V krizi smo prisiljeni iskati mehanizme, ki nam pomagajo pri preživetju

Piše: Jurij Paljk

Pogovor / Robert Frandolič, podjetnik, predsednik SDGZ

Robert Frandolič je podjetnik in predsednik Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, organizacije, ki združuje naše podjetnike in jim pomaga. Nanj smo se obrnili, da bi nam orisal položaj pri nas, še posebno pa stanje, ki ga je na gospodarskem področju povzročila pandemija zaradi virusa covid-19. Prav tako nismo mogli mimo vojne v Ukrajini, ki je že takoj pokazala zobe tudi pri nas, in dejansko nihče ne ve, kakšne posledice bo imela za vse nas.

Znani ste kot človek, ki ne leporeči, pove bistvene stvari in vas zato takoj vprašam, kako je vplivala pandemija na naše gospodarstvo, kako so se naši gospodarstveniki znašli, kje so bile in so še težave?

Pandemija je razgalila strukturne težave našega gospodarstva, ki v manjšem merilu zrcali stanje gospodarstva v FJK: večinoma mala podjetja, sposobna poslovanja v normalnih razmerah, finančno in organizacijsko podhranjena za učinkovito zoperstavljanje izrednim razmeram, ki smo jim postali priča. Pandemija je pospešila spopadanje z dejstvom, da je naše in širše gospodarstvo nepripravljeno na močnejše pretrese in da se je premalo ukvarjalo z oblikovanjem svoje prihodnosti, predvsem z uveljavljanjem inovativnosti kot paradigme.

Podrobneje ste spremljali in še spremljate gospodarsko dogajanje pri nas in seveda tudi v bližnji Sloveniji. Kako bi ocenili državno pomoč v obeh državah?

Državi sta naredili, kar sta mogli, vendar je šlo v bistvu za krpanje lukenj, kar je sicer omogočilo osnovno preživetje za večino podjetij. Pri tem ne smemo pozabiti, da je Italija vstopila v obdobje pandemije z enim najvišjih primanjkljajev v svetovnem merilu in ni imela veliko manevrskega prostora.

Kako ocenjujete sodelovanje naših gospodarstvenikov s slovenskimi?

Ne bi rekel, da naši podjetniki ne sodelujejo s kolegi iz Slovenije, še težje pa bi lahko trdil, da so znali, razen posameznikov, izkoristiti izjemno kompetitivno prednost, ki sta jim jo zagotavljala prostor in poznavanje dveh jezikov ter načinov razmišljanja. V letih po vstopu Slovenije v EU bi lahko na tem področju zares napravili preboj, vendar ga nismo znali ali ga preprosto nismo želeli. Zanimivo pa je dejstvo, da tega iz drugih razlogov tudi italijansko okolje ni naredilo in nas ni prehitelo, zato ostajajo tu nedotaknjene vse tiste priložnosti, ki smo jih zamudili v zadnjih 15 letih.

Prejeli ste visoko slovensko odlikovanje iz rok predsednika Boruta Pahorja, sedanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch je tudi imela srečanje z vami. Ali to pomeni, da se Slovenija bolj zanima za naše gospodarstvenike? Je prišlo tudi do tesnejših sodelovanj?

Odlikovanje predsednika Pahorja je dalo poseben pečat praznovanju ob 75-letnici SDGZ, saj gre za priznanje vsem tistim, ki so tri četrt stoletja ustvarjali gospodarsko organiziranost naše narodne skupnosti. Slovenija je večkrat pokazala, da našo realnost dojema kot sestavni del širšega slovenskega kulturnega in tudi gospodarskega prostora. Naše profesionalne strukture so nepogrešljivo orodje za podporo podjetjem iz Slovenije na administrativno zahtevnem italijanskem tržišču. Treba bi bilo večje vključevanje podjetij iz zamejstva v organizirane dejavnosti v Sloveniji. V zadnjem obdobju se to počasi premika, osebno pa se za to zavzema prav ministrica Jaklitsch.

Ko beremo podatke o gospodarski rasti, inflaciji in dejanskem krču, v katerem se je znašlo gospodarstvo, smo zaskrbljeni predvsem zato, ker je veliko negotovosti za prihodnost. Povejte kaj več o tem.

Negotovost je tisti faktor, s katerim  se najtežje spopadaš. V gospodarstvu je bistvena sposobnost načrtovanja, v zadnjih dveh letih pa je to bilo popolnoma nemogoče, saj nisi vedel, v katero smer se bodo zadeve zasukale in koliko časa bo kriza trajala, najpomembnejše pa je bilo dejstvo, da sploh nisi bil več gospodar svojih izbir, saj si bil odvisen od nepredvidljivega spreminjanja pogojev, na česar nisi imel nikakršnega vpliva. Predvsem pa si nismo mogli predstavljati, da bo pandemija šele začetek …

Kot da ne bi bila dovolj pandemija, je prišla še vojna v Ukrajini. Takoj je bilo jasno, da bo imela strašne posledice tudi za vse nas, še posebej na gospodarskem področju. Dan za dnem beremo in spremljamo podatke o tem, da so strogi gospodarski ukrepi, ki jih je proti Rusiji uvedla Evropska unija, dejansko tudi ukrepi, ki šibijo gospodarstvo pri nas. Kako je s tem?

Sankcije so dvorezni meč. Gotovo bodo vplivale na razmere v Rusiji – na dolgi rok verjetno tudi na politične razmere – vprašati pa se moramo, v kakšni meri so odločevalci v računico vnesli posledice za evropsko gospodarstvo, ki bodo katastrofalne. Dve leti pandemije in dejanska ‘vojna ekonomija’ bodo uničili podjetja, delovna mesta, blaginjo in zmožnost Evrope, da mimo za zdaj pridobljene politične enotnosti zgradi svoj status faktorja na svetovnem nivoju, ne nazadnje pa tudi možnost, da jutri dejansko pripomoremo k obnovi Ukrajine.

Grozovito pustošenje in pobijanje v Ukrajini, posledice vojne, predvsem pa prebežniki, reveži, ki se zatekajo k nam, so preplavili medijske novice. Preprost človek dejansko ne more spremljati vse, predvsem pa nas vse ta vojna zelo boli, ker ne moremo razumeti, zakaj ne stečejo konkretni pogovori za takojšnje prenehanje vojnih sovražnosti, kot to zahteva papež Frančišek, ki v svojih pozivih za takojšen mir nikogar ne žali, ampak govori vsem sprtim stranem, naj odložijo orožje in sklenejo premirje. Kako vse to vpliva na vaše člane in seveda na vas osebno?

Ljudje so seveda osupli, saj so se porušile vse gotovosti, kot smo si jih zamišljali. Agresijo obsojamo vsi. Vojna nas brutalno sooča z zavedanjem, da naslednje generacije tvegajo ne samo slabše gmotne razmer – to smo nekako že metabolizirali – ampak tudi stanje, v katerem bo pod vprašajem tudi mir, ki smo ga dojemali kot nekaj samo po sebi umevnega. Takojšnji mir pa je najverjetneje utopija. Ko sprožiš tako zadevo – in razlogi za nastalo stanje so zelo kompleksni in gotovo niso enoznačni – je ne ustaviš kar tako, ker je preprosto ne kontroliraš več. Kakšna rešitev je sprejemljiva za Ukrajino, kakšna za Rusijo, kaj meni EU, kaj ZDA? V katero stanje se eventualno vrnemo? Če Rusija ne doseže svojih ciljev in vojno de facto izgubi, se odpre tudi vprašanje Donbasa in Krima, ki ju je Rusija v različni meri dejansko upravljala pred vojno? Če se zamislimo o teh vprašanjih, smo postavljeni pred dejstvo, da lahkih rešitev ni in da zadev ne rešujemo z gesli.

Ne moremo mimo podražitev vseh energentov, kot se reče električni energiji, nafti, bencinu, plinu. Kako so te podražitve, ki jim ni videti konca, vplivale na delovanje vaših članov, kaj vam pravijo?

Posledice so bile doslej zelo hude, glavni problem pa spet predstavlja negotovost glede prihodnosti in trajanja te krize. Podjetja morajo na kratki rok odločiti, če in v kakšni meri stroške prenesejo na kupce. Nekatere branže pa so zaradi stroškov energije ter zaradi pomanjkanja surovin na robu zaprtja. Do izraza prihaja dejstvo, da Italija in tudi EU nista imeli pripravljenih strategij in alternativ za scenarij, ki sicer ni bil verjeten, je pa bil še kako možen.

Kaj svetujete svojim članom in ne nazadnje tudi nam vsem, preprostim ljudem, ki se v gospodarskih krizah ne znajdemo?

Naj izkoristijo obdobje, ko je treba ob soočenju s kruto realnostjo izostriti vse čute in razmišljanja, da izstopijo iz cone udobja in sprejmejo izzive tega časa. Samo tako bodo posamezniki, institucije in seveda podjetja ustvarili pogoje za svojo prihodnost.

Za krizna obdobja velja, da jih lažje prebrodimo, če stopimo skupaj, če se povežemo, če delujemo kot skupnost. Je in bo tudi pri nas tako?

Gre za koncept, ki ga lahko udejanjamo na več ravneh. Evropsko realnost je to stanje povezalo do točke, ki je bila še do pred nekaj meseci nepredstavljiva, in postavilo na rob dogajanja elemente, ki so na kratki rok iskali politični uspeh v nacionalizmu – dajmo že enkrat pravo ime t. i. sovranizmu. Naloga vseh dejavnikov v naši družbi je, da ovrednotijo možne sinergije. Kriza ni samo obdobje, v katerem nam sodelovanje lahko pomaga, kriza je predvsem trenutek, v katerem smo prisiljeni iskati mehanizme, ki nam pomagajo pri preživetju, in povezovanje je verjetno najpomembnejši med temi mehanizmi.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme