V Narodnem domu so odprli stalno razstavo
V Narodnem domu v Trstu so odprli stalno razstavo, ki bo spominjala na bogato delovanje in pomen doma za tržaške Slovence in Trst nasploh. Odprli so jo v okviru projekta ND110, ki ga je v sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico v Trstu ter kulturnim društvom Cizerouno pripravil Slovenski klub, da bi počastil 110-letnico odprtja Narodnega doma.
Narodni dom, ki so ga leta 1904 zgradili po načrtih arhitekta Maksa Fabianija, je do fašističnega požiga leta 1920 predstavljal središče političnega, gospodarskega in kulturnega delovanja tržaških Slovencev ter simboliziral njihov vzpon.
O njegovem pomenu in bogatem 16-letnem delovanju v veži stavbe, kjer danes domujeta oddelek za pravne vede, jezik, tolmačenje in prevajanje Univerze v Trstu ter oddelek za mlade bralce Narodne in študijske knjižnice, opozarja osem panojev, na katerih je v slovenščini, italijanščini in angleščini podana zgodovina poslopja. V okviru projekta ND110 so pripravili tudi trijezično zgibanko, spletno stran in video posnetek, finančno pa ga je podprla Pokrajina Trst v okviru razpisa za ovrednotenje kulturne dediščine.
Prisotne na odprtju, ki se ga je udeležilo veliko število ljudi, med katerimi so bili predstavniki tržaške univerze in krajevnih oblasti ter organizacij Slovencev v Italiji, je nagovorila predsednica Slovenskega kluba Poljanka Dolhar. Kot je povedala, je skupina mladih, ki vodijo klub, vložila vse svoje moči v ta projekt, “ker je bila naveličana dejstva, da je pomembno poglavje v tržaški zgodovini – podčrtujem tržaški in ne samo slovenski zgodovini – bilo obsojeno na pozabo”.
Odprtje razstave je za predsednico Slovenskega kluba dokaz, da sta se Trst in njegova univerza spremenila, saj se jima ob odpiranju šole za prevajalce in tolmače ni zdelo potrebno postaviti niti plošče v spomin na to, kar je bil Narodni dom, dvojezična tabla na pročelju iz leta 2004 pa požigalcev leta 1920 ni označila s pravim imenom. Na panoju, ki je posvečen požigu, pa so organizatorji iz potrebe po jasnosti in resnici zapisali, da so dom uničili fašistični skrajneži in nacionalisti.
Zbrane so nagovorili tudi predsednica Pokrajine Trst Maria Teresa Bassa Poropat, tržaški župan Roberto Cosolini ter direktorica oddelka za pravne vede, jezik, tolmačenje in prevajanje tržaške univerze Lorenza Rega.
Bassa Poropatova je opozorila, da je pobuda Slovenskega kluba dolžnostno dejanje ter pomembno sporočilo za občane in mlade. Cosoliniju se zdi pravilno, da si ta kraj ponovno prilasti del lastne zgodovine, ki naj se vrne celotnemu Trstu, pobudniki pa so po njegovem mnenju naredili lepo stvar za celotno tržaško skupnost. Lorenza Rega pa je opozorila, da je stavba, v kateri domuje njen oddelek, ki je pri projektu sodeloval od vsega začetka, prvovrstno stičišče kultur.
V celoti objavljamo govor Poljanke Dolhar.
Spoštovani gostje, dragi prijatelji, v resnično čast mi je, da vam lahko v imenu Slovenskega kluba izrečem dobrodošlico na odprtju stalne razstave o Narodnem domu.
Odgovor na vprašanje, zakaj je skupina mladih, ki vodijo Slovenski klub, vložila vse svoje sile v postavitev razstave, spletne strani in zgibanke o tej stavbi, je preprost: ker jih je pogrešala. Ker je bila naveličana dejstva, da je pomembno poglavje v tržaški zgodovini – podčrtujem tržaški in ne samo slovenski zgodovini – bilo obsojeno na pozabo. Da smo za Narodni dom vedeli le tržaški Slovenci, naši italijanski someščani in stotine študentov, ki ga vsakodnevno obiskujejo, pa malo ali nič.
Današnje odprtje je dokaz, da sta se mesto in njegova univerza spremenila. Ko sta pred dvajsetimi leti odpirala tukajšnjo šolo za prevajalce in tolmače, se jima ni zdelo potrebno postaviti vsaj ploščo, ki bi opozarjala na to, kaj je bil Narodni dom. Leta 2004, ob stoletnici njegovega odprtja, so bili časi sicer zreli za dvojezično tablo na pročelju, ne pa tudi za to, da bi požigalce označili z njihovim pravim imenom: zgorelo v plamenih nacionalistične nestrpnosti, piše tu zunaj. Dvanajst let kasneje smo na panoju, ki smo ga posvetili požigu Narodnega doma, zapisali, da so ga uničili fašistični skrajneži in nacionalisti. Tega nismo storili iz želje po revanši, ampak iz potrebe po jasnosti in resnici. Ker ni dovolj vsako leto ob 25. aprilu zahajati v Rižarno, govoriti o svobodi in demokraciji, če potem Zla ne znamo poimenovati z njegovim pravim imenom. Isto seveda velja tudi za ostala kriminalna dejanja, ki so napojila s krvjo naše kraje. Ampak danes smo tu, da spregovorimo o Narodnem domu. Da se spomnimo tistih šestnajstih intenzivnih let, med katerimi so te prostore polnili Slovenci, Srbi, Hrvati, Čehi, Slovaki in drugi ljudje. Da ne pozabimo na preko 600 gledaliških predstav, ki so zaživele v tukajšnji dvorani s stekleno streho, ki jo je bilo mogoče tudi delno odpreti. Na operete, koncerte, plese, predavanja, spominske svečanosti, politične manifestacije in proteste. Da ne pozabimo, da je bil Hotel Balkan med najbolj modernimi v Evropi, saj je razpolagal s sobami s kopalnico, kar je bil za tiste čase luksuz. Da ne pozabimo na kavarno, točilnico, dve restavraciji, tiskarno dnevnika Edinost. Vse to in veliko več je bil Narodni dom med letoma 1904 in 1920. O vsaj delu njegove veličine pripovedujejo naša razstava, spletna stran, zgibanka in video projekcija. Vsega tega ne bi bilo, če nam ne bi priskočili na pomoč številni ustanove in zasebniki. V prvi vrsti Pokrajina Trst, ki je financirala naš projekt ND110. Projekt sta podprla tudi Sklad Libero in Zora Polojaz ter sklad Fondazione benefica Kathlenn Foreman Casali. Naša partnerja v projektu sta bila društvo Cizerouno ter Narodna in študijska knjižnica, ki nam je posodila tudi veliko fotografskega in drugega gradiva. Naša zahvala naj gre tudi škofijski gimnaziji v Vipavi, ki hrani fond Tomajske knjižnice, v katerega so primorski duhovniki arhivirali veliko dokumentacijskega gradiva o Narodnem domu. Hvala tudi zasebnim zbirateljem in fotografom – vsa imena so natisnjena na osmem panoju – predvsem pa Massimilianu Blocherju, ki je poskrbel za tridimenzionalne reprodukcije notranjosti Narodnega doma.
Prisrčna hvala vsem, ki so pripomogli k uresničitvi tega projekta, predvsem pa Jaruški. In hvala vam, ki ste prišli z nami praznovat ta dan!
