“V največje zadovoljstvo nam je, da naši gostje odidejo siti in dobre volje”

Piše: Katja Ferletič

POGOVOR / Upravitelji gostilne Francet v Sovodnjah ob Soči

V Sovodnjah že dolgo let deluje gostilna Francet. O težavah, ki jih doživlja letos, smo se pogovorili z lastnikom Dinom Persoljo in njegovo ženo Ksenijo Devetak, o starih časih pa sta spregovorila predvsem gospa Rajka Hmeljak in gospod Aldo Persolja, pa tudi Rajkina sestra Silva je povedala marsikaj zanimivega. Našim prijaznim sovodenjskim gostincem se iskreno zahvaljujem za sproščen in zanimiv pogovor.

Gostinstvo je eden izmed sektorjev, ki ga je epidemiološka kriza najbolj prizadela. Kakšne posledice je pustil koronavirus na delovanju vaše gostilne? Koliko časa je bila gostilna prvič zaprta?
D.P.: Gostilna je bila zaprta šest mesecev: dva meseca zaradi koronavirusa, druge štiri pa zato, ker je bil promet na Prvomajski ulici okrnjen. Aprila so se začela gradbena dela in so cesto zaprli. Gostilno smo zaprli 12. marca in ponovno odprli šele 8. septembra.
A.P.: O zaprtju Prvomajske nam občinski upravitelji žal niso posredovali nobene točne informacije, nobenega uradnega sporočila. Pogrešali smo dobro komunikacijo z občinsko upravo. Z dneva v dan smo opazovali, kako potekajo gradbena dela. Odločili smo se, da ne bomo odprli gostilne, dokler ne bo ulica odprta za promet. Naš računovodja nam je namreč sporočil, da je s finančnega vidika bolj ugodno obdržati obrat še naprej zaprt: tako smo imeli manj stroškov s plinom, električno energijo, vodo in davki.

Kako ste preživljali dneve, ko je bila gostilna zaprta?
K.D.: Uživali smo življenje v družini. Spoznali smo, da poleg dela obstajajo tudi dragoceni trenutki z najdražjimi, in izkoristili priložnost, da smo prepleskali gostinske prostore.
R.H.: Naše življenje se je umirilo, sprostili smo se in imeli čas za delo v hiši.

Katere ukrepe za preprečevanje širjenja koronavirusa ste uvedli? Kako ste uredili prostore, da lahko spoštujete vse varnostne predpise?
K.D.: Organizirali smo se tako, da spoštujemo vse varnostne predpise za preprečevanje širitve koronavirusa. Na razpolago imamo razkužila, izobesili smo plakate z navodili za naše goste. Ureditve prostorov nismo veliko spreminjali, saj so pri nas mize že dovolj oddaljene druga od druge in goste opozarjamo, kam lahko sedejo.
D.P.: Po ponovnem odprtju smo lahko delali do 21. ure, nato smo gostom lahko postregli pri točilnem pultu do 18. ure, pri mizah pa do 21.00. Po zadnji odredbi pred ponovnim zaprtjem smo lahko delali le do 18. ure in samo do 15. ure smo lahko stregli hrano in pijačo tudi pri “šanku”.
K.D.: Včasih se nam je zdelo, da ravnamo z gosti kot policaji, saj se niso z lahkoto privadili na nove urnike in predpise, vsi pa smo jih morali spoštovati.

Predstavljam si, da ste utrpeli precejšnjo finančno škodo. Ste prejeli kakšno državno pomoč?
A.P.: Gostilna je bila štiri mesece zaprta zaradi gradbenih del na cesti, na ta račun nismo prejeli nobene finančne pomoči, nobenega prispevka.
K.D.: Dvakrat smo prejeli državni prispevek v višini 600 evrov, nismo pa bili deležni pomoči Dežele FJK, ki je bila predvidena za gostinske obrate ob ponovnem odprtju po krizi. K sreči je naše tudi poslopje, v kateri je gostilna, zato nimamo stroškov za najemnino. Gospa Milojka, naša kuharica, je bila doma in je koristila dopolnilno blagajno.

So se po ponovnem odprtju gostilne gostje vrnili?
A.P.: Po ponovnem odprtju je delo zelo lepo steklo. Občutili smo, da nas imajo naši gostje radi, da se jim je tožilo po nas in naših jedeh.
K.D.: Tisti dan, ko smo ponovno odprli gostilno, smo doživeli pravi naval. Dino mi je svetoval, naj objavim na Facebooku, da bo gostilna Francet spet odprta, in iskreno nismo pričakovali tako množičnega obiska. Bilo je lepo in dva meseca smo zelo dobro delali. Vrnili so se naši redni gostje, domačini in drugi, veliko smo kuhali in vse prodali. Žal smo morali gostilno ponovno zapreti. Ko smo izvedeli, kaj predvideva zadnja vladna odredba, smo bili vsi, mi in naši gostje, zelo žalostni.

Nihče ne ve zagotovo, koliko časa bodo morali biti gostinski obrati še zaprti. Kaj vas najbolj skrbi ob misli na ponovno odprtje?
K.D.: Bojim se, da bo nastal pravi kaos, če bodo gostilne in bari lahko spet odprti decembra, v božičnem času. Nevarno je, da se bo število okužb povečalo in bomo morali januarja spet vse zapreti. Iskreno upam, da se bodo ob koncu pandemije naši gostje spet radi vrnili k nam kot po prvem zaprtju.

Katere ukrepe bi morala po vašem mnenju sprejeti vlada za ponovno oživitev celotnega gostinskega sektorja?
A.P.: Država bi morala nujno nuditi gostincem več finančne pomoči. Ob ponovnem odprtju bi morala tudi zmanjšati višino terjatev in omejiti število dokumentov, ki so zdaj potrebni za delovanje gostinskih obratov. Manj birokracije in kontrole poverjenih državnih organov bi gotovo olajšalo naše delo in pripomoglo k oživitvi celotnega sektorja, ki ga je kriza hudo prizadela.

Veliko gostiln in restavracij ponuja tudi dostavo hrane na dom. Kaj mislite o tem?
D.P.: Hrane ne dostavljamo na dom, veliko ljudi, predvsem domačinov, pa prihaja k nam in  si kosilo odnaša domov. Dobro smo organizirani za tak način dela, saj smo tako vedno delali, nedvomno pa se je povečalo tudi povpraševanje ljudi, ki živijo izven sovodenjske občine.

Povejte kaj o zgodovini vaše gostilne.
R.H.: Že moj nono Franc, ki je bil po rodu iz Rihemberka, je imel manjšo dejavnost. Nono je prodajal vino domačinom, moj oče, Franc Hmeljak, pa se je začel ukvarjati s pravo gostinsko dejavnostjo. Doma hranimo dokument trgovinske zbornice, ki dokazuje, da je bila gostilna odprta že leta 1921. Moj oče se je leta 1939 poročil z mojo mamo Cvetko, ki je bila tedaj zaposlena v Anconi. Prepričal jo je, da je pustila službo in se z njim posvetila delu v gostilni. V petih letih so se jima rodile tri hčerke, Meri, Silva in jaz. Bile smo pridne, že v mladih letih smo delale v gostilni. Sestri sta bili tukaj zaposleni, dokler se nista poročili, jaz pa sem ostala kar tu.
Nekoč smo pripravljali večje zakuske, mama je kuhala “tripe” (vampe), pekla piščance, pripravljala je domače jedi; po nedeljski nogometni tekmi je bila naša gostilna polna kričečih nogometašev in ljubiteljev športa. Jedi smo pripravljali iz naših pridelkov in zelenjave, redili smo tudi prašiče in druge domače živali. Pred šestdesetimi leti smo imeli pri nas prve svatbe, saj je oče polagoma popravljal in obnavljal prostore gostilne. Vsi sovodenjski novoporočenci so imeli pri nas poročno kosilo. Tedaj smo lahko v jedilnico sprejeli do štirideset ljudi, leta 1968 pa je oče jedilnico prenovil in prostor povečal, da je lahko sprejel do sto ljudi. V tistih letih smo pripravljali ogromno kosil in večerij za velike skupine gostov. Leta 1972 sem se poročila z Aldom, kasneje sva midva prevzela upravljanje gostilne, jaz sem se posvetila kuhanju, mož pa delu z gosti. Imela vsa veliko pridnih pomočnic, s katerimi sva ostala v prijateljskih odnosih, z Milojko pa že sedemindvajset let skupaj kuhava. Bilo je mnogo dela, vsak dan smo preživeli v gostilni veliko časa, kasneje pa sva se z Aldom odločila, da bova gostilno ob nedeljah zaprla.
A.P.: V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo imeli manj svatb, naši gostje so bili predvsem delavci in šoferji, ki so prihajali k nam na kosilo. V tistih letih je bilo veliko uvoznih in izvoznih podjetij in uslužbenci so radi prihajali k nam. Z njimi smo imeli zelo dobre odnose, tako da so pri nas organizirali tudi praznovanja ob upokojitvi.
R.H.: Najin sin Dino je vedno pomagal v gostilni. Bil je dober nogometaš, a odločil se je, da se bo posvetil delu v gostilni in dejavnost je prevzel leta 2002. Dinu je bilo vedno všeč delati z ljudmi, zato se je odločil, da bo vse svoje sile namenil še posebno baru in delu za pultom, tako da smo se odločili, da bomo kuhali manj kot prej. Istega leta smo popolnoma prenovili prostore bara in povečali tudi parkirišče.

Ksenija, kdaj pa si ti začela delati v gostilni?
K.D.: Prvič sem pomagala v gostilni ob odprtju novega bara. To je bil pravi ognjeni krst! Tedaj sem še imela drugo službo, vsak dan pa sem delala tudi v gostilni. Z Dinom sva se poročila leta 2006, leto kasneje sem se odločila, da se zaposlim v družinskem gostinskem obratu. Bila sem že noseča in leta 2008 se nama je rodil sin Patrik.

Kdo pa je danes zaposlen v vaši družinski gostilni? Kako ste si porazdelili delo?
K.D.: Danes smo zaposleni štirje: Rajka, Milojka, Dino in jaz. Z možem se ukvarjava  predvsem z barom in strežbo, Rajka in Milojka pa sta v kuhinji.

Kdo so vaši gostje? Pripravljate še zmeraj tudi kosila za delavce?
K.D.: Naši gostje so domačini in seveda tudi drugi ljudje, potniki, ki se vozijo skozi Sovodnje in se radi ustavljajo pri nas. Tudi delavci kosijo v gostilni, nimamo pa več stalnega jedilnika. Vsekakor nihče ne odide lačen, vedno imamo na razpolago dobro izbiro glavnih in različnih zelenjavnih ter mesnih jedi, pečemo pa tudi pizzo. Po naročilu pripravljamo zakuske.
R.H.: Še posebno v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so k nam prihajali tudi gostje iz sosednjih vasi, Doberdoba, Števerjana, pa tudi iz Gorice, s Tržaškega in iz okolice Tržiča. Znani smo bili po tradicionalnih in prazničnih jedeh, kot so tiste, ki jih npr. Pripravljamo ob praznovanju vaškega zavetnika sv. Martina. Sedaj vsak teden pripravljamo “pasticcio”, njoke, različne vrste testenin, “tripe”, “štokfiš” (polenovko), pohano meso, ljubljanske zrezke. Večina gostov kosi ali večerja kar v baru. Zelo znani smo po “štokfišu”. Gostje ga obožujejo!

Kakšne lastnosti mora imeti dober gostinec?
D.P.: Dober gostinec mora biti prijazen in nasmejan. Veliko sliši in veliko mora molčati, saj se zgodi, da mora večkrat igrati vlogo psihiatra ali spovednika.

Kateri so pri vašem delu največji izzivi in kaj vam prinaša največje zadovoljstvo?
D.P.: V največje zadovoljstvo nam je, da naši gostje odidejo siti in dobre volje in da se redno vračajo k nam. Največji izziv je bilo zadnje čase delo, ki smo ga imeli z njimi, saj je bilo včasih res težko zagotavljati spoštovanje pravil in zapirati gostilno ob predvidenih urnikih. Iskreno povedano, grdo je bilo, da smo morali naše goste poditi iz gostilne že zelo zgodaj.

Kakšna bo prihodnost vaše gostilne? Upate, da bo vaš sin prevzel vašo dejavnost?
D.P.: Upam, da bo naša gostilna še veliko let odprta. Naš sin Patrik pravi, da bi rad postal poklicni nogometaš; če pa mu to ne bo uspelo, se bo rade volje zaposlil v gostilni. Zrasel je tukaj in nas vedno opazuje pri delu, po potrebi tudi rad priskoči na pomoč. Mi mu bomo v vsakem primeru pomagali, tako, kot so moji starši pomagali meni. Z veseljem ga bomo podprli pri vsaki življenjski izbiri, tudi če se bo odločil, da bo nadaljeval družinsko tradicijo gostinstva.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme