V kot VERA 1

Na predlog sobrata in tudi dobrega prijatelja duhovnika sem kot temo izbral vero. Govorili bomo seveda o krščanski veri in o tem, kaj je z njo v teh časih. Govoriti, da ljudje danes nič ne verjamejo, bi bila krivica. Bolj bo držala opazka dobrega starega Chestertona, ki je dejal, da, ko ljudje ne verjamejo več v Boga, ni težava, da ne bi verovali v nič, temveč verujejo v vse. Opazimo tako precej neke vraževernosti okrog nas, kakor tudi precej nerazumnosti oz. iracionalnosti, pa ne le, kar zadeva verovanje, temveč v vsakdanjem življenju ljudi nasploh. Tako so ljudje pripravljeni verjeti marsičemu in marsikomu, precej manj pa so si pripravljeni postavljati tista večna življenjska vprašanja, kaj šele, da bi skušali zares iskati odgovore nanja. Vlada torej tudi neverjetna brezbrižnost glede vprašanj življenja, vere, znanosti, to pa je po drugi strani pomešano s tem, da se precej verjame zadevam, ki nam jih ponuja medijska mašinerija. Na verskem področju prevladuje še ena pomembna, a zgrešena zadeva, to pa je intimistična vera, vera po lastni podobi in sličnosti. Zanimivo sem pred kratkim prebral mnenje Chiare Amirante, ustanoviteljice gibanja “Nuovi Orizzonti”, ki pravi, da mora biti vera “skupnostna”, ali pa to, kar prakticiramo, ni vera. To še kako drži tudi na podlagi apostola Pavla, cerkvenih očetov in svetega izročila, kjer je vedno držalo, da je srce vere Cerkev oz. zajemanje iz nekega skupnega zaklada, ki ponuja odgovore na tista večna vprašanja, pa tudi spomin, ki ni samo človeški, na trpljenje, smrt in vstajenje Stvarnika sveta, ki je postal človek oz. je, če smo še natančnejši, nase prevzel človeško naravo v vsem, razen v grešnosti. Težava, ki je navzoča zlasti v zahodnem verovanju, je bodisi samo sociološko pojmovanje Cerkve bodisi poistovetenje slednje na le škofe in duhovnike. Ruski teolog Florenskij lepo pravi, kako je takšno zreduciranje čisto zahodna zadeva, ker je to za, recimo, ruskega človeka (ker je sam pač bil Rus, a bi se gotovo dalo stvar tudi razširiti) nekaj nepojmljivega. Vzhodni kristjani nas lepo učijo, kako Cerkev sestavlja ves “Kozmos”, vidni in nevidni torej, mi pa se večinoma omejujemo le na tisto, kar je zemeljsko, pa še v tem primeru le na tisto, kar je dosegljivo našim človeškim čutom. Vera je tako vedno družbena, vendar družbena v najširšem možnem smislu, ker je “občestvo svetih”. Mi se pa v resnici zapiramo vse bolj, ker smo najpomembnejši najprej le “mi, tukaj zbrani” in nihče drug, potem pravimo, da so najpomembnejše naše družine (oz. tisto, kar pod to kategorijo pojmujemo), v resnici pa sem važen le jaz sam, s tistim, kar čutim in s svojimi lastnimi težavami. Če torej vera ni družbena v tem najširšem smislu, da se zavedamo te povezanosti v veri, ki je “tuzemska” in presežna, postane le neka notranja vaja, neka zadeva po lastni meri, samo tisto, kar “mi paše”. Takšno verovanje zagotovo nima nobene univerzalne perspektive, zato pa ni katoliška prav v pomenskem oziru, saj “katoliško” pomeni univerzalno, torej nekaj, kar zaobjema vse stvarstvo, vidno in nevidno. Vsako mnenje zadobi mesto resnice, zavlada etični relativizem, ki potem postane tudi verski relativizem.
Andrej Vončina

Cerkveni in družbeni antislovar (23a)

Preberi tudi

Prava hrana za nas

Kristjani in družba

Prava hrana za nas

08.08.2021
“Postati moramo priče resnice!”

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme