V Dražgošah so obljubili vrnitev socializma!

V Sloveniji demokracija in politična strpnost, ki izhajata kot vrednoti iz parlamentarne ureditve, s težavo dosegata razumevanje, pomen in uveljavljanje. Zato je utemeljeno in aktualno vprašanje o tem, kam gre Slovenija, ki ga je v naslovu svojega komentarja, objavljenega v Slovenskem času, prilogi tednika Družina, postavil dr. Ivan Štuhec, duhovnik, moralni teolog in aktivist civilne družbe. V istem duhu, čeprav v obravnavi drugih perečih vprašanj, razmišlja Mojca Matoz, odgovorna urednica sindikalnega glasila Delavska enotnost, ki je zapisala, “da je v Sloveniji potrebna streznitev”.
Takšne misli in spoznanja uporabljam kot izhodišče in povod za novico, da so se nekatere vplivne sile, ali pa morda posamezniki, doslej še brez naziva in naslova, uperili zoper ljubljanskega nadškofa metropolita, Stanislava Zoreta. Pod oznako Civilne iniciative Dovolj so ga pozvali, da odstopi s svojega položaja cerkvenega dostojanstvenika, ker ni storil dovolj za zaščito žrtev spolnih zlorab. Takoj in odločno se je s posebno izjavo odzvala Slovenska škofovska konferenca in pojasnila nadškofova prizadevanja v primerih spolnih zlorab.
V podporo nadškofu se je z javno izjavo oglasil tudi murskosoboški škof Peter Štumpf. Napisal je, da so tudi škofje samo ljudje, ki delajo po najboljših močeh, ne morejo pa delati čudežev. Dodal pa je, da, če bi odstopil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, bi odstopil tudi sam. “Ljubljanskega nadškofa poznam kot velikega poštenjaka in popolnoma podpiram izjavo Slovenske škofovske konference, da ima prav on velike zasluge, tudi pri sprejemu novih smernic o zaščiti mladoletnih. Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je zame najbolj mogoči poštenjak, tako v moralnem kot tudi v duhovnem pogledu. Je izvrsten pastir, prvi sobrat škofov, duhovnikov in tudi vernikov”. Dodajam, da so tudi smernice za zaščito žrtev spolnih zlorab, ki jih je spodbudil in uresničil nadškof metropolit Stanislav Zore, povsem usklajene z navodili Svetega sedeža.
Pomemben dogodek se je zgodil v vasi Dražgoše na Gorenjskem. Tam se vsako leto soočata dve trditvi, “resnici”. Partizani, še bolj pa oblastniki leve politične usmeritve, ponavljajo, da je v Dražgošah v prvih dneh leta 1942 potekala velika bitka med borci Cankarjevega bataljona in nemško vojsko, v kateri so zmagali partizani. Domačini, ki jih je zmeraj manj, pa ohranjajo in branijo svojo resnico. Ta dokazuje, da je 217 partizanov po dveh dneh bojev in upiranja nemškim napadalcem le-tem podleglo, zato so zapustili vas in se umaknili v hribe na območju Jelovice. Nemški zmagovalci so se domačim prebivalcem zaradi dogajanja in nastopov partizanov kruto maščevali. 41 so jih ubili, nekatere vrgli v ogenj hiš, ki so jih zažgali, vas Dražgoše pa porušili. Tudi sedanji oblastniki omenjenih dogodkov, ki so se resnično zgodili, ne priznavajo, ampak vztrajajo pri trditvi, “da je v Dražgošah potekala velika bitka, v kateri je zmagal Cankarjev bataljon”. David Terčon iz Sežane je za časnik Delo celo “ugotovil”, “da se ljudje vse bolj zavedajo pomembnosti tedanjih dogodkov v Dražgošah, ki so bili temelj, da zdaj živimo v svobodni Sloveniji”. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Marijan Drobež

Piše: Marijan Drobež / Neutemeljena zahteva za odstop ljubljanskega nadškofa

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme