V izvedbi Radijskega odra Jezusov pasijon in vstajenje

Piše: Anka Peterlin

Med velikonočnimi prazniki po našem radiu Rebulov Apokrif

Zvesti radijski poslušalci ob velikonočnih praznikih že dolga leta radi prisluhnejo radijski igri, ubrani na tematiko največjega krščanskega praznika. Letos se je izbira kar sama ponudila, saj je v preteklem letu pri založbi Mladika izšlo posthumno delo našega vrhunskega pisatelja Alojza Rebule, Apokrif. V času svojega življenja je pisatelj Alojz Rebula napisal mnogo dram izrecno za Radijski oder. Njegovo zadnje delo, ki zavzema celotno Jezusovo življenje do smrti in vstajenja, so pri Radijskem odru priredili, saj so se morali osredotočiti predvsem na poglavja, ki govorijo o Jezusovem pasijonu in vstajenju.

Gre za dogodek, ki je vreden vse pozornosti, zato se nam je zdelo zanimivo izvedeti kaj več o nastanku in sporočilu zadnjega Rebulovega literarnega dela ter o priredbi in izvedbi za radijski medij. Postavili smo nekaj vprašanj dr. Edvardu Kovaču, filozofu in teologu, Rebulovemu prijatelju, ki ga je v zadnjih letih tudi duhovno spremljal; predstavniku založbe Mladika, novinarju Ivu Jevnikarju, ki je bil eden glavnih pobudnikov izdaje Apokrifa, in režiserki Lučki Peterlin Susič, ki je odlomke izbrala in poskrbela za njihovo radijsko priredbo ter delo režirala.

Oddaja bo na sporedu na veliko soboto pozno popoldne.

Bi nam lahko razkrili, kakšna je pravzaprav “zgodovina” Rebulovega Apokrifa? Kdaj ste se vi osebno začeli ukvarjati z njim?

Ivo Jevnikar: Spomin je varljiva zadeva, datumi v elektronski pošti pa nam včasih pomagajo, da dogodke umestimo v zanesljivejši okvir. S prijateljem Martinom Brecljem sva bila v sredo, 5. julija 2017, v Loki pri Zidanem Mostu na obisku pri prof. Alojzu Rebuli in ženi prof. Zori Tavčar. Pogovorili smo se o marsičem, saj smo po dokončni preselitvi pisateljskega para iz Trsta na Štajersko velikokrat pogrešali Rebulovo tehtno misel o aktualnem kulturnem, verskem, političnem vprašanju, česar smo bili prej vajeni ne le iz njegovih komentarjev v Družini, temveč tudi iz debat na ponedeljkovih večerih Društva slovenskih izobražencev in klepetov po njihovem uradnem koncu.

Ko je beseda nanesla na njegovo literarno ustvarjanje, je prof. Rebula povedal, da ima v tipkopisu še dva kratka romana: o Antikristu in o nekaterih evangeljskih zgodbah, predelanih v slogu apokrifov.

O teh dveh neobjavljenih delih sva potem s prof. Rebulo izmenjala nekaj besed v daljšem telefonskem razgovoru, namenjenem prazničnim voščilom, 1. januarja 2018. O enem je dejal, da ga je ponudil neki založbi, ki pa se ni odzvala, glede drugega, ki ga je takrat imenoval Slovenski apokrif, pa je bil sam v dvomih, ali naj ga objavi. Takoj sem mu ponovil mnenje, izrečeno že v Loki, da bi bilo lepo, če bi knjigi izšli v Trstu, pri Mladiki. To se je k sreči pozneje tudi zgodilo.

Vemo, da je knjiga bila napisana po nareku, saj je pisatelju Rebuli opešal vid in sam osebno ni mogel pisati teksta. Vam je znano, ali je potem kdo posegel v besedilo ali je bilo podvrženo le navadnemu lektoriranju?

O samem nastajanju Apokrifa – razen tega, da ga je narekoval – ne vem veliko, očitno je bil poleti 2017 v bistvu že končan. Znano je, da je bila pri njegovih delih prvi kritik žena Zora, Apokrif pa je dal brati tudi teologu in filozofu p. Ediju Kovaču, morda še komu. Da bi kdo posegal v tekst, ne verjamem. Pri Mladiki je bil edini poseg, če izvzamemo preganjanje tiskarskih škratov in kakega lapsusa, ta, da je bilo treba izbirati med dvema verzijama opisa čudeža v Kani Galilejski, tako da je ena v knjigi, ena pa je izšla v reviji Mladika.

Kaj vam je bilo v Rebulovem pristopu do evangeljskega dogajanja najbolj všeč? Se vam je zdelo besedilo v čem inovativno?

Pisatelj Rebula se je snovi približal zelo spoštljivo, brez iskanja senzacij. Zanimala ga je psihološka poglobitev v izbrane like, ne le Kristua, temveč tudi apostola Petra, Judeža in drugih. Tudi v tej knjigi se pojavljajo Rebulove večne teme: smisel življenja, pomen trpljenja, vprašanja o onstranstvu, božje usmiljenje, narava, zasidranost v lastni identiteti, opozarja pa nas tudi na grešnost v Cerkvi, na odgovornosti vodilnih, na vlogo žensk, tu pa tam pokukajo na dan izkušnje s politično policijo …

Se vam zdi, da je vsebina za ta velikonočni čas primerna za predvajanje po našem radiu?

Seveda, saj je več kratkih poglavij Apokrifa uglašenih prav na veliki teden in vstajenje, Rebulova umetniška beseda pa je odlična posoda globokih misli.

Dr. Kovač, vi ste prisostvovali nastajanju zadnjega literarnega dela pisatelja Alojza Rebule Apokrif. Kaj lahko poveste o tem?

Edvard Kovač: S pisateljem Alojzom Rebulo sva se že precej časa pogovarjala o izzivu, ki se mu je postavil – da bi namreč svoje vsakdanje branje evangelija, ki ga je globoko podoživljal (“lectio divina”, kot temu pravimo) – da bi torej svoja premišljevanja in osebne odzive izlil na papir v obliki apokrifa. No, moram reči, da se je tega najprej zelo branil, vedno je ponavljal: “Pa kdo sem jaz, da bi lahko o tem sploh kaj napisal?” A že v svojih novelah (npr. Priče vstajenja) je nakazal tudi možnost takih apokrifov. Njegova ideja je bila, da bi dodal le podrobnosti, ki jih v evangelijih ni najti, in kot pričevalec vere razkril, kako si je on zamišljal te dogodke. Dnevno branje evangelija mu je namreč ne samo prebujalo domišljijsko moč, ampak tudi na novo oživljalo osebno vero, poglobilo njegovo doživljanje srečevanj z Odrešenikom, z Mesijo, s Kristusom.

V zadnjih letih ste imeli več duhovnih pogovorov s pisateljem Rebulo. Ali ste z njim predebatirali razne teme iz Svetega pisma, ki so prisotne v knjigi?

Vsekakor pisatelj v knjigi odgovarja na tista vprašanja, ki so bila zanj zelo pomembna in žgoča in ki si jih je zastavljal vse življenje. Npr. vprašanje, zakaj Kristusu rojaki niso verjeli. Vpraševal se je: kako bi se on sam znašel v isti situaciji – ali bi imel pogum verovati?

(Takšno vprašanje si je zastavljal tudi v svojem znamenitem predavanju Krščanska avantura.)

Ena od tem, ki so ga stalno notranje žgale, je bila tudi, kako v tem izjemnem Človeku prepoznati več kot samo čudovitega človeka, ali izjemnega preroka, kako prepoznati Odrešenika, Božjega sina. Venomer ga je vznemirjalo vprašanje, ali bi on sam Kristusu verjel?

Naslednje vprašanje, ki je bilo zanj zelo pomembno, pa je bilo: kako sta se v človeku in Bogu srečevali polnost človeškega in polnost božjega. In v tem duhu je v Apokrifu opisal Kristusa kot docela pravega človeka in istočasno pravo božjo navzočnost, kot pravega Božjega sina med nami. Stalno se je spraševal, kako sta se ti dve naravi artikulirali, kdaj je prevladovala ena ali druga, in kako se je razkrila ena ali druga.

Ključno vprašanje je bilo zanj, kako je po smrti. Se pravi, kaj se zgodi po smrti in s čim Jezus, ki se prikaže apostolom, razkrije svojo človečnost, ki pa je vendarle drugačna.  V knjigi je posebno pozornost posvetil Jezusovi izjemni človečnosti, a tudi njegovim čudežem, zlasti pa seveda njegovim srečanjem po vstajenju.

Kaj izbrana poglavja iz Apokrifa povedo nam – današnjim vernikom -na letošnjo Veliko noč?

Če smem izreči svoje mnenje: v velikonočnih poglavjih Alojz Rebula doživlja vrh svoje vere. V začetnih poglavjih  je še obotavljajoč; tako spoštljivo govori o evangelijih, da celo posnema ritmiko, njihovo izrazoslovje, in imamo občutek, da gre za izgubljeni tekst, ki se je zopet našel. Tu si Rebula še ne upa biti ustvarjalec; ne upa si biti “Rebula”. Potem, ko gre od trpljenja k vstajenju, pa se vedno bolj stilno osvobaja od izvirnika. In seveda ravno ob prizorih ob vstajenju in po njem se čudovito razkrije. Pokaže pa tudi svoj odnos do Marije: pri Rebuli je doživljanje vere tako pristno! Pisatelj seveda verjame, da Marija ni imela greha, vendar je bila Marija še vedno človek, bila je slabotna, človeška, krhkost je ni zapustila. To je pomembno: Kristus je bil pravi človek – ampak tudi pravi Bog, Marija pa je bila samo prava ženska, prava mati, pravi človek. V njenem liku Rebula razkrije tudi svoje pojmovanje ženske in matere. Marijo nam človeško približa, npr. ko pride njen Sin k njej po vstajenju in ga očitajoče vpraša: “Zakaj pa nisi prišel prej k meni kot k drugim?” Ampak tukaj ne gre za ljubosumje, to ni prevzetnost, ampak bolj njena nemoč, lahko jo razumemo tudi kot:  “Poslušaj, ali nisem vendar jaz tvoja mati; ali me še priznavaš kot svojo mater?” Se pravi, da je izražala željo in potrebo, da bi bila v svoji vlogi  potrjena.

In tudi potem jo opisuje kot skrbno mater, ko Jezusa sprašuje: “Kdaj te je najbolj bolelo? Kdaj ti je bilo najbolj težko?”

Ko Sin izgine, je žalostna, našli so jo jokajočo. Tudi ona je še vedno šibka v veri. Sv. Duh še ni prišel nadnjo kot še ne na apostole. Njene so namreč tudi besede, ko pravi, da ni bila gotova, ali je to res on. Nazadnje pa spozna resnico: “Zdaj pa vidim, da si res ti”.

Ob koncu, v predzadnjem poglavju, se vstali Kristus prikaže v svetlobi (kako naj bi bilo drugače?), a ne pove nič spektakularnega. Njegove tri besede so: “Verujte, zaupajte in ljubite!” Izreče torej to, kar je povedal že prej, ko je učil: verujte vame, zaupajte mi, zakaj jaz sem med vami! Kaj to pomeni?

Avtorjevo sporočilo je, da velikonočni trenutek vstopa v naše vsakdanje življenje na ne-spektakularen način.

Vera – upanje – ljubezen, to so krščanske kreposti, na eni strani preproste, a na drugi strani globoke, veličastne – drugi jih ne opazijo vedno, pa vendar pomenijo “večnost med nami”. Gospod je neopažen. Na trenutke se zasveti, ga vidimo, ampak se nato zopet vrača nazaj v večnost.

V svoji skromnosti je Rebula prepričan: to, kar sem jaz povedal, ni pomembno. Pojdite nazaj h kanoničnim evangelijem, tam je že vse! To, kar pa jaz govorim, je pač jecljanje.

Ko vam je Radijski oder zaupal režijo Apokrifa, vam je bila vsebina knjige že znana?

Lučka Peterlin Susič: Knjigo, oziroma fotokopije knjige (takrat je bila še v tisku) sem na hitro prebrala oktobra lani, ko so organizatorji (založba Mladika in Društvo slovenskih izobražencev) ob drugi obletnici Rebulove smrti organizirali njeno predstavitev. Ker se je slovesnost začela z zadušno mašo, je dogodek potekal v farni cerkvi na Opčinah. Bili smo ravno na začetku drugega vala pandemije, zato je bilo treba pohiteti. Meni je bila zaupana izbira in režija kratkega odlomka iz knjige. Ker ta vsebuje kar 29 zgodb, se nisem obotavljala in na hitro odločila: sveti Peter! 

Zakaj sveti Peter?

Ker sem ga od nekdaj imela najrajši med apostoli. Peter je tako človeški, poln napak in šibkosti, torej podoben nam vsem. Če jih je Jezus sprejel pri njem, jih bo morda tudi pri nas. Takega grešnega in skesanega Petra sem iskala in ga tudi našla v poglavju Srečanje s Petrom. Srečna izbira: v tem poglavju namreč Jezus, ko Petru potrdi, da bo kljub vsemu on skala, na kateri bo sezidal svojo Cerkev, jedrnato poda celoten katoliški katekizem. V enem stavku vse bistvene verske resnice. Čudovito poglavje, vredno velikega pisatelja in teologa.

Kako je prišlo do radijske realizacije Apokrifa?

Po tisti prvi predstavitvi smo se pri Radijskem odru zavzeli za to, da bi Apokrif dobil svojo zvočno obliko. Pandemija pa nam jo je krepko zagodla, še posebno z neprestanimi spremembami protikoronskih ukrepov. Najprej je bilo mišljeno, da bi Apokrif predstavili kot “odprto knjigo” v desetih nadaljevanjih, potem v dramatizirani obliki kot osrednjo igro velikonočnega časa, potem spet v okrnjeni obliki “odprte knjige”: pasijon za veliko soboto in vstajenjski del na Veliko noč.

Je bila vam od vsega začetka zaupana režija?

Tako je. Dali so mi tudi precej proste roke za radijsko priredbo. V normalnih okoliščinah bi me to ne bremenilo preveč, saj sem take naloge in režije že večkrat izvedla. Tokrat pa me je delo stalo veliko več – posebno duhovnega –  napora. Grozilo je, da ne pridemo do konca z realizacijo, da nas bodo zaostreni ukrepi zaustavili, zato je bilo treba dve oddaji strniti v eno.

Čutila sem vso težo odgovornosti, ko sem morala pravilno rezati določene epizode in ohraniti bistvo Rebulovega sporočila, ob tem pa ohraniti pripovedno nit, ki ji bo lahko poslušalec z zanimanjem sledil.

Pravite, da vam je bila že večkrat zaupana taka naloga. Pomeni, da ste večkrat režirali besedila z versko vsebino?

Ne, govorila sem na splošno. Če vzamem v poštev versko vsebino, se je to zgodilo le nekajkrat. Zadnjikrat leta 2018 s priredbo romana Evangelij po Pilatu Erica Emmanuela Schmitta. Ker sem se tudi s tistim delom dolgo in intenzivno ukvarjala, sem ob Rebulovem Apokrifu skušala primerjati, kaj je na verskem področju meni osebno prineslo eno, kaj pa drugo delo. Schmittov interes je usmerjen v znanstvena dokazovanja o Kristusovem vstajenju od mrtvih in izpodbija vse ugovore, ki jih še danes slišimo (in na katere večkrat nisem znala odgovoriti). Rebula pa se poglablja v psihološke, filozofske in teološke teme. Večkrat se ustavi ob verskem vprašanju, odgovora pa večkrat ne posreduje. Bralca usmerja k razglabljanju in iskanju.

Kaj bi posebej poudarili v zvezi z radijsko realizacijo del z versko vsebino? Ali je pomembno, da se režiser lahko vživi v vsebino – mu lastna vera pri tem pomaga?

Mislim, da bo dober režiser v vsakem primeru izvedel strokovno kakovostno delo. Veren režiser pa bo skušal v radijsko igro vliti še tisto, kar ob delu začuti kot vernik, in želi, da bi to dojeli tudi poslušalci. Njegovo delo bo težje, obremenjeval ga bo čut odgovornosti. V tem primeru bi morda lahko rekla, da radijska realizacija nudi nekaj več in nekaj manj kot film ali branje. Film privlači s svojo vizualno podobo; knjiga ti da možnost, da se ustaviš, prekineš branje, premisliš vsebino, se vračaš tudi večkrat na isto mesto. Radijska izvedba pa sloni na slušni besedi. Ta mora biti za poslušalca jasna, razumljiva; pri delu, kakršno je Apokrif, zvoki in glasba ne smejo biti moteči, ne smejo prekriti besednega sporočanja. Njihova vloga je, da samo spremljajo in poudarjajo besedilo. Poslušalec s svojo fantazijo dopolnjuje podobe in kraje dogajanja, vsa koncentracija je namenjena besedi, sporočilu.

Katerih poglavij iz knjige nikakor ne bi izpustili?

Srečanja z materjo in Srečanja s Petrom. Zame so bistvena zaradi verskih resnic in verskih vprašanj.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme