V mlade je treba vlagati. Brez tega ne pridemo nikamor

Jari Jarc je doma iz Doberdoba, zaposlen je na programskem oddelku deželnega sedeža Rai v Trstu, znan pa je tudi kot glasbenik, harmonikar in še zlasti dirigent. Tokrat smo se z njim pogovorili o tem, kaj mu pomeni taktirka, katere zbore je vodil oz. vodi in kako gleda na našo zborovsko stvarnost.

Kako se spominjaš svojih prvih stikov z glasbo?
Imam bratranca, Vilka Frandoliča, ki je pred leti igral harmoniko na vseh družinskih zabavah. Ob njem sem vzljubil ta instrument in sem prof. Križmančiča, ki je na Glasbeni matici v Doberdobu učil violino mojo sestro, vedno vlekel za rokav in spraševal, naj me nauči harmoniko. Pri šestih letih, ko sem malo zrasel, me je sprejela prof. Dorina Cante iz Ricmanj in me pri 23 letih, leta 2010, tudi pripeljala do diplome.
Zlasti na Tržaškem obstaja lepa skupina odličnih harmonikarjev…
Glasbena matica ima harmonikarski orkester Synthesis 4. Nekaj časa sem sodeloval tudi z njimi. Spomnim se, da smo nekajkrat bili na turneji v Trevisu, zlato priznanje smo prejeli v Pulju. Moje sodelovanje z njimi se je nato končalo, kot se končajo nekatere faze v življenju, ko sem se raje spustil v zborovstvo, v dirigentske vode.
Kdaj, kako in zakaj si postal zborovodja?
Pri 14 letih sem imel stik s petjem, z jazz-petjem v delavnici, ki jo je v Doberdobu prek Glasbene matice vodila Andrejka Možina. Že prej sem rad prepeval, doma, zase, lahko bi rekli – pod tušem … Bilo mi je všeč! Po diplomi iz harmonike v Pesaru, po predbolonjskem sistemu, sem se vpisal na bienij v Trst. Tam sem študiral s Corradom Rojacem. Obenem so me pri Moškem pevskem zboru Tabor na Opčinah vprašali, ali bi jih vodil. To je bil moj prvi stik z zborovodstvom, leta 2011. Tam sem ostal samo nekaj mesecev. Vedno se jih pa spominjam kot super skupine. Žal so prav pred kratkim prekinili delovanje. Leta 2012 so me vprašali, ali bi vodil združeni zbor Skala-Slovan iz Gropade in s Padrič. Sprejel sem. Sem se pa moral za to primerno izobraževati. Solopetje sem vadil s profesorico na Glasbeni matici Mojco Milič, privatne lekcije sem imel z basom Aleksandrom Švabom. Da druge lahko učiš peti, moraš namreč najprej poznati samega sebe. Kar se tiče zborovstva, sem se udeležil marsikaterega tečaja. Najbolj mi je ostal pri srcu tečaj v Ljubljani z Garyjem Gradnom, ki deluje na Švedskem in je čudovit pedagog. Pomagali so mi tudi Hilarij Lavrenčič, Mirko Ferlan in drugi. Za nasvete sem kar spraševal kolege, saj na začetku nisem imel dovolj znanja. Vsi so mi pomagali z dobro besedo in praktičnimi nasveti. Nekaj mesecev sem pel tudi v doberdobskem zboru Hrast. Največ se naučiš, če vidiš, kako se te stvari delajo v praksi, mi je vedno pravil Hilarij Lavrenčič. Pel sem tudi v moškem zboru Lipa iz Bazovice. Pomembno je začutiti, kako to gre, z druge strani. Razumeti moraš, kje so močne in šibke točke dirigenta, katere napake se največ delajo.
Zbor Skala-Slovan vodim že osmo leto, vsem pevkam in pevcem, ki se dvakrat na teden redno in neutrudno udeležujejo vaj, pa se moram iz srca zahvaliti za vso izkazano potrpežljivost do moje trme in za podporo pri vsaki zborovski odločitvi. Lani sem sprejel vodenje Moškega zbora upokojencev Bertoki-Prade: moram jih pohvaliti, ker niso “kanoničen” zbor; otepajo se branja not … Je zanimivo, spoznaš, kako imamo na Slovenskem močan občutek za petje. Čeprav not ne berejo – jih nočejo, želijo samo besedilo! -, pojejo z veseljem in marsikaj jim tudi uspeva. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

 

Piše Danijel Devetak / Pogovor: Jari Jarc

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme