Utripi cinefilije na meji: z Majo Weiss v Kinoateljejev novi Cikel slovenskega filma v Italiji
Če bi sestavljali slovensko filmsko transverzalo, bi nanjo umestili mesta Ljutomer, kjer je deloval pionir slovenskega filma Karol Grossman, Triglav, kjer je posnet prvi slovenski celovečerec V kraljestvu zlatoroga, Baško grapo, lokacijo prvega slovenskega zvočnega filma Na svoji zemlji, ter Ljubljano, kjer sta filmska studia Triglav Film in kasneje Viba Film producirala Kekca, Vesno, Dolino miru in druge klasike. Eno slovenskih filmskih središč pa je bilo na drugi strani meje – Gorica. Leta 1981 je bila tam na prelomni retrospektivi z naslovom Cinema sloveno 1946-1981 Slovenski film italijanski javnosti premierno predstavljena slovenska kinematografija, ki je bila do tedaj v tujini vedno prikazana le v sklopu jugoslovanske. Goriška retrospektiva je obsegala petnajst filmskih del, od Štigličevega Na svoji zemlji do Splava Meduze Karpa Godine.
V slovensko filmsko zgodovino je zarezala tudi zaradi publikacije, kjer je bila prvič objavljena slovenska filmografija, s prispevki več filmskih kritikov, kot so Rapa Šuklje, Silvan Furlan, Milko Rener, Carlo Lizzani, Sandro Scandolara in ustanovitelj Kinoateljeja Darko Bratina. Tudi v tiskani obliki je bil slovenski film dotlej predstavljen zgolj v sklopu jugoslovanskega. “Prepričani smo, da je pomembno in prav, da retrospektivo najprej predstavimo deželi, s katero nas vežejo izjemne prijateljske vezi in v kateri žive številni Slovenci, ki s svojim delom potrjujejo možnost in nujnost dobrih odnosov na obeh straneh meje,” je v uvodniku tedaj zapisal Jože Osterman, predsednik Zveze kulturnih organizacij Slovenije.
Predstavitev slovenskega filma v Italiji, ki so jo pred več kot štirimi desetletji zastavili Kinoatelje, Zveza slovenskih kulturnih društev, revija Ekran, Zveza kulturnih organizacij Slovenije ter Piccolo Cineforum, ni rekla zadnje besede v Kulturnem domu v Gorici, temveč je potovala dalje, do Milana in Rima, obenem pa so se v Gorici odvijale redne in za Italijo predpremierne projekcije slovenskih filmov. “Gorica je postala opazovalnica slovenskega filma in družbe v spreminjanju,” je leta 2006, ob 25-letnici dogodka, povedal Aleš Doktorič, takratni predsednik Kinoateljeja.
Zaživel bo Cikel slovenskega filma 2024/25
V tem duhu se Kinoatelje podaja v novo leto. Gledalcem bomo ponudili razgiban vpogled tako v aktualno kot tudi v restavrirano slovensko filmsko produkcijo, filmi bodo opremljeni z italijanskimi podnapisi. Cikel bo povezoval globino in umetniško izraznost različnih žanrov, ter gostil številne avtorje in filmske ekipe, ki so soustvarile prikazane filme. Nastaja v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom, Hišo filma ter Uradom vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, in je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025.
Skupno vodilo našega filmskega programa bo prepletanje dogodkov, s katerimi bomo počastili tudi 25. obletnico podeljevanja nagrade Darko Bratina na festivalu Poklon viziji. Skupaj z gostjami in gosti bomo praznovali četrt stoletja nagrade, ki nosi sporočilo o transformativni, humanistični in poetični moči filmskih podob.
Gorica gosti režiserko Majo Weiss z italijansko premiero filma Zajeti v izviru
Začetek cikla, 18. januarja 2024, ki bo pospremil dan spomina na žrtve holokavsta, odpira novi dokumentarec Maje Weiss, prve dobitnice nagrade Darko Bratina 1999. Čustveno potovanje skozi temne epohe zgodovine nosi naslov Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna. Na projekciji bodo navzoči avtorica filma, producentka Ida Weiss iz produkcijske hiše Bela film ter soscenaristka Nataša Konc Lorenzutti.
Film usmerja pogled v čas druge svetovne vojne skozi objektiv štirih otrok, poslednjih še živečih žrtev nacističnega rasnega eksperimenta. Leta 1942 je bilo okrog trideset
“rasno ustreznih” slovenskih otrok vključenih v zloglasni nacistični program Lebensborn, ki ga je zasnoval Heinrich Himmler in je bil namenjen širitvi arijske rase. Večina teh otrok je bila oddana v posvojitev nemškim parom, ki so bili vsaj na videz zvesti nacističnemu režimu. Protagonisti filma današnjemu svetu, ki je sredi novih vojn, v Ukrajini, v Afriki, na Bližnjem Vzhodu, sporočajo: “Največje žrtve vsake vojne, na obeh straneh, napadalca in napadenega, so otroci. Mir je največja vrednota.”
Film tako ne prikazuje le pretresljive zgodbe med Nemčijo in Slovenijo na individualni in kolektivni ravni, pripoveduje tudi o ukradenih otrocih iz Ukrajine, pravi Maja Weiss:
“Protagonisti v filmu, ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen, pomembni za ohranjanje miru v svetu, ki ga je vedno manj.” Barvanje črno-belih fotografij in gibljivih podob daje pretresljivi zgodbi poseben pečat, gledalca opozarja, da se vojna ni dogajala le nekoč, ampak se dogaja tu in zdaj, pred nami in našimi očmi. Posebnost filma je tudi njegova tehnična izvedba v postprodukciji, saj gre za prvi v celoti arhivsko kolorirani slovenski celovečerni dokumentarni film.
Prva nagrada Darko Bratina je leta 1999 romala v roke Maje Weiss za njen film Cesta bratstva in enotnosti. Goriško občinstvo bo imelo priložnost videti, kako se režiserka še naprej neomajno podaja v raziskovanje potlačenih in manj hvaležnih vprašanj o identiteti in zgodovini.
8. februarja sledi predpremiera dokumentarnega filma o Milku Bambiču v režiji Radovana Čoka, 14.marca se predstavlja Petra Seliškar s svojim zadnjim filmom Telo, za katerega je prejela tudi nagrado vesna za najboljši dokumentarni film na Festivalu slovenskega filma.
