V Ljubljani spet odbojkarska elita

Preteklo nedeljo se je z napeto finalno tekmo, v kateri so Francozi premagali Japonce, v Lodžu na Poljskem zaključila letošnja Liga narodov (bolj znana z mednarodno kratico VNL) v moški odbojki. Domača poljska reprezentanca je pred tem odigrala tekmo za bron, v kateri je premagala Slovenijo. VNL je odbojkarskim navdušencem letos vsekakor ponudila kar nekaj čudovitih dvobojev in jih tako utrdila v prepričanju, da bodo naglo bližajoče se olimpijske igre vredne pozornega spremljanja. Med dvanajstimi odbojkarskimi ekipami, ki bodo nastopile v Parizu, je prvič tudi Slovenija: zgodovinsko uvrstitev so Slovenci dosegli prav pred domačimi navijači v Stožicah, saj je enega od letošnjih turnirjev VNL gostila Ljubljana, ki ima na področju prirejanja mednarodnih odbojkarskih tekmovanj že kar nekaj izkušenj.

Med 18. in 23. junijem 2024 se je v Stožicah ob domači predstavilo še sedem vrhunskih reprezentanc: nastop v Parizu so si poleg že prej uvrščene Poljske priigrale tudi Italija, Srbija in Argentina, z njimi pa so merile moči še Kuba, Bolgarija in Turčija. Največ zanimanja je vladalo za tekmi Slovenije proti Italiji in Srbiji, ki sta se zvrstili v soboto in nedeljo zvečer, ko so bile Stožice tako rekoč razprodane. Izjemno vzdušje je slovenskim odbojkarjem dalo krila, da so na sobotni tekmi popolnoma nadigrali Italijane, ki so se v Ljubljani tokrat predstavili z zelo mlado in neizkušeno ekipo. Z nedeljskim slovanskim derbijem pa sta Slovenija in Srbija poskrbeli za pravi maratonski zaključek, napet vse do konca petega seta.

Tudi na tem dogodku pa je poleg odbojkarskih sodelovala dobro uigrana prostovoljska ekipa, ki je bila ves čas v oporo organizatorjem in športnikom. Prostovoljci skrbijo za usmerjanje in animacijo občinstva v dvorani, za prevoze športnikov in delegatov, pripravo tekmovalnega prostora in dvorane za treninge, dostavo ledu, brisač in vseh ostalih potrebščin, podporo medijski tribuni … Ko na televiziji ali v živo gledamo športne spektakle, si težko predstavljamo, koliko ljudi stoji za organizacijo tovrstnih dogodkov. Že vsaka ekipa je dobro delujoč človeški aparat, ki ga sestavlja veliko več delov kot samo skupina igralk ali igralcev. Nikoli ne bom pozabila svoje prve prostovoljske izkušnje v vlogi atašejke oz. uradne spremljevalke ekipe: takrat sem delala za italijanske prvakinje Imoco Volley iz Conegliana. Ko smo se z odbojkaricami odpravile na prvi trening, so se odgovorni za dvorano panično spraševali, kako je mogoče, da sta se ob isti uri na treningu pojavili dve ekipi. Nič čudnega, da so se zmotili: med pomožnimi trenerji, fizioterapevti in drugimi pomagači je bilo organizacijskega osebja še za eno celo moštvo.

Delo spremljevalcev ekip je odgovorno, vendar na papirju tudi zelo enostavno: z ekipnim menedžerjem moramo vsak večer pripraviti urnik za naslednji dan, tega pa so v grobih obrisih tako ali tako že sestavili organizatorji. To pa res velja samo na papirju. V resničnem življenju se mi niti enkrat ni zgodilo, da bi dan minil brez sprememb. Od vseh prostovoljskih vlog, ki sem jih že preizkusila, je ta bržkone najbolj stresna, obenem pa tudi ena od mojih najljubših, zaradi česar sem jo z veseljem sprejela tudi tokrat.

V hotel, kjer me večina zaposlenih že dobro pozna, sem prispela v nedeljo, 16. junija. Bila sem ena redkih iz naše prostovoljske ekipe, ki sem delala za isto reprezentanco kot med svetovnim prvenstvom pred dvema letoma. Vzdušje na VNL-ju je bilo rahlo bolj sproščeno, kar je moj teden zaznamovalo tako v pozitivnem kot negativnem smislu: lažje je bilo delati z menedžerjem, ki ga že poznam, poleg tega je zelo dober občutek, ko ugotoviš, da se te igralci spomnijo in se z vprašanji obračajo neposredno nate. Po drugi strani pa večja sproščenost reprezentantov pomeni tudi manj obzirnosti in torej več vprašanj, zahtev in prošenj za pomoč. Nekatere stvari pa se niso spremenile: hodniki v Stožicah so si še vedno preveč podobni med sabo, s sodelavkami smo tudi tokrat dobile občutek, da naši varovanci kar tekmujejo, kdo bo v telovadnici ali hotelu pozabil več kosov opreme.

Ob prihodu sem se počutila zelo podobno kot avgusta 2022: prijetno vznemirjena, obenem pa – čeprav sem tokrat vedela, kaj pričakovati – nisem mogla v celoti zatreti svoje živčnosti. Glavna razlika je bila, da so me objemi, s katerimi smo ob koncu svetovnega prvenstva zapečatile novonastala prijateljstva, tokrat pričakali že na začetku. Z ostalimi prostovoljkami se skoraj nikoli ne srečujemo daleč od odbojkarskih igrišč, vendar je ta naša skupna strast dovolj, da ohranjamo prijateljske vezi. Strast in pa skupna zgodovina: brezštevilne dogodivščine, ki jih v dobrem in v slabem delimo na tekmovanju, ko smo štiriindvajset ur dnevno na voljo ekipam in v oporo druga drugi, so v vsaki izmed nas pustile neizbrisno sled.