“V antiki lahko najdemo odgovore na sodobne preizkušnje”

Piše: Danijel Devetak Fotografije: DD

Pogovor Prof. Nadja Marinčič

Nekdanji študentje goriškega klasičnega liceja Primož Trubar ne prikrivamo ponosa na izobrazbo, ki smo jo prejeli. In s hvaležnostjo se spominjamo šolnikov, ki so nam jo posredovali. Ena izmed profesoric, ki je veliko dala zadnjim rodovom klasikov, je gotovo prof. Nadja Marinčič, ki se je po 39 letih poučevanja upokojila. Povabili smo jo v uredništvo in se z njo pogovorili.

Septembra letos niste stopili za kateder. S kakšnimi občutki ste se poslovili od šolskih učilnic?

Ob takih prehodih so občutki deljeni. Po eni strani se zavedam, da sem šoli precej dala, služba mi je ugajala, delala sem z zanosom, zato sem se verjetno tudi malo iztrošila. “Občutek utrujenosti me je spremljal še zlasti v izzivalnih letih pandemije. Preden bi bila preutrujena oz. dokler sem še bila pri moči, da sem dijakom lahko nudila nekaj – upam – dobrega, sem se zato želela posloviti. To bi lahko storila že pred letom dni, še eno leto pa sem zdržala. Mislim, da je bila izbira pravilna: sedaj namreč doživljam občutek mentalne prostosti, ugotavljam, da mi zelo dobro dene. Nimam urnikov ne skrbi, stvari delam v trenutku, ko si jih želim narediti. To je velika prostost po 39 letih. Po drugi strani pa vem, da bom šolo pogrešala, drugače ne more biti …”

Kaj boste najbolj pogrešali?

Malo vse: vsakodnevne odnose s kolegi, z vsemi kolegi, tudi s postrežniki, tehniki in tajniki; pogrešala bom izmenjavo mnenj, reševanje težav, komunikacijo, ki je v šolskem življenju vedno živa. In seveda – dijake. V njih je prihodnost, v njih je izziv. Na človeka vplivajo blagodejno, ohranjajo ga mladega. Ko živiš z njimi, slediš njihovemu trendu, čeprav ga včasih morda ne razumeš; lahko si tudi kritičen do njega, vendar to je nekaj živega. Vsako petletje se spremenijo: včasih me preseneti 25-letnik, ki mi reče, da mladih ne razume … Šola te privede do tega, da spoznaš in po svoje tudi sprejmeš te razdalje. Dijakom posreduješ znanje, tradicijo, to, kar si sam izkusil, da je dobro, da je dobro vedeti, da je dobro znati uporabljati. Veš pa, da bodo oni iz tega zgnetli nekaj novega. To je izziv! Ko sem včasih imela pred sabo razred, sem razmišljala o tem, kaj vsega bodo oni videli, doživeli, kaj bodo morda iznašli. Je lepa ta služba …

Narediva korak nazaj. Kakšen je bil klasični licej ob koncu 70. let, ko ste ga obiskovali vi, in kakšen je danes? Katere so po vašem mnenju največje spremembe?

Spremembe so bile velike, so pa bile postopne, tako da smo se nanje počasi privajali. Doživeli smo kar nekaj institucionalnih reform, po drugi strani pa se šola povezuje z realnim življenjem in družbenimi spremembami, ki vstopajo tudi v šolsko življenje. Svojim dijakom sem večkrat povedala, da smo leta 1978, ko sem bila v prvem oz. drugem liceju, dobili prvi fotokopirni stroj. Za nas je bila to velika novost. Spominjam se profesorice matematike Zdenke Vodopivec Tomažič, ki nam je v istih letih pripovedovala o računalnikih: ti so bili takrat veliki kot cela soba in so ‘bruhali’ papir; za nas je bilo to nekaj nepojmljivega. Danes računalnike držimo v dlani … Po drugi strani smo takrat živeli v nekakem ‘toplem gnezdecu’, bili smo vezani na našo šolo, z meščani druge narodnosti nismo imeli toliko stikov, kot jih imajo današnji mladi, živeli smo v varnem objemu naše narodne skupnosti. To nas je po drugi strani sililo, da smo se odzivali na vse, kar se je dogajalo okrog nas: redno smo obiskovali gledališče, spominjam se, kako smo šli prvič v kino, peljali so nas gledat Bergmanovo Čarobno piščal po istoimenski Mozartovi operi. Tudi to je bil posebno svečan trenutek, velika novost. Podobno je bilo, ko smo imeli srečanja z avtorji, predstavitve knjig, po tem smo kar hlastali.

Kje je imela šola sedež v 70. letih?

Začela sem še v Križni ulici, pravzaprav v ul. Favetti, v Lukežičevi stavbi. Po potresu leta 1976 smo leto končali na šoli ITI, leto kasneje pa smo že bili v stavbi malega semenišča v ulici Alviano. Tam smo zadihali: stavba je bila sicer stara, je pa imela za sabo pomembno preteklost. Ko so zgradili šolsko središče v ul. Puccini, sem se pa preselila tja že kot profesor. 

Tudi sami ste gotovo imeli imenitne profesorje. Katerih se še najraje spominjate? Kateri so vam dali največ in vam bili v zgled?

Imela sem res zelo dobre profesorje, zato se vseh spominjam z velikim veseljem. Kateri so najbolj vplivali name? Vsak po svoje, od vsakega sem nekaj prejela, tudi odbrala za svojo šolsko prakso. Še največ so mi verjetno dali prof. Dragotin Butkovič, prof. Katjuša Faganel in prof. Milko Rener: ti trije so gotovo bili steber mojega odraščanja in veselja za klasiko. Rada se spominjam tudi profesorice Vodopivec Tomažič, prof. Karla Černica, prof. Lučke Komac za naravoslovne vede, ki me je dve leti priganjala, naj se vpišem na medicino …

A res?

Ne rečem, da mi snov ni bila všeč, a v sebi nisem čutila veselja za ta poklic. Zdelo se mi je, da bi verjetno prevzemala nase preveč trpljenja bolnikov. In to ni dobro za zdravnika. Bala sem se, da bi preveč empatije lahko škodovalo meni, predvsem pa mojemu poklicu. Profesorico sem verjetno malo razočarala, a človek ne more vsega … Mi je bilo tudi težko, saj sem dobro uspevala na raznih področjih, vsak profesor je videl v meni nekaj, kar bi lahko dala na njem.

Rada se spominjam tudi prof. Klavdije Vončina. Ko sem prišla na univerzo, sem na izpitu iz italijanščine povedala, da prihajam iz Gorice; v drugi polovici izpita me je asistent vprašal, ali sem opravila licej Dante Alighieri. Zaradi napetosti in naivnosti sem razumela, da me je vprašal, ali sem naštudirala Danteja, in sem pritrdila. Ko pa sem razumela, da ni mislil na avtorja in njegovo delo, pač pa na šolo, sem povedala, da prihajam s slovenskega liceja Trubar. In profesor, ki je poslušal z enim samim ušesom, je pripomnil: “Non si direbbe …” (“Ne bi rekel …”). Na vprašanje, kdo je bila moja profesorica, sem dejala, da je to bila prof. Vončina. Sam je ni poznal, po nekaj letih pa je napisal predgovor za njeno knjigo …

Klasični licej je dosti več kot besedna in stavčna analiza ali prevajanje antičnih besedil. Je odkrivanje korenin zahodne omike, je ljubezen do modrosti, je teženje k lepemu-in-dobremu, je sporočilo Odiseja, Prometeja, Antigone in drugih književnih velikanov od antike do danes, je nešteto nesmrtnih sporočil in navdihov za usmerjanje in plemenitenje lastnega bivanja. Kateri liki so vas na liceju najbolj zaznamovali in so vam nato postali življenjski sogovorniki oz. sopotniki?

Mislim, da v različnih življenjskih obdobjih imamo različne sopotnike in sogovornike, ki jih kasneje sicer ne izgubimo, ampak jih nadgrajujemo z drugimi. Iz licejskih let se še najbolj spominjam Katula, pri njem se dijaku nekaj odpre: mogoče ker je pesnik, ki vsaj navidezno izgleda najbolj spontan, vse prej kot tog, saj izraža čustva in psihološka dogajanja, ki so lahko tudi protislovna. Mlad človek v tistih letih občuti nekaj podobnega, protislovja, ki jih včasih sprejema s težavo. S Katulom lahko spozna, da je v življenju možno tudi sovražiti-in-ljubiti. Po Katulu me je nagovorila grška tragedija: na začetku mi je najbolj ugajal Evripid, nato sem ga zamenjala z Ajshilom in končno pristala pri Sofoklu. Zdaj mi je največji vzornik slednji z vsemi svojimi junaki, ne samo z Antigono, temveč tudi s kraljem Ojdipom, Ajantom in drugimi liki iz manjših tragedij. Vse bolj se nagibam k poeziji ali dramski poeziji. Zanimivo je tudi, da Horacija nisem razumela do svojega skoraj 30. leta: prej verjetno nisem bila dovolj zrela, da bi razumela njegovo veličino. To se je zgodilo kasneje, tudi kot izziv: ko sem namreč o njem predavala v razredu, sem opazila, da ponavljam besede, a ne posredujem. Zato sem se poglobila v tega avtorja, poleti marsikaj prebrala, dokler nisem spoznala, da je Horacijeva veličina pravzaprav v nasprotju s Katulovo. Če je Katul zelo spontan, je Horacij v svojih čustvih zelo kontroliran, je klasik v smislu nadziranja, pesnik, ki verjame v svoje poslanstvo (“Exegi monumentum …”). Potrebovala sem torej nekaj časa. Približala sem se tudi prozi, rada prebiram Platona, med latinskimi prozaisti pa mi je bil vedno posebno pri srcu Seneka.

Sporočilo klasike je po mojem večno: človek se spreminja v svoji vsakdanjosti in pojavnosti, toda v notranjosti je vedno isti. Kot skozi življenje doživljamo različne faze, preizkušnje in čutenja, tako lahko najdemo v antiki odgovor na naše, sodobne preizkušnje. Dijakom sem vedno pravila: knjige in znanje morajo nekam postaviti, pa čeprav na zadnjo polico v knjižnici, saj bo prišel čas, ko bodo segli po njih. To je Odisej: naše življenje je pustolovščina, vedno je treba gledati naprej …

Bili ste profesorica, ki ji je poklic bil poslanstvo. Kdaj in kako se je porodila želja postati šolnica?

Sem ena izmed srečnih oseb, ki so še zelo mlade razumele, kaj želijo. Obiskovala sem tretji ali četrti razred osnovne šole, ko sem sinčku družinskih prijateljev, ki je začel obiskovati osnovno šolo leto pred drugimi, pomagala pri učenju pred izpitom ob koncu leta. In mi je bilo zelo všeč! Moja prva učiteljica, ki me je spremljala tudi ob koncu osnovne šole, je bila Ljubka Šorli: tudi ona me je zaznamovala. Že na osnovni šoli sem vedela in čutila, da bom učiteljica. Po srednji šoli sem se hotela vpisati na učiteljišče, to pa je spravilo v zagato starše, ki so jih profesorji nagovarjali, naj se vpišem na licej. Pregovoril me je oče, ki mi je dejal, da po liceju lahko v katerem koli trenutku opravim tudi maturo z učiteljišča; obratno pa ne gre. Potem ni rekel več nič. Postavil me je pred dejstvo. Ko se je bilo treba vpisati, sva skupaj šla v Križno ulico in me je vprašal, v katero nadstropje greva; tajništvi liceja oz. učiteljišča sta namreč bili v različnih nadstropjih. Izbrala sem licej. Ta spomin mi je posebno drag, saj je to bilo zadnje, kar sem naredila s svojim očetom; kmalu zatem je namreč zbolel in nato umrl.

Ne kesam se izbire. Na koncu sem postala učiteljica, sicer z drugačno pripravo in na drugačnem nivoju. Ko bi ne učila na liceju, bi mi bilo všeč učiti na osnovni šoli; srednja me je vedno najmanj mikala, za mlade je tisto obdobje najbolj kritično, zato občudujem profesorje, ki vztrajajo na srednji šoli.

A bi to pot še enkrat prehodili?

Da. Nikdar se nisem kesala, čeprav je bilo včasih težko, čeprav sem se včasih jezila, ker bi plača lahko bila boljša glede na to, kaj vsega smo delali. Je pa bilo dovolj, da sem živela, imela družino in gotovost. Sem pa res želela se upokojiti, dokler sem v tem pozitivnem vzdušju, da ne bi prestopila v novo življenjsko izkušnjo s priokusom zagrenjenosti.

Na klasičnem liceju Primož Trubar ste bili več desetletij kot profesorica latinščine in grščine prava “institucija”. Kaj vam je ob tej misli v največje zadoščenje?

Največje zadoščenje mi je videti svoje nekdanje dijake. Mislim, da vsak profesor dela, ker mu je to všeč, ker verjame v vrednote, ki jih skuša posredovati. A pravo zadoščenje dobi, ko vidi, da dijaki te vrednote po svoje pregnetejo v svojem življenju. Rada se spominjam trenutka, ko me je dijak, ki v šoli ni bil najbolj zgleden in ni kazal posebnega zanimanja za grščino in latinščino, iz avta zagledal na cesti, obrnil avto, se ustavil in sva se zaklepetala. Zame je to bilo veliko zadoščenje, tudi on je nekaj prejel od klasike. Zelo se veselim vsakega uspeha svojih dijakov, pa če so ga dosegli v poklicu, družini, kulturnem delovanju ali kjer koli drugje. V 39 letih se je tudi zgodilo, da sem poučevala otroke svojih nekdanjih dijakov. In sem si rekla: “Dobro smo opravili svoje delo!”

Ste doživljali tudi težave, razočaranja?

Težave in razočaranja ponavadi skušam pozabiti. Boriš se, ker verjameš v nekaj in to skušaš doseči. Če ti ne uspe, se pač sprijazniš z dejstvi. Borila sem se tudi za bitke, ki so bile neuspešne: vztrajala sem npr. pri tem, da bi klasični licej ostal samostojna šola, nisem uspela, v prihodnje bo morda prišlo še do kakšne druge združitve, številke so pač take … Zame je to bilo pravo razočaranje. Don Kihot je eden …

Kako je računalniška in internetna revolucija v zadnjih desetletjih spremenila to šolo?

To so zame pripomočki, ki sem jih takoj sprejela, saj sem radovedna. Ko sem čakala prvega otroka, sem opravila tečaj, nato znanje poglobila kot samouk. “Mislim, da so računalniki dobro sredstvo, sama jih uporabljam za komuniciranje in odbiranje informacij. So sredstvo, ki ga je potrebno znati uporabljati v določenih okvirih; šola bi morala dijakom nuditi instrumente, s katerimi lahko odbirajo informacije, morala bi jim privzgojiti kritičnost in miselno samostojnost. Smisel antike je namreč tudi v tem, ne le v poznavanju avtorjev in likov; pri prevajanju gre za to, da nekaj razgrajuješ, potem pa nekaj smiselnega zgradiš. Slovnica pomaga razgrajevati, vodilo pri izgradnji novega slovenskega besedila pa je smisel. To metodo razvijata grščina in latinščina.

Računalniški pripomočki so bili za nas izrednega pomena v času pandemije: takrat smo se zelo hitro odzvali, ostali smo doma in po desetih dneh smo se že povezali z dijaki. Pouk je bil takšen, kakršen je pač lahko bil; zdelo se mi je pomembno, da ohranimo stik, da se vsaj nekaj ur na dan vidimo in pogovarjamo. Včasih smo si kaj povedali o latinščini in grščini, včasih tudi kaj o nas samih …”

Kaj lahko da po vašem mnenju klasični licej odraščajočemu mlademu, česar druge šole ne dajo?

Meni je ta šola dala ogromno. Brez nje bi ne bila to, kar sem. Zato sem v to šolo in ta poklic tudi vedno verjela. Mislim, da dobro opravljena šola vedno nekaj da dijaku. Klasična gimnazija da določeno metodo dela, pristop, ki ga tako ozavestiš v sebi, da se ga niti ne zaveš, in vendar ga uporabljaš v vsakdanjem življenju. Pri zdravstvenem problemu se npr. ne zadovoljiš z zdravilom, ampak skušaš razumeti, zakaj te kaj boli. Zdravilo je pripomoček, toda težavo rešiš, potem ko prideš zadevi do dna. Vsakega vprašanja se lotiš ne z iskanjem enega samega odgovora, pač pa s postavljanjem različnih hipotez, med katerimi odbereš tisto, ki se ti zdi najbolj pravilna. To pa seveda razumeš kasneje, šele po maturi …

Beseda ‘filologija’ izvorno pomeni ljubezen do besede, učenja, literature, razuma. Današnji klasični licej še rojeva filologe?

Nekaj jih je, so bodisi klasični kot filologi modernih jezikov. Dijaki se sicer usmerjajo na različna področja, tudi neobičajna. Pri nekaterih vidiš posebno skrb za jezik: to je filologija. Zadnja naša klasična filologinja je stara 33 let, precej pa jih je na italijanistiki, na slovenščini, na modernih jezikih ipd. Latinščina in grščina sta gotovo dobra osnova za študij katerega koli jezika. Ljubezen do jezika je sicer vezana tudi na osebnost posameznika, darovi so različni. Sama imam hčerko, ki je izbrala pot jezikov; vedno je imela večji občutek za jezik, hitro pobere naglas okolja. Sin pa ni imel posebnega daru za jezik; angleščino govori sicer tekoče, vedno pa je bil usmerjen v znanost, to sem vedela že od začetka. Je inženir, to je njegovo področje, in vendar sem želela, da ima tudi nekaj klasike in humanistike – za življenje, pa tudi zato, da se razumeva. Mislim, da tudi njemu konec koncev ni bilo žal za izbiro.

“Obvezno” vprašanje: kakšna je po vašem mnenju vrednost klasičnih jezikov v izobraževalnem sistemu 21. stoletja? Je večna debata o tem, ali sta latinščina in grščina aktualni tudi v današnjem svetu, res brezpredmetna?

Po mojem ja, res je brezpredmetna. Razumem, da grščina in latinščina morda nista za vsakogar, vendar po mojem nudita veščine, ki jih bo človek 21. stoletja še kako krvavo potreboval! In to niso samo umske in racionalne veščine, temveč tudi veščine srca, razumevanja, strpnosti, odnosa do drugačnega. Prepričana sem, da sta grščina in latinščina predmeta tega tisočletja. Žal pa opažam, da – vsaj v italijanskem sistemu – nekoliko nazadujeta.

Menim, da je višja srednja šola sicer izobraževalna, toda predvsem formativna. Ustvarja se človek. Na univerzi se dijak izobražuje, vse seveda pregnete in svojo osebnost dopolnjuje, toda glavnino dela opravi v petih letih višje šole. Zato sem vedno bila mnenja, da klasični licej nudi široko paleto predmetov in znanj: po tej šoli se mladi človek lažje odloča za naprej, saj ve nekaj več o sebi, bolje se pozna. Če bo potem zaverovan v nekaj, če bo čutil, da je nekaj res njegovo, bo v tem tudi uspel.

Muze ne dajo kruha … in vendar: imajo filozofija, književnost in druge oblike umetnosti še mesto v današnjem – trivialnem in površnem – svetu, v katerem si vedno bolj utira pot umetna inteligenca?

Še kako! Kako bi preživeli, ko ne bi imeli filma, knjige, glasbe, ki nam pomagajo v trenutkih napetosti, žalosti, utrujenosti? Vsi smo ranljivi, življenje zna biti tudi trdo. In ko si na robu obupa, moraš imeti knjigo, film, pesem ali kaj drugega, kar te potegne iz malodušja, ti povrne optimizem, da greš naprej. Mislim, da je to izrednega pomena. Dokaz je tudi veliko število ustvarjalcev: vsaka doba pove nekaj novega, človek se nikdar ne izpoje na nobenem področju. Izrazi se sicer malo drugače, teme pa so vedno iste.

Obstaja zanimiv italijanski film Pane e tulipani (Kruh in tulipani): govori o ženi, ki gre na potovanje z možem, ta pa jo na avtocestnem postajališču pozabi. Žena zbeži v Benetke, kjer si ustvari nova prijateljstva in spozna, da v življenju ne obstaja samo kruh, ampak da so tudi … tulipani. Za preživljanje potrebujemo kruh; da dobro živimo, pa potrebujemo tudi nekaj drugega – tulipane, cvetje, poezijo, umetnost, nekaj, kar je lepo …

Kateri je torej nauk antike za današnji svet?

Naukov je veliko. Najbolj bi poudarila središčnost človeka in njegovega dostojanstva. Torej: človek, ki se lahko odraža na različne načine, a vedno ostaja človek. Ko bi ta nauk sprejeli, bi na svetu v trenutku iztrebili vse spore in vojne. Ko včasih nanese, da gledam televizijo in vidim del neumne oddaje, v kateri vsi kričijo, ali politično prerekanje, se spomnim na Platona. Če imaš prav, ni treba dvigati glasu; argumenti govorijo in prepričajo. Torej človek v polifoničnosti: nismo vsi enaki, vsak pa je človek v polnosti, ki zna biti strpen, sprejemljiv, ki se zna pogovarjati.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme