V kot VERA 3

Govorili smo o tem, kako je kriza vere še kako pomembna težava, ker je temeljna, saj se vse začne tam, potem pa preide tudi na življenje nasploh. Živi se sprotno, trenutno, brez neke moralne podlage, odgovornosti in stremljenja po “nečem več”, kar sicer kristjani imenujemo tudi večno življenje, kar pa na koncu ni nič drugega kot življenje tudi z duhovno dimenzijo, odprto za navdihe od zgoraj, hkrati pa zavedajoč se svoje krhkosti brez te pomoči in moči. Brez tega gre le za neprestano iskanje ugodja in užitkov, zabave in koristoljubje. Tu imamo dva izraza sekulariziranega življenja – racionalizem in “svobodno življenje”. Za prvo je življenje eno samo, konča pa se s prenehanjem življenjskih funkcij – gre torej za povsem fizično in biološko pojmovanje človeka, kar se navsezadnje zrcali tudi v pogledu na človeka in njegovo telo, kakor smo to obravnavali. Pri drugem izrazu, torej “svobodnem življenju”, obstaja sicer odprtost za presežno in vse, kar je s tem povezano, vendar to ne sme pogojevati posameznikovega življenja ali ga oblikovati. Le-to se namreč ravna zlasti glede na neko ne natančno določeno “ljubezen”, ki pa je ljubezen brez resnice ali Resnice, torej brez tistih omenjenih presežnih resničnosti: enega, resničnega, dobrega in lepega, če pa se že opiramo na slednje, to vsekakor ni nekaj presežnega ali absolutnega, temveč nekaj relativnega in delnega, je lahko hkrati nekaj in nič, eno in razdrobljeno, resnično za nekatere … Vse skupaj je le še subjektivno, torej odvisno glede na posameznika, nič pa objektivno, torej splošno veljavno. Objektivno je le to, da je vse skupaj relativno. Obstajajo sicer neke oblike notranjega življenja, neke duhovnosti, a te so za vsakogar različne in drugačne. Predstavili smo že današnjo družbo kot neki nenehen karneval, kar je dobra metafora. Na političnem področju ni vse le razčetverjeno, temveč še bolj razdeljeno. Po mnogih deželah je to, da so voditelji pogoreli in odpovedali, privedlo do tega, da so izbrali na njihovo mesto klovna ali, kot bi se izrazil prijatelj, “makaka”. Karneval je predstava družbe, ki je obrnjena na glavo, kjer hlapci postanejo gospodarji, ni razlike med moškimi in ženskami … Vendar, medtem ko so te pustne ceremonije imele svojo jasno časovno omejitev, pa karnevalu našega časa ni videti konca. Ta prevlada čutnega, počutnega, čustvenega in še kakšnega, ki zavrača ljubezen kot sladko odgovornost, bežanje od skrbi za bližnjega, nepriznavanje meja, privede tudi do tega, da ljudje namesto presežnega Gospoda naredimo boga po svoji podobi, da si postavimo zlato tele, kakršno nam pač ustreza. V svoji ozkosti in omotičnosti si bomo seveda domišljali, da smo sami svoji gospodarji, v resnici pa delamo le uslugo tisti peščici vplivnežev, ki vodijo naša življenja po mili volji. Jasno imajo namreč preštudirane naše korake in naše želje, mi pa nimamo moči, da bi se peklenskemu plesu uprli, ker slonimo le na sebi, ne pa v resnici na Gospodu, ki ima edini oblast nad vsem zlom. Ni torej izbire, ker je nekomu pač treba služiti, na nas pa je, komu bomo služili. Odločitev je pomembna, ker sicer kdo drug služi, dobesedno, z nami.
Andrej Vončina

Cerkveni in družbeni antislovar (23c)

Preberi tudi

Postni govori 2021 na Radiu Trst A

Kristjani in družba

Z očetovim srcem

Kristjani in družba

Z očetovim srcem

01.09.2021
Začenja se postni čas

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme