V amfiteatru SNG spet priljubljena predstava Od Nice do Gorice v produkciji KCLB

Nenadkriljiv poklon Gorici, njeni zgodovini in goreči ljubezni, ki ne pozna meja

Med kulturnimi dogodki, ki so se in se še bodo zvrstili v tem letu, ko sta Nova Gorica in Gorica, v “idealnem brezmejnem objemu”, Evropska prestolnica kulture, se bo z zlatimi črkami v zgodovinsko knjigo gotovo vpisala tudi odlična, enkratna dramska stvaritev Od Nice do Gorice – Čezmejna ljubezen. Glasbeno-gledališka predstava o zgodovini obeh Goric.V vsem svojem sijaju in zgodovinski pomembnosti ter novih detajlih in razširjeni zasedbi z veliko rosno mladimi obrazi se je v pikolovsko natančni režiji Jasmin Kovic, zvesti lastnemu umetniškemu credu, spet veličastno predstavila pred gledalci različnih starosti v popolnoma zasedenem amfiteatru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica (v njem je prostora za 500 ljudi!) 23., 24. in 25. avgusta (žal je predstavo 23. avgusta nasilno prekinil dež, ki se je nenadoma ulil). Od Nice do Gorice se je gotovo izkazala kot najbolj posrečena in vsebinsko najbolj povedna predstava v tem za Goriško tako slovesnem letu. Svojevrstna uprizoritev, ki bi jo težko zamrežili v neki natančno določeni žanr, saj se v njej prepletajo različne “glasbeno gledališke zvrsti”, se je porodila kot produkcija Kulturnega centra Lojze Bratuž (ta naš kulturni hram nas je ob raznih priložnostih vselej presenetil s svojimi izvirnimi odrskimi postavitvami) in premierno zaživela prav v KCLB v začetku marca l. 2023. Po ogromnem uspehu je doživela še dodatne ponovitve prav tam v juliju l. 2024. Z mislijo na bližajočo se EPK GO! 2025 je vzklila po želji predsednice KCLB Franke Žgavec, ki ji je v zadnjih letih v veliko oporo prizadevna, zmeraj prisotna Daniela Klanjšček. Scenarij zanjo sta štiriročno napisala mlada zagnana ustvarjalca iz naših logov, pisec kratkih leposlovnih del Alex Devetak in režiserka Jasmin Kovic, ki ji po glavi venomer rojijo nove, neslutene ideje. Po raznih zgodovinskih virih, dokumentih, časopisnih člankih in pričevanjih ter upoštevaje nasvete zgodovinarjev sta avtorja strnila, ob čustveni lirični pripovedi o ljubezni dveh mladih src, ki ju je po drugi svetovni moriji začrtana meja grozila za zmeraj ločiti, dolgo zgodovinsko obdobje Goriške od 19. julija 1906, ko je po Bohinjski progi z Dunaja, iz prestolnice Avstro-Ogrske, prvič prisopihal na Severno goriško postajo vlak, s katerim se je pripeljal avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand, ki so ga krajevne oblasti in prebivalci sprejeli z vsemi častmi, pa do maja l. 2004, ko je bila v neizmerno veselje obmejnih prebivalcev na Goriškem dokončno izbrisana meja, ki je tako kruto posegla v življenje tukajšnjih ljudi in Gorico popolnoma ločila od njenega zaledja, s katerim je bila vedno tesno povezana. Vso to dolgo dobo štirih generacij razgrinja med starimi kovčki in zaboji na podstrešju vile ob Gardskem jezeru pred pozornimi ušesi vnuka Denisa nona Miroslava – Mira. Med prijaznim, iskrenim pogovorom – izzove ga po naključju spet najdena nonina zlata verižica (s podobo Marije iz Marijinega Celja na Avstrijskem, ki jo je Miri podarila njena nona Marija – Mici) – v katerem kot morski val spomine preplavljajo različna globoka čustva, nona ob treznem razmišljanju in tudi kritičnih pogledih na nekdanje in sedanje dogajanje razkriva dogodke iz preteklosti in svojo dolgo ljubezensko vez z ljubljenim Pepijem. Z njim sta po drugi svetovni vojni in razmejitvi naših krajev, po sili razmer, zapustila rodno Goriško in se preselila v kraj ob omenjenem jezeru. Še posebno starejši gledalci lahko v tej fikcijski zgodbi najdejo več kot le drobec lastnega življenja in izkušenj, mlajši pa odkrijejo, kar jim je bilo verjetno neznano. Vsakdo sicer lahko lepo sledi jasnim spominom none Mire, ki se na odru razvijajo v šestih prizorih. V teh enkratno zamišljenih in premišljeno zasnovanih, zelo razgibanih odrskih slikah, živahno razbremenjenih z duhovitimi prebliski, prisostvuje najprej prihodu princa Franca Ferdinanda na goriško železniško postajo, kjer ga sprejmejo z vsemi častmi ob zvokih mogočne avstrijske cesarske himne. V drugem prizoru (30. 7. 1914) se spomin seli na goriški Travnik, kjer poteka koncert v propagandne namene za zbiranje sredstev za prvo svetovno vojno (podoben je bil resnično na Sv. Gori l. 1917, baje med samim padanjem bomb; vodil ga je slavni dirigent Arturo Toscanini. Sploh so se med vojno tu pri nas mudile mnoge znane osebnosti). Ob poslušanju sanjavih Straussovih valčkov se ljudje niti ne zavedajo, kaj se dogaja na bojiščih in koliko krvi bo še prelite! Tretji prizor (1941) v privlačnem ritmu boogie – woogija se izrisuje v Kavarni Bratuž, blizu travniške cerkve, v času, ko so črnosrajčniki vdirali v slovenska društva, požigali knjige, ubijali nedolžne ljudi … Ta kavarna, ki jo je upravljal Rudi Bratuž z ženo Marijo, je bila dobro založena s slovenskimi časopisi. V njej so se shajali vidni predstavniki slovenske narodne skupnosti na Goriškem, pa tudi razigrana mladina. Četrti prizor nas popelje že v povojni čas (1946), ko je bila skoraj že začrtana “nenaravna” meja. Gledalec se zazre v skriti kotiček, “prijazno plažico” na soškem bregu na Solkanskem polju, blizu vile de Nordis, kjer sta se najraje srečevala mlada zaljubljenca Mira in Pepi. Zanj je bilo to “ilegalno” prečkanje meje ob neizprosnih graničarjih zelo nevarno, saj je zaradi tega obsedel celo v zaporu. V petem prizoru je obujen zgodovinski dan (“dan metel”), ko so 11. avgusta 1950 končno odprli mejo pri Rdeči hiši in so ljudje iz Jugoslavije navalili na trgovine v Raštelu in nakupovali vse, tudi “sirkove” metle.

Šesta in zadnja odrska slika (Trg Evrope – Piazza Transalpina) je vsa obžarjena z radostjo ob izredno pomembnem zgodovinskem mejniku: padcu meje, ko so se mejaši končno lahko prosto sprehodili po nekdanji mejni črti in se vsi čutili povezani kot prebivalci Goriške. Veselje izraža in poudarja iskriva izvedba evropske himne, Beethovnove Ode radosti (s prepletom italijanske in slovenske) ob plapolanju zastav.

Vse te prizore, ki se kot film odvijajo v spominski pripovedi none Mire, v ozadju prizorišča povedno uokvirjajo na scenskih elementih, nekakšnih visokih “panojih”, projekcije, tudi starih fotografij, in videoprojekcije iz sodobnega časa. Tako vizualno zgovorno in slikovito dopolnjujejo zgodbo o Gorici, nekdanji avstrijski Nici, kamor je gospoda iz Avstrije zelo rada prihajala na počitnice zaradi milega podnebja, pa tudi obilice zelenja v parkih, ki so takrat krasili mesto. Še zlasti lep in priljubljen je bil v Rožni Dolini. Tam so se mladi pozimi zabavali z drsanjem po zaledeneli vodi ob glasbeni spremljavi v živo. To učinkovito “virtualno scensko ozadje” (montaža in priprava video gradiva za projekcije Sybil Calligaris) nadgrajujejo sicer skopi scenski elementi (scenografija Alessandro Starc in režiserka), ki jih na oder prinašajo in odnašajo nastopajoči v kar se da hitro odtekajočem ritmu uprizoritve. Tempo se pomenljivo zaustavi le ob bolj poetičnih prizorih, ki se prevesijo v prav ganljivo podobo, ko se čisto ob koncu v od vseh meja osvobojeni Gorici po dolgih letih srečata nona Mira in brat Slavko, ki sta bila “na smrt” skregana.

Lik none Mire, ki je osišče celotnega odrskega dogajanja, je s suverenostjo, ki ji je lastna, odigrala izjemna igralka, članica igralskega ansambla SNG Nova Gorica, Marjuta Slamič. Podobo mlade Mire je igrivo, a tudi nežno, zasanjano izoblikovala Urška Taufer, še sama članica SNG Nova Gorica, kakor je njegov član Andrej Zalesjak, ki je upodobil včasih zaradi okoliščin oklevajočega, sicer zelo zaljubljenega Mirinega zaročenca Pepija. S temi poklicnimi igralci so se homogeno in ubrano spojili ljubiteljski gledališki navdušenci iz raznih slovenskih pa tudi italijanskih dramskih skupin. Noninega vnuka Denisa, dvajsetletnega mladeniča, rojenega v dobi spletnih omrežij, ki mu zgodovina tega območja ni ravno domača, je povsem naravno, pristno poosebil Emil Sabadini. Energično nono Marijo, kleno narodnozavedno Slovenko, ki se nikogar ne boji, je zelo učinkovito odigrala Ilaria Bergnach; s poudarjenim karakternim izrazom in duhovitim nastopom je izzvala spontan smeh med gledalci. V spogledljivo, mlado Dunajčanko, plemkinjo Katharino, ki ji dvori avstrijski komandant (igra ga Jens Kolata), kar izzove “sveto jezo” none Marije, se je prepričljivo vživela Marinka Černic in se izkazala v gladki nemški govorici.  Matej Pintar se je prelevil v lik mladega, zaletavega, večkrat razposajenega Mirinega brata Slavka, v kavarnarja Rudija Bratuža, ki želi red v svoji kavarni, pa Nikolaj Pintar. Omenjeni igralci so člani Dramske družine F. B. Sedej iz Števerjana. Lik ostarelega, skrušenega in skesanega Mirinega brata Slavka je pretresljivo upodobil Božidar Tabaj, “legendarni”, krasni član dramskega odseka PD Štandrež (na nedeljski ponovitvi ga je sicer nadomestil Matej Pintar). Člani štandreškega dramskega odseka so tudi Mojca Dolinšek, ki je nastopila v vlogi Bratuževe žene Marije, Marko Brajnik kot “Štandrc”, eden izmed čakajočih na prinčev prihod, in Gabriela Vidmar kot še zlasti na svojega moža jezna Pečanka. Kratek, a vsebinsko poveden nastop je namesto Petra Szaba imel Gino Marchi kot italijanski zdravnik, ki spremlja ranjence v vojni. Prikupen komičen gledališki utrinek sta poustvarila Jan Zupan in Vid Bačnar. Med statisti so živahne utrinke prispevali še Simon Čavdek, Gianna Blasutti, Antonella Daddato, Manuel Kovic in Marco Fior. K navedenim igralcem je treba prišteti tudi več kot 125 pevcev čezmejnega združenega zbora. V množičnih prizorih ob brezhibnih pevskih intermezzih so se namreč iskrivo in sproščeno izkazali tudi kot igralci in plesalci. Prav nastopajoče pevce raznih generacij je treba še posebej zelo pohvaliti. Gotovo so oni žrtvovali največ prostega časa za dolgotrajne, naporne, utrujajoče, a ob končnem imenitnem rezultatu tudi zadoščenja polne neštevilne vaje. Prizorišče so v predstavi zvečine dobesedno preplavili člani zborov MlPZ Emil Komel (zbor. Mateja Černic), FDPZ Emil Komel (Mirko Ferlan), MePZ Lojze Bratuž (Igor Hodak), MlPZ Šempeter – Vrtojba (Mojca Maver Podbersič), VS Bodeča Neža (Mateja Jarc), MoPZ Fantje izpod Grmade (Bogdan Kralj), Gruppo vocale Freevoices (Manuela Marussi), Cori misti Go&Sing (Michela De Castro), Goriški komorni zbor (Bogdan Kralj), MePZ Hrast (Aleksandra Pertot). Glasba je namreč “kraljica” v vseh pogledih vrhunske predstave Od Nice do Gorice, saj vseskozi bogati in plemeniti njeno besedilo. Zelo spevno avtorsko glasbo, ki zaobjema različne ritme, od dunajskih valčkov do koračnic, swinga in sodobnih glasbenih zvrsti ter pristne interpretacije slovenske, italijanske in evropske himne, je z velikim smislom za pravšnje glasbeno uokvirjanje obravnavanih obdobij pa tudi valovanje občutkov dramskih likov odlično zložil glasbenik Patrick Quaggiato, ki se je s svojim bogatim opusom, kljub mladim letom, že močno zasidral v tukajšnji in širši glasbeni svet. Njegove mojstrovine so v očarljivo glasbeno valovanje zvokov prelili poklicni instrumentalisti projektne skupine GO! Borderless orchestra, ki jo sestavljajo člani več narodnosti. Da so se ti in pevci zlili v harmonično celoto, je zaslužen dirigent Mirko Ferlan s svojim odločnim sukanjem dirigentske paličice.

V predstavi, ki nam jo lahko zavida marsikatero poklicno gledališče, se oglašajo slovenščina, italijanščina, furlanščina in nemščina, kakor so se povsem naravno nekoč v tej naši “sončni Goriški”; sočne narečne primesi pa še dodatno pestrijo jezikovno barvitost. V nadnapisih je poleg slovenščine in italijanščine prisotna tudi angleščina, tako da je uprizoritev dostopna tudi gledalcem tujih narodnosti.

Predstava Od Nice do Gorice ni izredno zanimiva le za nas Slovence iz širše Goriške, ampak tudi za druge tu živeče narodne skupnosti, ki ne poznajo ali premalo poznajo dogodke, ki so se zvrstili v bogati, a žal tudi krvavi zgodovini teh naših prepišnih krajev.

Vsi, ki pripadamo slovenski narodni skupnosti, smo lahko upravičeno zelo ponosni na naš Kulturni center Lojze Bratuž, njegovo vodstvo in na vse ustanove in društva, ki so sodelovali pri tem drznem, velikopoteznem kulturnem izzivu in podvigu, ki je imenitno uspel s skupnim prizadevanjem vseh udeležencev. Še posebno pomembni in hvalevredni so zanos, vztrajnost, požrtvovalnost, zavzetost vseh tistih, ki so nesebično, za “božji lon” in našo kulturno rast sodelovali pri uresničitvi tega sijajnega glasbeno gledališkega dogodka, ki nima primerjave, niti med poklicnimi ustvarjalci.

Navdušeno občinstvo v amfiteatru SNG Nova Gorica, med katerim sta na ponedeljkovi ponovitvi bila tudi Matej Arčon, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, ter predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj, je nastopajočim namenilo dolgotrajno ploskanje.

Brez skritega, a neobhodno potrebnega dela in truda vseh zakulisnih delavcev pa bi tak zapleteni “gledališki” stroj takoj omagal (sodelujočih na odru je daleč presegalo število 200!). Predolg bi bil seznam vseh tistih, ki so se v zaodrju še pred vajami, med njimi in na nastopih trudili, da bi vse steklo v najlepšem redu. Če se ustavimo le pri kostumski podobi, ki je zaobjemala nešteto kosov oblačil (samo pevci so se trikrat preoblekli!) in raznolikih rekvizitov, moramo omeniti kostumografinjo Snežico Černic, izredno natančno, fino poznavalko modnih detajlov obdelanih časovnih obdobij, in vse njene gardaroberske pomočnice in pomočnike, pa tehnično vodstvo (Valerio Komic) z leti in tečaji pridobljenim neprecenljivim strokovnim delom.

Skratka, Od Nice do Gorice je vrhunska  predstava, ki ogreje in razvedri srca, vabi k razmisleku o naši zgodovini in nas samih na tem stičišču različnih narodnosti in jezikov ter širi obzorje nad obmejno zgodovino in s svojimi duhovitimi trenutki razpotegne ustnice v smeh, ob raznolikih melodijah pa bi gledalec kar vstal in zaplesal skupaj z nastopajočimi.

Omenimo naj še, da je bila predstava vključena v niz dogodkov projekta Cross Stories, ki ga financira Interreg Italija – Slovenija s skladom za male projekte GO!2025.