Intervju

“Utrjevati je treba narodno pripadnost!”

“Utrjevati je treba narodno pripadnost!”

Piše: Matej Caharija / Pogovor z Marijem Čukom

Zaradi raznolikih in zanimivih vsebin, ki jih je v svojem govoru na Prešernovi proslavi v Boljuncu obravnaval novinar in književnik Marij Čuk, smo mu ob robu prireditve postavili nekaj vprašanj, na katera je prijazno odgovoril.
V svojem govoru ste dejali, da ljudje zaradi globalizacije ne mislijo več s svojo glavo. Res je tudi, da imajo danes ljudje prav zaradi globalizacije na voljo ogromno informacij in primerjav, kar pomeni, da so pogoji za razvoj kritičnega in samostojnega razmišljanja pravzaprav boljši kot nekoč …
Drži, da so pogoji neprimerno boljši. A prisluhnite psihologom, ki opozarjajo, da se že v otroštvu krha logično in samostojno razmišljanje, ker možgani niso več aktivni, ampak pasivno sprejemajo tisto, kar ponuja pametni telefon, računalnik itd. Zasuti smo z obilico informacij, igricami, virtualni svet spodriva resničnega in zato smo lahek plen populizmov in praznine, ki jo ustvarjajo oblastniki ali prodajalci ljubezni. Medčloveški stiki se dogajajo le še na ravni magnetnih impulzov, optičnih vlaken in podobnega. Posledica tega je odgovor na vprašanje: kdo se lahko danes upre ali postavi proti Donaldu Trumpu?
Poudarili ste, da sodobni slovenski človek ne spoštuje svoje narodne istovetnosti. V nasprotju s tem se marsikje v Evropi prebujajo nacionalna čustva. Na Škotskem, v Kataloniji in še kje smo priča identitetnemu preporodu. Z nespoštovanjem svoje narodne istovetnosti nismo Slovenci v sozvočju z narodnim revivalom na stari celini?
Najprej je treba razčistiti, kaj je nacionalizem. Definicij je v svetu okrog 250, vse pa se konec koncev združijo v eno misel: nacionalizem je takrat, ko za uveljavljanje moči in sebe jemlješ pravice drugemu. Identitetni procesi nikakor niso nacionalistični, vsak narod ima pravico do svoje usode, ki si jo sam izbira in tlakuje. Obrniva pogled: kdo je večji nacionalist, Katalonija, ki hoče avtonomijo, ali Španija, ki z represivnimi in nasilnimi posegi to avtonomijo preprečuje? Identiteta in nacionalizem sta popolnoma nasprotna si pojma.
Kritični ste bili do dejstva, da je v zamejstvu večina slovenskih prireditev “povsem nepotrebno dvojezičnih”. Ali gre za pretirano vljudnost?
Ne gre za vljudnost, ampak hujše, gre za odpoved lastnemu bistvu in tistemu, kar nas dela drugačne. Obenem pa ne delamo velike usluge italijanskim sodržavljanom, ker ob naši nenačelnosti se jim ni treba naučiti jezika drugega. Pa bi se ga lahko, kar bi bilo v obmejnem prostoru edino pravilno in logično. Vsaj razumeli bi ga lahko. Tako bi bile tudi jasno začrtane identitete in odpravljeni nesporazumi, zajezili bi asimilacijo, ker sicer Slovenec lahko upravičeno razmišlja v smislu, če je dovolj en jezik, da se vsi razumemo, dajmo ekonomizirati in opustimo kaj drugega kot slovenščino.
“Manjšina se odpira in približuje večini, čeprav bi moralo biti obratno”, ste izpostavili. Ali obstaja kje obratno?
Mislim, da obstaja. Veliko se je na našem koncu spremenilo v zadnjih dveh desetletjih, ampak približevanje večine manjšini je še vedno prej izjema kot pravilo.
Ugotavljali ste, da je kultura v zgodovini vselej Slovencem dajala moč. Ali je še tako? Če ni, kako jo obuditi?
Preprosto, utrjevati je treba narodno pripadnost, delati znotraj manjšine same, kajti če narodne pripadnosti ni več, tudi manjšine ne bo. Postali bomo amorfna masa ljudi slovenskih korenin, kot se temu reče, a brez slovenstva. Brez tega pa je čisto vseeno, kaj smo: Italijani, Nemci, Francozi, Angleži, oni sicer seveda poudarjajo svojo pripadnost, kar na vsakem koraku izpostavlja na primer predsednik Mattarella, ko govori o italijanskem ponosu. Imamo mi še slovenski ponos? Se ga sramujemo? (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

 

14.02.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!