“V besedo sem zaljubljena!”
… s svojimi pronicljivimi ter jasnimi, razumljivimi študijami o slovenski literaturi in slovenskih pisateljih ter pesnikih pa je prisotna tudi med italijanskimi ljubitelji književnosti.
Zadnje mesece je bila stalno prisotna ob stoletniku, pisatelju Borisu Pahorju, s katerim sta za Cankarjevo založbo pripravila imenitno knjigo, pravo uspešnico, ki nosi naslov Tako sem živel – stoletje Borisa Pahorja.
Prav konec minulega tedna pa je prof. Tatjana Rojc s pisateljem na Opčinah predstavila tudi italijansko različico omenjenega dela, ki je izšla pri znani italijanski založbi Bompiani z naslovom: Boris Pahor, Cosi’ ho vissuto. Il secolo di Boris Pahor.
Prof. Tatjana Rojc, kako zmorete sami, in še posebno, kako zmore Pisatelj, kot vi imenujete z igrivostjo našega Borisa Pahorja, vse te turneje, vse te predstavitve, vsa ta nenehna potovanja?
Najprej naj se vam, dragi in cenjeni gospod urednik, zahvalim za pozornost, ki ste jo določili in namenili mojemu delu. Kaj naj rečem? Moja srečanja s Pisateljem so zelo raznolika: očarljivo je predvsem dejstvo, da se z njim vedno učiš nečesa novega, da zgodbo razprede vedno na drugačen način. In da so poti z njim, kolikor jih pač je (sama namreč zmorem veliko manj od njega…), vedno sklop zanimivih pogovorov, debat, spominov, duhovitih domislic, smeha in še marsičesa…. Boris Pahor je dejansko večni fant, ki me je povsem prevzel in očaral.
Ko smo vaju na stoletni Pisateljev dan v Ljubljani opazovali – predstavljala sta uspešnico, ki jo je izdala ob njegovi stoletnici Cankarjeva založba -, smo razumeli, da se medsebojno cenita in zelo dobro poznata. Povejte nam, kakšen je Boris Pahor, saj ga sedaj odlično poznate!
Borisa Pahorja cenim seveda kot pisatelja in kot intelektualca, globoko spoštujem njegovo življenjsko zgodbo, ki je pretresljiva, čeprav pisatelj sam o sebi pravi, da je antiheroj. Tu ne gre za herojstvo, tu gre predvsem za zavest, da je njegovo življenje emblematično, ker predstavlja zgodbo naših staršev, naših družin, nas vseh. In mi je njegova bližina nadvse dragocena, zelo rada ga imam, in ko slišim, da mu nagaja zdravje ali da se ne počuti dobro, me takoj prevzame tesnoba. Počaščena sem, ker mi je poklonil svoje zaupanje, svoje prijateljstvo, kar je nadvse dragoceno. Zaupam mu lahko svoje veselje in svojo žalost, spremlja me v sončnih in mračnih dneh, za kar sem mu nadvse hvaležna. Pred kratkim sva ga z drago prijateljico pospremili na oddih v Slovenijo. Triurna pot je minila kot bi trenil, govor je bil o ljubezni, o odnosih med moškim in ženskim univerzumom. Njegove analize, njegovi nasveti so neprecenljivi. Boris Pahor je, kakor pravijo moji prijatelji, moški mojega življenja. Nenavadno je namreč, da lahko nekdo s tako kompleksno osebnostjo splete osebni, intimni odnos, kjer ni pri pogovorih nobenih tabujev, kjer se oba lahko brezpogojno odpreta drug drugemu. To je MOJ Boris Pahor.
Zanima nas, kako je sploh prišlo do zamisli, da bi vi pripravili knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi ob Pahorjevi stoletnici.
Založba je pravzaprav leto 2013 posvetila stoletnici svojega “dragega in spoštovanega avtorja”. Glavni nosilec vseh projektov je bil urednik Zdravko Duša, meni nadvse drag človek, s katerim sodelujem že vrsto let: spoznala sva se, ko je pripravljal izid Pahorjevega Izbranega dela. Nato mi je poveril sestavo Pahorjeve Čitanke, ki je izšla v letu, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige. Med nama je zraslo dragoceno prijateljstvo, ki je v tem letu bilo postavljeno pred veliko preizkušnjo: ko sva se dogovarjala za knjigo Tako sem živel, sva seveda imela v glavi vsak svojo zasnovo. Jaz sem trmasto vztrajala pri svojem in Zdravko mi je šele po izidu knjige priznal, da sem imela prav… Skupaj sva delala tudi na ideji velikega mednarodnega simpozija Pahoriana v aprilu, sledila sem pripravam proslave v ljubljanski Operi, skratka: prepletla sva najino poklicno in zasebno zgodbo, tako da sem ga po malem že prepričala, da je v njem tudi nekoliko Nabrežinca… hecam se, seveda, in vem, da mi urednik ne bo zameril. Pri zasnovi knjige sva izhajala iz prepisa pogovorov, ki sem jih pred leti vodila s Pahorjem za tržaški Radio. Te pogovore sem nato nadgradila in prepletla v štiri paralelne zgodbe: Pahorjeva zgodba v prvi osebi, njegova pripoved skozi odlomke iz njegovega opusa, pripoved skozi bogato bero fotografij, ter moja kontekstualizacija, ki to zgodbo umešča v zgodovinsko dogajanje Pahorjevega stoletja v Trstu, Italiji, na Slovenskem in v Evropi.
Kako pa je prišlo do italijanske izdaje knjige?
Srečno naključje je hotelo, da mi je gospa Sara Gruden, pranečakinja Iga Grudna, predstavila svojo dobro prijateljico Elisabetto Sgarbi, glavno urednico založbe Bompiani. Srečali sva se na podelitvi nagrade Campiello v Benetkah, nato v Trstu: govor je bil o drugačnih založniških projektih… Moja draga Sara pa je Elisabetti in Mariu Andreoseju, glavnemu literarnemu uredniku skupine RCS Libri iz Milana, v katero spada tudi Bompiani, zaupala, da pripravljam Pahorjevo monografijo. Sama sem modro molčala, ker je bila knjiga šele v zasnovi… V trenutku je završalo: poklicali smo Zdravka Dušo, to je bilo enkrat okrog poldne, ob kapučinu v hotelu Savoya Excelsior v Trstu. Čez nekaj ur je Cankarjeva založba po elektronski pošti že prejela pogodbeno ponudbo za odkup avtorskih pravic.
Če bi morali v nekaj besedah, stavkih morda, strniti glavne odlike Pahorjevega dela, bi zapisali, da…
Pahorjevo delo predstavlja zgodovinsko pričevanje o “ponižanih in razžaljenih”, ki se iz epske naracije prelevi v lirično izpoved. Gre za etično in estetsko dejanje, za dragoceno misel in opomin. Za zavest, da je nujno “stati in obstati” in da je edina možna rešitev za človeka pravzaprav ljubezen, rešilna in odrešilna sila. Ljubezen kot lepota, ki rešuje svet, po Dostojevskem.
Na vprašanje, kako v enem stavku označujem Borisa Pahorja, sem pred časom sam dejal, da je to naš Albert Camus, svetovljan visokih etičnih in moralnih načel, zasidran v slovenski jezik in naš svet, bi se s tem strinjali?
Absolutno: in s Camusom odprt v Mediteran.
Vaše literarne študije odlikujejo zelo jasen, razumljiv jezik, znanje, predvsem pa izjemna sinteza, s katero pokažete na temeljnje točke, na bistvo pisateljevega dela, kar je odlika, ki jo cenimo predvsem tisti, ki imamo književnost radi, a so nam tuje vse tiste pisave, za katere se nam zdi, da so same sebi namen. Ste morda tako nazorno jasni tudi zato, ker že leta pišete za Radio Trst A in radijski medij zahteva od avtorja, da je jasen, poveden, razumljiv?
Prepričana sem, da je vloga posrednika predvsem v tem, da analizira in da poda sintezo svoje analize. Radijski medij mi je nedvomno pomagal. Ko sem sama začela sodelovati s tržaško radijsko postajo, je bila prva zahteva ta, da smo avtorji suvereni v jeziku in v tematiki, o kateri pišemo. Zahvaljujem se vam za tako laskavo pohvalo. Večkrat se zgodi, da moram svoje eseje zapisati v dveh jezikih: in ko prevajam sebe, kar pomeni, da sem lahko svobodna, takoj vem, kje me je zaneslo. In ker pri sebi ne prenašam samovšečne zagledanosti, je ne prenašam niti pri drugih avtorjih. Skratka, “l'art pour l'art” iz domačih in tujih Parnasov je eden tistih -izmov, ki mi ne pripadajo.
V svojem bogatem delu ste imeli srečo spoznati vrsto slovenskih književnikov, pripravili ste več oddaj o njih, pisali ste o veliko možeh in ženah, pa vendar imate poseben odnos prav do Borisa Pahorja, saj ste ena najboljših poznavalk našega pisatelja in vaše druge ljubezni, če smemo tako reči, ki je Alojz Rebula. Zakaj imate radi Alojza Rebulo? To smo si upali napisati zato, ker se iz vašega pisanja in govorjenja razume, da ga imate iskreno radi.
Alojz Rebula je bil moj profesor. Njemu, Miroslavu Košuti in Ivanki Hergold sem hvaležna, ker so v meni spodbudili smisel za kritično razmišljanje in ljubezen do slovenskega jezika in književnosti. Alojza Rebulo imam za svojega najbolj pomembnega mentorja, odstrl mi je marsikatero obzorje, postavil temelje moji literarni in filozofski radovednosti, ki je pri njem dobila tisto prepotrebno osnovo, na kateri sem potem lahko gradila. Alojz Rebula pa mi je tudi človeško izjemno blizu, izjemno drag: občudujem njegovo človečnost, njegovo skromnost, njegov življenjski kategorični imperativ, njegovo vero, za katero avtor sam priznava, da sloni na temelju racionalne misli in zavesti človeške limite.
A je vam razumljivo, zakaj roman V Sibilinem vetru, ki je po mojem skromnem mnenju še vedno najboljši slovenski roman, ni ponatisnjen in ga moramo ljubitelji odlične slovenske literature iskati po antikvariatih ali pa hoditi v knjižnico na izposojo?
Srčno upam in apeliram na Cankarjevo založbo in na izjemno rafiniranega urednika, kakršen je Zdravko Duša, da bi Alojza Rebulo ob njegovi devetdesetletnici počastili s ponatisom tega izjemnega dela, za katerega bi z veseljem prispevala spremno besedo, kar bi mi bilo v čast in zadoščenje.
Bliža se devetdesetletnica Alojza Rebule, smemo od vas pričakovati kako novo študijo o njem, morda kako knjigo pogovorov z njim?
Pred, ja, zdaj že petimi leti, je izšla moja knjiga Pogovori z Alojzom Rebulo, na katero sem posebej ponosna. In Koledar Celjske Mohorjeve založbe je pravkar objavil moj esej ob pisateljevi devetdesetletnici. Vesela bi bila, če bi lahko še kaj prispevala: predvsem pa bi bila vesela, če bi Alojz Rebula še utrdil svojo prisotnost med italijanskimi bralci, da bi skratka potrdil uspeh, ki ga je doživel njegov prevod romana Nokturno za Primorsko. In za to si bom, kolikor bo mogoče, tudi sama prizadevala.
Ogromno delate, nastopate, pišete, veliko ste prisotni v našem kulturnem življenju. Kako vse to zmorete?
Srečo sem imela, ker sem si izbrala zelo hvaležen poklic: v besedo sem zaljubljena, ne morem in ne znam odmaknjeno ravnati z njo, kar sem večkrat zelo drago plačala. Danes lahko rečem, da sem hvaležna za vse, kar se dogaja okoli mene in v meni. Življenje mi je dalo zelo veliko, odvzelo marsikaj, ampak rekla bom z besedami Borisa Pahorja: hvaležna sem, da ljubim in da sem ljubljena. Hvaležna sem za svojo družino (predvsem za mamo in tati, ki sta oba že dolgo v Neznani domovini in ki sta nama z bratom dala trdne etične temelje) in za čudovite prijatelje, brez katerih ne bi zmogla vsega, kar delam: to leto je bilo izjemno naporno in prav najbližji prijatelji so blažili moje strahove in tesnobe ter spodbujali mojo zavest, da sem na pravi poti. In hvaležna sem za to, da pripadam svetu in času, ki me še vedno preseneča.
Ko vam ob koncu voščimo vesele božične praznike in veliko dobrega, lepega v novem letu, ki je pred vrati, imamo zadnje vprašanje za vas: Kaj najraje sami berete in kaj sedaj berete?
Najraje berem poezijo. In še vedno imam ob sebi svojega Srečka Kosovela, avtorja, ki me je najbolj zaznamoval. Brez njega si življenja skoraj ne bi mogla predstavljati.
Jurij Paljk
