“V kinodvorani nastane posebno vzdušje, ki ga doma ne moremo pričarati”

Piše: Katja Ferletič

Pogovor Giuseppe Longo

Giuseppe Longo je direktor družbe Transmedia, ki upravlja multikina Kinemax v Tržiču in Gorici, in organizacijski vodja filmskega festivala Sergio Amidei. Bil je med ustanovitelji Kulturnega društva Sergio Amidei, od leta 2013 je predsednik združenja Hiša filma – Palazzo del Cinema, ki upravlja tudi goriško pokrajinsko mediateko Mediateca.GO “Ugo Casiraghi”. Vodstvo družbe Transmedia se je zaradi izrazitega upada obiska, ki ga beležijo od začetka leta, pred kratkim odločilo za izredno zaprtje kinodvoran.

Vse je kazalo, da so se po dolgem obdobju zaprtja filmski sladokusci ponovno odločili za gledanje filmov v kinodvoranah. Kako to, da ste se upravitelji Kinemaxa odločili, da bosta kina v Gorici in Tržiču odprta samo čez vikend?

Po tako dolgem obdobju zaprtja smo ljudje spremenili svoje življenjske navade. Naša stanovanja smo ovrednotili, opremili z novimi televizijskimi ekrani in se naročili na razne spletne portale, preko katerih lahko s plačilom mesečne naročnine “in streaming” gledamo tudi najnovejše filme – nekateri so na kino pozabili. Lani smo upravitelji kinodvoran v Italiji lahko odprli naše dejavnosti šele proti koncu maja in od septembra do decembra so bile dvorane neverjetno polne. Multikina v Gorici in Tržiču sta v decembru uspešno poslovala, obisk je poskočil še posebno po zaslugi nekaterih filmov; zelo uspešen je bil film Nannija Morettija Tre piani, za mlade pa je bil privlačen zlasti Spiderman, a tudi House of Gucci in Diabolik sta pritegnila veliko ljudi. Zagotovo nismo dosegli številk, na katere smo bili vajeni v preteklosti, vendar smo vsekakor upali, da gremo počasi na zeleno vejo. Odredba, ki jo je vlada izdala tik pred Božičem, pa je bila za nas hud udarec. Že 24. in 25. decembra, navadno najbolj uspešna dneva v letu, se je število obiskovalcev zelo znižalo. Bolj kot obvezni “super green pass” nas je oškodovala prepoved uživanja hrane in pijače v kinodvorani (prodaja hrane in pijače predstavlja od 20 do 30% naših letnih dohodkov). V prvih dneh po uvedbi novih omejitev smo maske tipa FFP2 kar sami delili gledalcem, saj nekateri sploh niso vedeli, da navadne ne zadoščajo več.

Prvi teden januarja je nekaj ljudi le prišlo k nam, od 6. januarja dalje pa smo doživeli najhujši upad obiskov – televizijski mediji in časopisi so ljudi stalno strašili z naštevanjem “nevarnosti”, s katerimi se lahko srečajo v kinodvoranah in gledališčih. Velike distribucijske hiše so preložile izide novih filmov, ki bi lahko pritegnili širšo javnost, vendar je glavni razlog, ki je pripeljal do odločitve o zaprtju naših kinodvoran, nedvomno povišanje stroškov za električno energijo. Poravnati moramo neverjetno visoke račune in stroškov ne uspemo kriti z rednimi dohodki – zadnji račun za električno energijo je znašal skoraj 20.000 evrov, medtem ko smo prej plačevali približno 9.000 evrov. Če temu dodamo redne stroške za osebje in odstotek, ki ga moramo dajati distribucijskim hišam, od izkupičkov ostane malo … V Tržiču je stanje še hujše, saj je multikino večji in stroški za njegovo vzdrževanje so zelo visoki. Vsekakor smo se odločili, da bosta kinodvorani odprti vsaj tri dni na teden in da imajo tako najbolj zvesti gledalci vseeno možnost, da si ogledajo kak film na velikem platnu. Krivulja pandemije se mora znižati, da bodo ljudje lahko imeli več svobode in brez skrbi zahajali v kino. V tem času preprosto ni gledalcev, zato nima smisla, da kino obratuje vsak dan.

Predstavljam si, da ste morali že na začetku pandemije drugače organizirati prostore kinov, da ste lahko zagotovili urejen vstop gledalcev ter se izognili čakalnim vrstam in zbiranju ljudi. Ali izkoriščate dneve, ko je kino zaprt, za kakšna druga vzdrževalna dela?

Kinodvorane imajo velike prostore, zato nismo imeli večjih težav – v kinu so gledalci na varnem. Danes lahko dvorane stoodstotno napolnimo, vendar lahko sprejmemo le ljudi z ojačenim zelenim potrdilom, stalno prezračujemo prostore, na voljo imamo razkužila za roke in vsak gost nam mora sporočiti svoje ime in telefonsko številko. V kino prihajajo samo osebe, ki so cepljene in se dobro zavedajo, kakšna so pravila primernega obnašanja. Lahko povem, da je bilo naše občinstvo vedno zelo pošteno ter spoštljivo do nas in varnostnih ukrepov.

V Tržiču smo obdobje zaprtja izkoristili za globinsko čiščenje, zamenjavo luči v kopalnicah, izvedli smo posege v preddverju, namestili nove luči, izboljšali zvok v dvoranah. 11. februarja bomo kina ponovno odprli z dolgo pričakovanim filmom Smrt na Nilu Kennetha Branagha, ki bo na voljo tudi v slovenski različici, torej v angleškem jeziku s slovenskimi podnapisi. Produkcijske hiše Disney, Warner Bros in Fox so nam namreč omogočile, da lahko v naših dvoranah predvajamo tudi filme, ki so namenjeni slovenskemu tržišču.

Kako kot direktor dveh kinov doživljate to dolgo obdobje pandemije, tako s službenega kot družbenega oz. osebnega vidika?

S poslovnega vidika se nikoli nisem ustavil, saj je bilo delo med pandemijo trikrat bolj naporno kot prej. Pripravljal sem se na ponovno odprtje, sodeloval z direktorji drugih kinodvoran. Ogromno dela sem imel, tudi ker smo morali veliko naših uslužbencev pustiti doma, izkoriščali so dopolnilno blagajno. Z družbenega vidika sem živel kot vsi ostali, nekoliko odmaknjeno in daleč od ostalih ljudi. Srečanj in prireditev ni bilo, k sreči pa zdaj okrevamo, pripravljamo se na ponovni zagon. Naj povem npr., da bomo 6. februarja v Gorici predvajali film Takeaway in prisoten bo tudi režiser filma Renzo Carbonera, imeli pa bomo tudi veliko drugih srečanj.

Zakaj so bili po vašem mnenju gledališča in kinodvorane med prvimi dejavnostmi, ki so morale zapreti, in tudi med tistimi, ki so – kljub spoštovanju protokolov in varnostnih razdalj – zadnje ponovno odprle svoja vrata?

Vedno znova ponavljam, da od izbruha pandemije do danes ni bilo niti enega kina v Italiji, v katerem bi prišlo do žarišča okužb s koronavirusom. Ne razumem, zakaj smo morali mi prvi zapreti, saj v kino gledalci vstopajo urejeno, ob vhodu si razkužijo roke, se usedejo in ostanejo na stolu z masko na obrazu. Se mi ne zdi, da je to lahko kraj okužbe, še posebno zaradi številnih varnostnih predpisov, ki jih vsi spoštujemo.

Je bila vaša kategorija deležna konkretne državne pomoči, predvsem na ekonomskem področju? Ali mislite, da so javne institucije nekoliko zanemarile vaše potrebe?

Nekaj finančne pomoči smo prejeli leta 2020 s t.i. “ristori”, nekaj tudi lani, vsekakor pa to ni zadostovalo za kritje stroškov. Združenji, ki nas predstavljata, AGIS (Associazione Generale Italiana dello Spettacolo) in ANEC (Associazione Nazionale Esercenti Cinema), sta si veliko prizadevali za nas in nekaj rezultatov sta tudi dosegli. Poudariti moram, da je sedanji minister za kulturo Dario Franceschini zelo pozoren na naše potrebe, predvsem pa nam je predsednik FJk Massimiliano Fedriga ob strani in nas vedno podpira. Naj dodam, da je sicer razlika med gledališči in kinodvoranami velika, saj so prva večinoma v državni oz. občinski lasti in torej deležna pomoči javnih ustanov, kinodvorane pa so navadno v lasti zasebnikov.

Katere filmske žanre ponuja Kinemax gledalcem? Kar se tiče filmske ponudbe, se osredotočate na “komercialne” filme ali dajete prostor tudi filmom nepoznanih avtorjev in manjših produkcij?

Z izbiro filmov in sestavljanjem sporeda se ukvarjava s sodelavko Martino Pizzamiglio. Nekatere filme nam predlagajo že distribucijske hiše, ki pa so izdaje pomembnih komercialnih filmov že preložile vsaj za nekaj mesecev. Tržiški kino je multipleks, kjer istočasno predvajamo filme v več dvoranah in se osredotočamo na bolj “komercialne” filme, zanimanje za avtorsko kinematografijo pa je dolgoletna tradicija goriškega Kinemaxa in tudi na tem področju bomo našim gledalcem ponudili veliko novosti. Naš kino in združenje Hiša filma – Palazzo del Cinema bosta imela pomembno vlogo tudi v programu dogodkov EPK 2025.

Glede produkcije in distribucije filmov, kakšno bo stanje v bližnji prihodnosti? Ali bo v teh razmerah mogoče ponovno zagnati filmski sektor in pomagati upraviteljem kinodvoran?

Trenutno mi ni jasno. Preveč filmov je med pandemijo najprej izšlo na spletnih platformah ali – še hujše – prihajajo v kina, a distribucijske hiše z oglasi napovedujejo, da bodo v kratkem na voljo tudi neposredno na spletnih platformah. To je za kinodvorane pogubno.

Si predstavljate model sobivanja s spletnimi platformami? Kako se kinodvorane lahko spopadejo s tem izzivom?

Danes imamo storitve “in streaming”, to se pravi množico spletnih portalov, preko katerih si lahko privoščimo gledanje televizijskih serij, filmov in drugih oddaj kjerkoli in kadarkoli. Sobivanje je težko in borimo se za obstoj. Združenja, ki nas predstavljajo, si prizadevajo, da bi prišlo do določitve pravil, ki bi omejevala nalaganje filmov na spletne platforme. Žal so se ljudje preveč navadili ostajati doma, pozabili so, da je v kinu lepo, da je pri nas filmsko doživetje nekaj drugačnega, popolnega. Morali jih bomo spomniti, kako je v kinu lepo, a minilo bo več časa, da bomo lahko spet imeli “normalno” življenje.

Kateri je po vašem mnenju bistveni element prave kinematografske izkušnje? Ali mislite, da želijo ljudje še vedno doživljati gledanje filmov kot skupinski, družbeni trenutek?

Kino je hiša filma, kraj kulture in druženja. V kinodvorani nastane posebno vzdušje, ki ga doma ne moremo pričarati – tudi pred velikim, kvalitetnim televizijskim ekranom nas film ne pritegne tako kot v kinu. Doma je veliko motečih dražljajev, ki gledalca zmotijo in mu onemogočijo, da se popolno in sproščeno utopi v filmsko dogajanje, v luči, podobe in zvoke, ki ga v dvorani spremljajo v neverjetne izkušnje. Doma smo sami.

Zdi se mi, da ljudje še nismo pripravljeni na sproščeno življenje v družbi, pandemija in strah pred okužbo nas še vedno pogojujeta, zato moramo še malo stisniti zobe in počakati, da mine ta grdi trenutek. Kljub vsemu pa sem še optimist, močno verjamem, da se bomo ponovno postavili na noge. Pri Kulturnem društvu Sergio Amidei in pri združenju Hiša filma – Palazzo del Cinema smo zelo aktivni in se že pripravljamo na 41. filmski festival Sergio Amidei, ki bo potekal od 14. do 20. julija. Tudi letos bomo dogodke, srečanja in filmske projekcije priredili na Travniku v Gorici. Prepričan sem, da bo tudi letošnja izvedba uspešna.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme