V gorah iščem predvsem mir in navdih, pa tudi bližino z absolutnim

Da je bil Adrijan Pahor, sin velikega pisatelja Borisa Pahorja, dolga leta profesor na naših šolah, je znano. Malokdo pa morda ve, da je tudi strasten gornik, odličen poznavalec številnih vrhov blizu in daleč, ki mu je pred nekaj meseci uspel prav poseben podvig.

Že nekaj let si upokojen. Se ti kdaj toži po šolskih učilnicah, dijakih, hodnikih ali kolegih?

Toži se mi še posebno po delu v razredu, ko sem razlagal ali interpretiral določen tekst. Konkretno in direktno delo z dijaki je zelo ustvarjalno. Ko vidiš rezultate, imaš veliko zadoščenj. Birokracije in vsega povezanega z njo, česar je danes v šolstvu vse več, pa res ne pogrešam. Če bi moral dati na tehtnico, bi se ta gotovo bolj prevesila na to stran, da sem prost, kot pa da sem v šoli, in to prav zaradi neverjetne in dušeče birokracije.

Na družbenih omrežjih opažam, da si zadnja leta zelo dejaven zlasti kot gornik … Od kod in od kdaj ljubezen do gorništva?

V bistvu od malih nog, ko so me starši pri 12 oz. 13 letih vključili v dejavnosti tržaškega planinskega društva. Takrat smo se udeleževali vsakotedenskih izletov, ki jih je organiziralo planinsko društvo v sredogorje in visokogorje. Poti in vzpone smo prilagajali zahtevnosti oz. sposobnostim posameznikov. Vse to se je nadalje samo še stopnjevalo, hodili smo vse više. Predsednica društva je bila zdravnica dr. Sonja Mašera, ki si je zelo prizadevala, da bi vzgojila mlade v ljubezni do gora oz. smučanja. Dejansko smo zrasli v njenem okrilju. Učili smo se smučati, pod njenim vodstvom smo hodili tudi na izlete. Starši so bili dobri družinski prijatelji z dr. Mašero, teta pa je bila njena prijateljica iz otroških let, skupaj sta stanovali. Vse to je pripomoglo k temu, da sva se s sestro hitro vključila v delo in program planinskega društva.

Si morda kdaj šel v gore tudi z očetom?

Z očetom sva šla nekajkrat skupaj na Sv. Višarje, na Lovce, dvakrat na Triglav, nato na Nanos in Golake, torej tudi na lažje hribe.

Na Nanos ste bili verjetno posebno navezani …

Da, predvsem zato, ker je v vasi Podnanos, nekdanjem Šembidu, živela družina moje matere. Tam se je rodil tudi glasbenik Stanko Premrl, pa narodni heroj Janko Premrl – Vojko, ki ima na Nanosu kip. Včasih smo na Nanos zahajali kar pogosto, zdaj malo manj, ker imamo v bližini Sabotin. Nenazadnje je pod Nanosom kar moteča avtocesta.

Ali hodiš kdaj v gore sam?

Velikokrat, okrog 70 % tur opravim sam. Viki Grošelj trdi, da je ne samo dobrodošlo, temveč celo koristno, da se človek v hribe odpravi sam, ker se tako bolje zaveda odgovornosti in nevarnosti, poleg tega je to priložnost za osebno refleksijo, za ureditev misli, za to, da prideš do določenih spoznanj in odločitev. Če moram kdaj kaj napisati in se mi kaj zatakne, grem na Sabotin ali kak višji vrh, razmišljam, si zapišem, ob vrnitvi domov nadaljujem. Tudi hoja ponoči in v snegu je zanimiva: s čelno svetilko se podam(o) na kakšen vrh, saj to navaja človeka k obvladovanju narave in lastnega položaja v njej.

Si ljubezen do gora predal tudi svojima otrokoma?

Oba sem najprej skušal navdušiti za smučanje. Kristina se je navdušila predvsem za turno smučanje, tudi z visokih vrhov: letos je šla s smučmi na vrh Monte Rosa in se od tod spustila do koče Mantova. Tadej bolj ljubi alpsko smučanje. Kar se tiče vzponov na hribe, sem Kristino prvič peljal na ferato, ko je bila stara šest let, Tadeja pa pri sedmih. Kmalu sta se soočila z višino in zračnostjo, oba sta ob prepadih dokaj hladnokrvna.

Otmarjevo ferato na Vipavskem torej dobro poznate?

Da, tu pa tam je zelo adrenalinska, tja sem že peljal Kristino in Tadeja.

Kateri so tvoji najljubši vrhovi v Julijcih, Karnijskih Alpah in Dolomitih?

V Julijcih mi je najljubši Montaž ali Poliški Špik. Je gora, ki se je je treba lotiti zelo odgovorno in z velikim spoštovanjem. Sam Kugy je zapisal, da je Triglav najvišji, Škrlatica najbolj divja, Jalovec najdrznejši, Mangart najslikovitejši, Viš najbolj bleščeč, Montaž pa najmogočnejši. To je zahtevna tura, ki terja pripravljenost, kondicijo in obvladanje objektivnih nevarnosti. Zelo ljub mi je seveda Triglav, čeprav se nanj nisem podal vrsto let, ker je gori vedno preveč gneče. V zadnjih 15–20 letih se ga lotim zlasti v mesecih, ko ni navala. Na vrhu sem bil 28-krat. Enkrat letno se povzpnemo nanj, če je možno gor in dol v enem dnevu z Rudnega polja. Drugače imam rad tudi Jalovec, Mangart, pa tudi Viš in Prisojnik.

Karnijske Alpe sem začel odkrivati kasneje; primerne so, ko so Julijci zaradi preobilice snega nedostopni. V Karnijskih Alpah mi je zelo všeč Cjampon nad Huminom, zelo lušna gora! Večkrat sem bil na Cogliansu, najvišji gori v deželi: ta ima na severni steni zelo zahtevno ferato, ki pelje direktno na vrh. Zelo lepi so tudi Peralba, Monte Lastroni, Chiadenis idr.

V Dolomite zahajamo redno, našli smo kraj nad Bocnom, ki je zelo primerno izhodišče za številne vrhove v okolici.

Doslej si se že povzpel na celo vrsto tritisočakov. Kateri so ti bili doslej najlepši?

Zelo prijetna tura je Antermoia v gorski verigi Catinaccio, potem Piz Boè, nato Marmolada in Civetta. Z goriškim planinskim društvom smo pod vodstvom Vlada Klemšeta osvojili gori Tschigat in Hohe Wilde nad Meranom na meji z Avstrijo. Ti so mi ostali najbolj v spominu.

Kateri gorniški podvig pa ti je doslej dal največ zadoščenja?

Gotovo Gran Paradiso in Monte Rosa, največ pa seveda Himalaja …

Jasno … Si osebni prijatelj svetovno znanega slovenskega alpinista Vikija Grošlja. Z njim sta se pred nekaj meseci odpravila v Nepal. Kako ti je bilo preživeti toliko dni v družbi legende, Slovenca z največ preplezanimi osemtisočaki?

Spoznala sva se leta 2020, med pandemijo, na Lajnarju nad Soriško planino, od koder se je vračal, midva z ženo pa sva se ravno spuščala v dolino. Spoznal sem ga po fotografiji, ki je bila v knjigi, o kateri sem napisal kratko recenzijo. Žena mu je rekla, zakaj pa me enkrat ne povabi v Himalajo. Jaz si nisem upal … Če bo priložnost, zakaj ne, je rekel. Zanimivo je, da ni preveril mojih sposobnosti, verjel mi je na besedo. Najprej mi je ponudil, da bi šel z njim na treking leta 2022, a se ni izšlo, ker je takrat bil oče tik pred tem, da umre. Naslednje leto je šel sam z družino, leta 2024 pa mi je rekel, da pojde spomladi, 24 dni, manj ni mogoče. Toliko časa od doma res nisem bil kar nekaj let … Najino potovanje v Himalajo je trajalo od 19. aprila do 13. maja, prehodila sva področje nad dolino Manang v centralnem Nepalu. To je čas pred monsunom, ko lahko še upaš na primerno vreme. Opravila sva dva trekinga, vsak je trajal teden dni. Govorila sva o vsem, o gorništvu, politiki, kulturi itd. Grošelj je zelo razgledan, odprt in tudi duhovit človek. Je izjemna avtoriteta, je zelo izkušen; ko se nekaj odloči, to velja, ne moreš mu spremeniti mnenja. Vse, kar je svetoval, da naredimo, se je obrestovalo. Kar se tiče aklimatizacije, sem upošteval njegove nasvete in nisem imel nobenih težav.

Kako si se sploh pripravil na odpravo? Si prej kaj treniral?

Niti ne, itak sem stalno po hribih, stalno hodim, sem v dovolj dobri formi, ki sem jo moral samo vzdrževati.

Do katere višine sta se povzpela?

Do 5400 metrov. To je bil greben blizu prelaza, ki mu je ime Kang La. Raziskala sva še nekaj bližnjih vrhov, šlo je za krožni treking. Čutiti je bilo, da je bilo manj kisika, treba je bilo malo več “loviti” zrak, nisem pa bil kaj dosti počasnejši od njega. Na najvišjo točko je prišel samo minuto pred mano. Startali smo z višine 2600 m, kar je pri nas že eden višjih hribov v Julijcih. Rekel mi je, da imam za turo, če želim, na razpolago ves čas, nikjer ni pisalo, da moram hoditi kot najhitrejši. Glavno je bilo, da sem prišel do večera na cilj. Pa smo prišli na cilj v glavnem sočasno. Bili smo namreč štirje, midva, Hrvat in Hrvatica. 

Na višini 3500–4000 m in čez je bila temperatura podnevi nekaj nad ničlo, ob slabem vremenu in ponoči, ko je bila temperatura pod ničlo, je tudi snežilo. Na drugem trekingu smo spali tudi v šotoru, ker ni bilo lodžev, nepalskih hotelov. Na sebi smo imeli tri plasti tople obleke. Na taki višini temperatura – tudi telesna – hitro pade in je nevarno, da se prehladiš.

Si imel posebno opremo?

Nabavil sem si jo v trgovini z opremo za visokogorje, spalna vreča mora biti zelo topla in kakovostna, prav tako bunde. Samovarovalni komplet ni bil potreben, dobro pa bi bilo, ko bi imeli dereze, saj smo hodili tudi po ledenikih, kjer je nekaj nosačev tudi zdrsnilo na strmini. Po skalah nismo plezali, v glavnem je šlo za hojo, tudi po strmih zasneženih pobočjih. Najpomembnejši sta bili kondicija in vzdržljivost.

Ti si tudi človek besede. O tem, kar doživljaš v gorah, tudi pišeš?

Sledil sem Vikiju, vsak dan sem si kaj zabeležil v dnevnik.

Grošelj ni le vrhunski gornik, temveč tudi vnet in plemenit humanitarni delavec …

Da, njegova humanitarna dejavnost me je res presenetila. Nesel je določene vsote denarja za mlade, ki študirajo v Indiji, kjer je še najbolj poceni, saj nimajo dovolj sredstev. Srečali smo se s študentko Ang Futi, vnukinjo nosača Ang Phuja, ki se je med jugoslovansko odpravo na Everest leta 1979 smrtno ponesrečil, in ji izročili prispevke za študij. Nosači so res izrazito predani gostom, naredijo vse, da bi jim ustregli. Predvsem pa so zelo skromni in solidarni. Grošelj je pred leti nesel denar družinam v vas, ki je doživela potres; na eno je pozabil, druge družine so ji odstopile delež oz. so ga na to opozorile. Humanitarna dejavnost je za Grošlja še razlog več, da redno obiskuje Nepal. Tja namreč zahaja vsaj dvakrat letno, potem ko doma zbere določeno vsoto finančnih sredstev.

Še eno prijetno presenečenje: v Bhratangu (nato še v Pokhari in Katmanduju, kjer smo bivali v istem hotelu) smo srečali Andreja Štremflja, ki je šel tja z vnuki pokojnega Nejca Zaplotnika z namenom, da jih pospremi do njegovega groba.

Tudi Štremflja osebno poznaš?

Da, že več let. Njega in ženo smo že povabili na predavanje v Gorico, septembra načrtujemo še eno srečanje z njima, da nama povesta svojo zgodbo. Na izključujem možnosti, da bi kdaj šel kam tudi z njim(a).

Si poznal tudi Zaplotnika?

Njega ne, saj je umrl že leta 1983. Spoznal pa sem njegovega sina in ženo, oba sta zelo trenirana gornika.

Ko smo že pri tem … Gore ne spustijo vedno vsakogar do vrha … Umik je včasih zmaga, in ne poraz. Te je kakšna nepredvidena okoliščina kdaj prisilila k temu, da si se svojemu cilju odpovedal?

Kar nekajkrat. V Dolomitih sem se odpovedal nekemu vrhu, ker je bila na njem megla, pa še koleno me je bolelo. Zakaj bi pretiraval in silil v nesrečo? Počakal sem dva dni in vrh osvojil kasneje. Zgodilo se mi je tudi na Triglavu in Montažu: tja sva se pred leti odpravila z Ivom Jevnikarjem, a dan ni bil primeren. Vrh so zakrivali grozeči nevihtni oblaki, stalno je grmelo.

Ko sva prišla do vrha Pipanove lestve, kar je že zaradi strel bilo zelo tvegano, in je manjkalo samo še pol ure do vrha, sem Iva komaj prepričal, da mi je sledil dol. Seveda nama je ostalo nekaj grenkega v ustih. Kot pravi Grošelj, to niso porazi, ampak zmaga v smislu, da si se odločil pravilno in nisi silil v nemogoče.

Gorništvo ima opraviti z odmikom, lepoto, tišino, iskanjem presežnega, preizkušanjem lastnih meja … Kaj tebe vleče v gore? Kaj ti iščeš tam?

Iščem predvsem mir in navdih za karkoli, kar snujem ali ustvarjam. Iščem tudi bližino z absolutnim, navsezadnje daje višina oz. vzpenjanje navzgor občutek lastne umeščenosti v vesoljni obstoj, tega pa še najbolje zaznaš, ko si zavestno ali ne na neki preizkušnji in ko postane vzpenjanje nekakšna obredna ali skorajda sakralna izkušnja, med katero ne razmišljaš več o sebi, ampak o svoji umeščenosti v okolje, v katerega si se podal. Gre, skratka, za individualno izkušnjo, v kateri smo po lastni volji premeščeni v drugačno okolje in v drugačno, specifično duhovno stanje, ki nam zagotavlja višjo, popolnejšo eksistenco.

Gorništvo je zame gotovo tudi način življenja, preizkušanje samega sebe; vedno sem sicer zagovarjal dejstvo, da gore nudijo neki užitek, če ne tvegaš nemogočega. Ne strinjam se popolnoma s Škamperletom, ko trdi, da gornik skuša preseči mejo svojih možnosti, da začuti mejo med biti in ne biti, tisto vznesenost, ki jo daje trenutek, ko se zavedaš, da si med nebom in zemljo, med življenjem in smrtjo. Do tiste točke ne grem, si ne upam, se mi zdi pretirano, da bi tako izzival usodo. Sicer pa verjamem, da alpinisti prav v tistih trenutkih občutijo največjo “ekstazo”.

Marsikdo govori skoraj o zasvojenosti z gorami …

To je tudi moja hiba. Prav taka je tudi hči: po tretjem dnevu mirovanja že čuti potrebo, da kam gre. Z mano je enako: če ni drugega, je zraven nas Sabotin. Nanj se odpravim dvakrat ali trikrat tedensko. Najraje zjutraj, pa tudi zvečer, tako da se vrnem z mrakom. Tudi Grošelj pravi, da zanj ne obstaja dan, ne obstaja noč, ne obstaja ne lepo ne grdo vreme. Če hodiš v hribe, hodiš z veseljem. Dejansko smo doživeli lepe trenutke tudi med hojo po dežju, pa tudi če smo kdaj morali sestopati v temi. Svetilka je vedno v nahrbtniku. Spomnim se, da sva šla s Tadejem pred leti po pouku na Svete Višarje: bilo je novembra meseca, ni bilo še snega, na vrhu sva še bila s svetlobo, vračala pa sva se v popolni temi. Tudi z goriškim planinskim društvom smo šli pred leti na Sv. Višarje ponoči, povzpeli smo se z derezami oz. krpljami, nato se je stemnilo, tema je bila kot v rogu, krepko pod ničlo, vendar bilo je romantično. Tudi to so čudoviti trenutki!

Kaj te je še najbolj presunilo na himalajski odpravi?

Presenetilo me je več stvari. Najprej veličina te države, njene razsežnosti. To so grozljive razdalje! Pri nas je vse v malem, tam hodiš dan in pol ali dva po dolini, da dosežeš vznožje gore. Vse je zelo razpotegnjeno, gigantsko. Presunila me je lepota tistih gora, pred sabo smo imeli neverjetne razglede! Presenetila sta me izjemna prijaznost in naklonjenost Nepalcev, ki so izrazito uslužni, gostoljubni in predani. Uživajo drugačno hrano, nanjo smo se morali privaditi, imeli smo tudi nekaj prebavnih motenj. Najbolj presenetljiva pa je res bila njihova preprostost, popolna razpoložljivost turistu, pravzaprav verska vdanost. Zelo so skromni: mi smo imeli s sabo vrhunsko opremo, oni pa so v neverjetno preprostih oblekah in obuvalih ne brez težav hodili na 5000 metrih višine. Jasno je, da so večkrat zdrseli po ledenikih … Vsak je prejemal po 10–12 dolarjev na dan, da je poleg svoje opreme nosil še mojo in Vikijevo, skupno okoli 50 kilogramov. Meni je bilo še mojih 20 kg težko dvigniti … V manjšem nahrbtniku sem nosil samo to, kar sem rabil vsak dan, približno šest kilogramov, vse ostalo so nosili nosači. Ti ljudje dobro vedo, katere so najpomembnejše vrednote. Tisti, ki je nosil mojo opremo, mi je povedal, da bo šlo to, kar zasluži, za stroške šolanja hčerke, ki obiskuje šolo v Katmanduju … Ti ljudje so to, kar bi morali biti vsi ljudje na tem svetu: dobri, miroljubni, ustrežljivi, prijazni, gostoljubni in skromni.