Goriška

“V knjigah iščem fabulo, fantazijske dimenzije”

“V knjigah iščem fabulo, fantazijske dimenzije”

Na kavi s knjigo / Majda Artač Sturman

Prof. Majda Artač Sturman je za nekaj evrov na stojnici kupila svileno ruto, ki jo krasi bogat vzorec v živordečih in oranžnih odtenkih. Ruta je pesnici, pisateljici, esejistki, zvesti sodelavki našega Novega glasa tako všeč, da je zbrala detajl iz njenega vzorca za naslovnico svoje zadnje knjige Silhuete, ki jo je izdalo ZTT-EST, Založništvo tržaškega tiska. Tudi manjše vinjete, drobci bogatega vzorca, krasijo notranje strani knjige. O knjigi, sebi in Bledu se je gospa Artač Sturman pogovarjala z našim urednikom Jurijem Paljkom v sredo, 20. marca, na dopoldanskem srečanju Na kavi s knjigo v prostorih Katoliške knjigarne na Travniku, ob kavici PrimoAroma (pokroviteljstvo za srečanje je dala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije).
Po mnenju Jurija Paljka odlikuje avtorico izjemna skrb za lep slovenski jezik: rojena je pesnica. Knjiga Silhuete je izbor kratke proze, vsebuje enajst pripovedi, zarisanih z obrisi, v katerih značaji niso poglobljeni, so narahlo skicirani, so silhuete – za prof. Artač je tudi izbira naslova literarnega dela ključnega pomena. Knjiga je sad dolgoletnega pisanja, v njej so zbrane krajše pripovedi, zgodbe, ki so nastajale v zadnjih petnajstih letih; nekatere od njih so že bile objavljene. Čeprav je imela avtorica veliko željo, da bi tudi njena krajša proza zagledala luč sveta, je dolgo časa urejevala Silhuete, saj je okrog vsakega besedila zelo dosti dela. Zgodba namreč nastane iz nekega dogodka, srečanja, pogovora ali osebne stistke in v primerjavi s poezijo zahteva več časa in truda, da se popolnoma razvije. V njej se pregnetejo zelo različni elementi, liki, ki iz neke začetne zasnove, ko avtorica najde npr. ime junaku ali junakinji, prerasejo začetni okvir. Zgodbe so si tudi slogovno precej različne: nekatere so bolj tradicionalne, nekatere so take, da včasih nepričakovano na koncu nastane neki preobrat, ki je tudi čar avtoričinega pisanja. V njih je ponekod tudi veliko groteske, saj posamezni predmeti zaživijo in pripovedujejo o sebi – v vsaki preprosti, kratki zgodbi, kjer ni zapletenih, filozofskih vprašanj, lahko najdemo nekaj za razmislek, možnost rifleksije “vsebine je v zgodbah veliko, treba pa jo je ujeti, čeprav so lahko navidezno prozaične, imajo globok, močan humanistični naboj”. V povesti Investicija je npr. govor o navezanosti primorskega človeka na knjigo, tako danes kot tudi v hudih časih fašizma. Tudi avtorica sama je zelo navezana na knjige, do njih ima izredno spoštljiv odnos, saj se okrog njih dogaja marsikaj, zgodbe nas napajajo, jezik predstavlja zanjo svetinjo. Branje jo popelje v oddaljene svetove, v knjigah išče fabulo, ne dokumentaristike, zgodovine, težkih zgodb, išče fantazijske dimenzije, da se sprosti in obenem doživlja pisanje kot izjemno svobodo – knjige jo tako ali drugače osvobajajo, v literaturi se rada igra, se sprosti, besedi se mora prepustiti, ji zaupati. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji
Kat

31.03.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!