mundial in pred poldrugim letom Moj Rai. Leta 1998 je Saša Rudolf uredil knjigo lovskih črtic očeta Ivana Rudolfa Spev v nanoško jutro. Prav tako je dejavno sodeloval pri zborniku o svojem očetu Ivanu.
V času vojne na Balkanu je bil dopisnik vsedržavnega informativnega programa na drugi italijanski mreži RAI. O teh dogodkih, a tudi o svojem očetu Ivanu ter njegovem delovanju med primorskimi vojnimi ujetniki v Afriki, kakor tudi o vojnih dogodkih v nekdanji Jugoslaviji, je napisal knjigo Xolotl- med resnico in domišljijo, ki je leta 1996 izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. O osamosvojitvi Slovenije pa je leta 2016 v samozaložbi izdal knjigo Samostojni.
Saša Rudolf je prevzel vodstvo slovenskega uredništva informativnih oddaj RAI sredi 90. let prejšnjega stoletja. V obdobju njegovega urednikovanja so poleg radijskih sporedov leta 1995 stekli tudi televizijski programi z dnevnikom v slovenščini.
Sašo Rudolfa smo pri Novem listu prej in pri Novem glasu od nekdaj cenili zaradi njegovega klenega pisanja, imenitne slovenščine in predvsem zato, ker je znal jasno povedati svoje mnenje, bil je namreč demokrat, ki je odklanjal vsako pogubno in zmotno ideologijo, vedno se je zavzemal za dostojanstvo slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Z Novim glasom je rad in redno sodeloval, še pred kratkim smo na prvi strani našega tednika objavili njegovo kratko razmišljanje o času pandemije, ki nas je vse globoko zaznamovala. Večkrat je napisal kratka in jedrnata sporočila, včasih nam je poslal vedno dobronamerno kritiko, opozarjal je na dogodke, ki so bistvenega pomena za našo skupnost.
“Živijo, vem, da sem pozen, a želim te spomniti, da bo v sredo, 10. junija, točno 80 let, ko je Duce z balkona na trgu Venezia v Rimu napovedal vojno zahodnim reakcionarnim demokracijam iz Velike Britanije do Francije. Ne pozabimo na žrtve, ki jih je vojna povzročila, gospodje na tržaškem županstvu pa želijo proslavljati 12. junij 1945, kot da bi se pred tem nič ne zgodilo. Bodi zdrav! Saša”, se je glasilo jutranje sporočilo 8. junija letos. Zvečer, ob 20. uri, pa sem isti dan po elektronski pošti prejel naslednje sporočilo: “Dragi Jurij, čim sem zagledal Gradnikova verza na prvi strani Glasa, sem se spomnil na njegove čudovite prevode Michelangelovih sonetov. Tebi v razmislek! Saša”
Priložil je sonet velikega Toskanca v Gradnikovem prevodu, ki ga njemu v spomin in nam v razmislek, kot je zapisal, objavljamo.
Ko se hvaležni klanjamo njegovemu spominu, družini in svojcem izrekamo naše občuteno sožalje, Pravičnemu pa našega Sašo iskreno priporočamo. Pogrešali ga bomo, zelo.
Naj mu bo lahka slovenska zemlja, Gospod Bog pa naj mu podari večni mir in večna Luč naj mu sveti!
Jup

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme