“V knjigah je lepota, ki daje čarobnost življenju”

Pogovor / Slavica Radinja in Teja Pahor

Ljubezen do knjig, romanov, povedi, verzov in besed je včasih res težko opisati. Oseb, ki bi cenile sporočilno moč jezika, je vse manj, bralcev je vse manj. Slavica Radinja in Teja Pahor se trudita, da bi mlajšim in starejšim dokazali, da je literatura nekaj lepega, nekaj, kar človeka sprosti in obogati. V Feiglovi knjižnici v Gorici organizirata srečanja za ljubitelje knjig ZaČUTImo književnost in vodita literarni krožek Knjižni čebelnjak.

Prosim, da se predstavita našim bralcem.

S. R.: Obiskovala sem klasični licej v Gorici, v Ljubljani sem študirala slovenščino in primerjalno književnost, medtem sem sodelovala z Novim glasom in Primorskim dnevnikom. Po diplomi sem vodila tečaje slovenščine, trenutno pa poučujem na tehničnem zavodu Cankar Vega Zois v Gorici. Živim v Podgori.

T. P.: Obiskovala sem družboslovni licej, potem pa v Ljubljani študirala primerjalno književnost. V letih študija sem pisala za različne časopise in revije, že nekaj let pa vodim tečaje italijanščine za odrasle in mlade v Ljubljani, kjer tudi živim. Svoj čas delim med Ljubljano in Gorico.

Od kod zamisel za srečanja ZaČUTImo književnost in kaj je namen teh srečanj?

T. P.: Lani poleti sva se srečali v Ljubljani, da bi se zmenili, kako naprej s srečanji najinega knjižnega kluba. Idej je bilo veliko in ugotovili sva, da jih ne bova uspeli vseh uresničiti v enem letu, zato sva si zamislili še drugačne vrste srečanj, take, ki bi jih lahko povezali z novimi temami: v ospredje so prišli čuti.

S. R.: Večkrat se nama je zgodilo, da so nas udeleženke bralnega kluba vprašale, ali lahko povabijo na srečanja tudi kako osebo, ki izbrane knjige ni prebrala. V resnici je na tak način težko sodelovati v bralnem klubu, zato sva si zamislili večere, ki so odprti prav vsem in za katere ni potrebna predhodna priprava.

Branje sva hoteli povezati s čuti, ker se nama je zdelo, da bi se na tak način lahko približali književnosti tudi tisti, ki nad knjigami niso prav navdušeni. Na naših srečanjih odkrivamo nove razsežnosti književnosti.

Kako lahko torej spodbujamo branje pri mlajših in starejših bralcih? Koliko je sploh mogoče ljudi prisiliti k branju? Verjetno bodo tisti, ki ne marajo brati, zelo težko prijeli knjigo v roke …

T. P.: Mislim, da je zelo težko nekoga prisiliti k branju. Nekatere osebe npr. čutijo pravi odpor do knjig, še posebno do tistih, ki jih je nekdo drug izbral zanje.

S. R.: Prisiliti se ne da, ne verjamem pa, da obstajajo ljudje, ki prav ničesar ne berejo. Vsak lahko najde kakšno temo, ki ga zanima in privlači – mogoče ne bere književnosti, ampak verjetno raje prebira kaj drugega, bolj strokovnega. Včasih mi tudi dijaki priznajo, da branja ne marajo, vsakič pa jih spodbudim in jim rečem, da morda še niso odkrili prave knjige.

Pri klubu beremo književnost. Vsaka sezona ima svojo vezno nit, neko temo, na podlagi katere s Tejo izbirava knjige. Tudi nama se je zgodilo, da sva morali druga drugo nekako prisiliti k branju določene knjige – na tak način sva šli tudi medve, skupaj z našimi “čebelicami” izven osebne cone udobja.

V Feiglovi knjižnici se srečujete enkrat mesečno. Od kod pa ideja za bralni krožek Knjižni čebelnjak? Kdaj sta začeli s tem literarnim klubom?

T. P.: Zamisel za literarni klub se je rodila med pandemijo, ko smo bili zaprti vsak na svojem domu. V skupini najožjih prijateljic, vsaka od nas stanuje v drugi občini, smo se skušale srečevati vsaj enkrat mesečno preko spleta. Prebrale smo vse isto knjigo in nato o njej razpravljale. Ta je bil nekako zametek Knjižnega čebelnjaka, prvo uradno srečanje v Narodni in študijski knjižnici v Gorici pa sva organizirali poleti leta 2022.

S. R.: Izbira imena za najin klub je bila dokaj zahtevna. Nekatera imena so bila nama všeč, knjižničarkam pa ne. Tako sva pomislili na čebelice, ker letajo s cveta na cvet in raznašajo cvetni prah. Na podoben način v našem klubu zbiramo ideje in čustva ter iz knjige v knjigo delimo znanje in občutke, ki se nam rojevajo ob branju. Na srečanjih s Tejo ne nastopava v vlogi učiteljic. Lahko rečem, da sva kot trenerki, ki vodita vaje, dogodek pa soustvarjamo vsi skupaj.

T. P.: “Čebelicam” vsakič postaviva vprašanja, ki pa so zelo fleksibilna. Iz teh iztočnic se debata razvije povsem naravno. Občutek imam, da so se naša srečanja včasih razvila v zelo intimen pogovor: od knjig smo prešle na osebne izkušnje. Knjižni klub je varen prostor, v katerem lahko vsaka udeleženka zaupa ostalim. Vsaka izkušnja je pomembna, debate so globoke. Noben odgovor ni zgrešen in pri veliko članicah kluba je prišlo do pravega razcveta.

Kako izbirate knjige?

T. P.: Sami sva si zadali različne kriterije. Knjige morajo obravnavati določeno temo.

S. R.: Knjige morajo biti kvalitetni romani, torej ne zbirke kratkih zgodb. Naše bralke so zahtevne, druge pa se navajajo na zahtevno branje. Prvo leto sva knjige izbirali iz meseca v mesec, to pa naju je zelo obremenjevalo, zato sva se odločili in že dve leti izbereva vse knjige pred začetkom sezone. Letos obdelujemo različne literarne žanre, lani je bila tema književnost obrobja, torej različnih marginaliziranih družbenih skupin, prvo leto pa smo imeli tematiko potovanja – zgodba se je morala dogajati v kraju, ki smo ga nameravale spoznati oz. je avtor romana moral biti iz tega kraja.

T. P.: Izbrati moramo tudi knjige, ki jih lahko imamo na razpolago v dovolj izvodih. Pri tem nam pomagajo tudi knjižničarke iz Goriške knjižnice Franceta Bevka. Na začetku je bilo v klubu deset, dvanajst članic – to je bilo optimalno število –; kasneje je naraslo tudi do dvaindvajset udeleženk, v tem primeru težko pride vsaka do besede. Rešitev za take težave bova gotovo našli!

Ali srečanja iz niza ZaČUTImo književnost in srečanja literarnega krožka vsakič naletijo na pozitivne odzive? Kaj občinstvo najbolj pritegne?

S. R.: Doslej naju ni nihče v obraz kritiziral. Odzivi na srečanja iz niza ZaČUTImo književnost so bili pozitivni. Nekatera srečanja so bila bolj obiskana, druga manj. K sreči so bile manj obiskane prav delavnice, kar je omogočilo, da smo vsi lepo delali in se preizkusili v nečem novem.

T. P.: Uspeh Knjižnega čebelnjaka lažje ocenimo, ker je bilo doslej veliko srečanj. Zgodilo se je, da kakšna knjiga udeleženkam ni bila všeč, to pa prav gotovo ni vplivalo na kakovost srečanja, saj se je v teh primerih razvila še bolj zanimiva debata.

Prav gotovo obe radi bereta knjige. Zakaj?

S. R.: To vprašanje večkrat postavljam tudi svojim dijakom: “Zakaj beremo književnost?” Knjige berem iz veliko različnih razlogov. Najprej zato, ker sem radovedna in me zanima veliko stvari – berem literaturo in esejistiko, tudi kakšne priročnike. V knjigah se potapljamo v neki drug svet, dejansko razumemo razmišljanje in čustvovanje drugačnih ljudi, predvsem ko si upamo izbrati knjigo, ki je drugačna od tistih, ki jih običajno beremo. To nam pomaga tudi pri osebni rasti, nudi nam dodatno motivacijo, da postanemo bolj sprejemljivi do sočloveka, empatični in poslušni. Knjige so lahko terapevtske. 

T. P.: Zdi se mi, da imamo bralci v vsakem življenjskem obdobju drugačno motivacijo za branje. Ko sem bila mlajša, je bilo branje priložnost za pobeg v drug svet, z odraščanjem pa je postalo navada – težko bi se odvadila branja. Z branjem se soočaš s stvarmi, s katerimi se v realnem življenju ne moreš, lahko spoznavaš nekaj, kar je zelo daleč od tebe. Branje je prav gotovo vir navdiha, nasvetov. V knjigah je lepota, ki daje čarobnost življenju.

Slavica, ti si mama dveh otrok. Kako jima posreduješ svojo ljubezen do knjig?

V bistvu je ta ljubezen tudi v njiju prirojena. Rada bereta knjige, večerne pravljice, vsak izbere svojo slikanico. Opazila sem, da me včasih, ko skupaj preberemo kakšno bolj zahtevno zgodbo, še v naslednjih dneh sprašujeta marsikaj v zvezi s prebranim. Starejši sinček se je že naučil brati in zvečer ga slišim, kako v postelji na glas prebira svoje najljubše zgodbe. Očitno je, da sta to ljubezen podedovala, je pa tudi res, da so pri nas knjige vsepovsod – hiša ni perfektno pospravljena, knjige pa so vsem z lahkoto dostopne na policah, mizah in nočnih omaricah.

Teja, kakšen pa je tvoj odnos do knjig? Jih imaš vse lepo pospravljene na policah ali pa razpršene po stanovanju?

V mojem idealnem prostoru, ko sem še živela sama, so bile knjige prav povsod – majhno polico s knjigami za goste sem imela celo v kopalnici! Zdi se mi, da je vsak prostor v stanovanju primeren za knjige. Sedaj ne živim več sama, zato skušam nekoliko upočasniti rast svoje zbirke knjig; priznam pa, da mi to težko uspeva …

Katere pa so tiste knjige, tematike, ki vaju pritegnejo?

T. P.: Obema je všeč japonska književnost in razne pisateljice, ki se ukvarjajo z ženskimi liki oz. raziskujejo različne plati življenja žensk.

S. R.: Jaz lahko mirno priznam, da sem tudi za “feministično” literaturo! Na svoji nočni omarici imam knjigo Simone de Beauvoir. S Tejo pogosto izbirava družbene romane, sama pa razlikujem tudi med knjigami, ki jih prebiram, mogoče v elektronski obliki, in tistimi, ki jih hočem hraniti na knjižni polici. Rada zbiram knjige o umetnosti, arhitekturi, dizajnu in risoromane. 

Katera je vajina najljubša knjiga?

S. R.: To je pretežko vprašanje, tako, kakršno se ne sme postaviti ljubiteljem knjig! … Če dobro premislim, pa lahko rečem, da je bila verjetno moja najljubša knjiga v najstniških letih Devetsto Alessandra Baricca, z leti pa so se ji pridružile druge. Tudi Pomladni dan Cirila Kosmača je prav gotovo med mojimi najljubšimi, kot pesmi Toneta Pavčka.

T. P.: Verjetno je lažje navesti najine najljubše avtorje … Omenila bi pisateljici Elif Shafak in Chimamando Ngozi Adichie, avtorja Harukija Murakamija in pisateljico Banano Yoshimoto. Trenutno mi je zelo všeč Sally Rooney, Slavici pa ne. Med mojimi najljubšimi knjigami pa bo za vedno ostala serija romanov o Harryju Potterju.

Kaj mislita o sodobni literaturi?

S. R.: V zadnjih letih nastaja na svetovni in tudi slovenski ravni ogromno kakovostnih del. Dandanes smo preplavljeni z ogromno količino informacij in podobna situacija je na knjižnem trgu – verjetno izhaja preveč knjig in včasih pred branjem težko prepoznamo, ali bo knjiga zanimiva ali ne. Sama rada sledim nasvetom nekaterih vplivnežev, “bookstagramerjev”, saj je, globalno gledano, knjiga postala na Instagramu in drugih družbenih omrežjih zelo priljubljena. Nastala je prijazna in zanimiva spletna književna skupnost.

T. P.: Zanimivo je, da se sodobna literatura posveča tudi temam, o katerih se veliko let ni pisalo. Zdi se mi, da postaja v tem smislu svetovni knjižni trg vedno bolj vznemirljiv, obenem pa sem mnenja, da se moramo bralci naučiti razlikovati med “komercialnimi” knjigami, ki se lažje prodajajo, in tistimi, ki zares spadajo v dobro literaturo.

Ste kdaj tudi sami literarno ustvarjali?

T. P.: Letos hodim na delavnice kreativnega pisanja z Anjo Mugerli, ki si prav gotovo zasluži prostor na spisku mojih najljubših avtorjev. Začela sem bolj intenzivno pisati, zaenkrat pa samo zase.

S. R.: Do sedaj sem pisala bolj esejistične tekste, literarne skrbno hranim, nedokončane, v predalu. Mišljenje, da za literarno ustvarjanje pisec potrebuje navdih, je po mojem mnenju napačno – v resnici potrebuje čas in tega, žal, imam trenutno premalo. Mogoče bom kdaj ta predal le odprla …

Bi za konec z našimi bralci delili še kakšno lepo misel o literaturi, knjigah, branju …?

T. P.: Zdi se mi, da se včasih ljudje, še posebno tisti, ki ne berejo veliko, bojijo pristopiti h književnosti. S Slavico skušava na srečanjih, ki jih v knjižnici organizirava, dokazati, da je književnost za vse, da ne dela razlik. Knjigi, ko jo vzameš v roke, je čisto vseeno, kdo si! Ljudje bi morali biti bolj pogumni pri pristopanju k literaturi.

S. R.: Vsakdo lahko bere karkoli, vse, kar ga sprosti in mu daje veselje – napačne misli v zvezi s knjigami ne obstajajo. S Tejo sva se vživeli v pravice bralca, ki jih je določil Daniel Pennac, in prepričani sva, da ima bralec tudi pravico zapreti knjigo in je ne dokončati, če mu ta ni všeč!