V Gospodu je zaspala sestra Celina

Piše: JUP

In memoriam

Tako tiho, kot je živela, je tudi odšla v večnost h Gospodu, ki mu je posvetila vse svoje življenje.

Sestra Celina je umrla v zgodnjih jutranjih urah 4. januarja letos v Gorici, pokopali so jo 9. januarja s pogrebno mašo v cerkvi sv. Ignacija na Travniku v Gorici.

Sestra Celina se je rodila leta 1932 v Velikih Žabljah na Vipavskem v družini “Koškovih”, pisala se je Makovec.

Že pred začetkom druge svetovne vojne je vstopila v šolo Naše Gospe v Gorici in leta 1954 je prav tu izrekla večne zaobljube in postala šolska sestra. Bili so težki časi, tudi zaradi dejstva, da je bila sestra Celina vedno neomajna in trdna Slovenka. Poučevala je v vrtcih v Gradišču ob Soči, Štarancanu, Čedadu, tudi pri Sveti Ani v Gorici, leta 2000 pa je za devet let odšla v Toskano, kjer je delovala v redovniški skupnosti v San Giminianu in tam tudi poučevala. Po devetih letih, v katerih je s svojo milino, prisrčnostjo, delavnostjo in globoko vero osvojila srca Toskancev, se je vrnila v Gorico. Tudi v Gorici je ohranila tople vezi z ljudmi iz San Giminiana. Radi pa so jo in smo jo imeli tudi v Gorici, kjer smo jo videvali po ulicah, ko je šla na obiske k bolnim, osamljenim, ostarelim.

Sestro Celino smo radi imeli tudi v našem uredništvu. Večkrat nas je obiskala in se rada ustavila z nami v pogovoru; ko je odhajala, je vedno pohvalila naše delo in vedno tudi obljubila, da bo za nas in za Novi glas še naprej molila.

Večkrat sva se pogovarjala v sobi pri meni, nerada je spregovorila, kako so italijanske prednice zatirale slovenščino, vzdihnila je, da so bili pač taki časi, obsojala ni nikogar, dodala pa je, da ni bilo lepo, ker slovenskih sester velikokrat niso marali in so jim na vse načine onemogočali, da bi javno govorile in molile v slovenščini.

Z mano je rada spregovorila o rojstni vasi, poznala je moje starše, saj so skupaj odraščali, njen brat Slavko je v Afriki rešil življenje mojemu očetu, ko sta bila oba ameriška ujetnika in so ju prepeljali na rob puščave v neznosno vročino, kjer je moj oče hudo zbolel, Slavko pa mu je tri dni dajal svoj odmerek predragocene vode in ga dobesedno vlekel s seboj, da ga tanki niso pregazili, ko je nemočen obležal. Po tednu dni so ju Američani ločili od italijanskih vojakov kot vrsto drugih slovenskih fantov in oba sta se vrnila domov kot prekomorca. Poznala je zgodbo in vedno mirno rekla: “Molila sem takrat za Slavka in za vse naše fante, koliko gorja je bilo!” Vedno me je povpraševala, kako je v rojstni vasi, kamor je malokrat lahko šla, a takrat, ko je lahko, je obiskala vse tiste, ki jih je poznala, zapomnila si je vsa imena in vedno me je tudi vprašala po kom.

Na fotografiji, ki jo objavljamo, je sestra Celina na enem zadnjih obiskov v našem uredništvu, kjer jo bomo pogrešali, kot jo bo pogrešalo veliko njenih učencev in ljudi, kajti s svojim umirjenim, toplim, srčnim nastopom in molitvijo se je za vedno zapisala v naša srca.

Naj ji Bog podeli večni mir in naj ji sveti večna Luč, svojcem pa izrekamo občuteno sožalje!

Preberi tudi

“Upanje obstaja!”

Kristjani in družba

Diamantnomašnik, bod’ pozdravljen!

Kristjani in družba

Postni govori 2021 na Radiu Trst A

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme