Ustvarjalnosti polno kulturno doživetje
Gorica / Prešernova proslava dijakov licejskega in tehniškega pola
Kot se dogaja že vrsto let, so tudi letos, ob dnevu slovenske kulture, sicer nekoliko z zamikom, v soboto, 24. februarja 2024, dijaki goriškega licejskega in tehniškega pola pripravili prireditev, za katero so kot organizatorke zavzeto poskrbele profesorice Damiana Devetak, Slavica Radinja in Erika Valentinčič. Tokrat jim je dvorano dal na razpolago Kulturni dom s predsednikom Igorjem Komelom na čelu. Uverturo v lično pripravljeno, nekaj več kot enourno proslavo je s klavirsko skladbo Van Gogh skladatelja Virginia Aiella suvereno uvedla Giulia Kramar. Za tem je Elena Vitturelli, ki je z Marlen Furlan povezovala program, napovedala častnega gosta, mladega goriškega pisatelja in kulturnika Alexa Kamo Devetaka, rojenega v Gorici l. 1992. Po maturi na goriškem tehniškem zavodu J. Vega se je vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto in tu magistriral iz primerjalne književnosti in slovenistike. Več let je bil organizator študentskega literarnega natečaja Rdeča nit in filmskih večerov v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani, nekaj časa je sodeloval s portalom Koridor, potem kot urednik za prozo pri reviji za sodobno književnost Nebulae. Poučeval je slovenščino na slovenskih tržaških višjih šolah, nato pa se zaposlil v Narodni in študijski knjižnici v Gorici in Trstu. Razpon njegovih zanimanj je kar obširen, saj obsega književnost, film, prozo in poezijo, romane in stripe, realnost in fikcijo. Je tudi avtor dveh uspešnih scenarijev, zelo odmevne operete Od Nice do Gorice v realizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž in letošnje Prešernove proslave Mestne občine Nova Gorica z naslovom V iskanju navdiha, v režiji Jasmin Kovic. L. 2021 je prejel prvo nagrado na festivalu Mlade literature Urška 2021 v organizaciji Javnega sklada Republike Slovenije, kar mu je omogočilo izid knjižnega prvenca Nedaleč, zbirko 15 kratkih zgodb, ki jih lahko beremo tudi kot roman. Prav o tej knjigi in še o marsičem drugem je tekla beseda med skoraj tričetrturnim pogovorom, ki so ga z njim imele dijakinje Sarah Marras, Martina Paronit, Giada Perabo’ in Ivan Visintin. Najprej se je mladi avtor zaustavil ob natečaju Urška, ki se ga je udeležil tudi pred zmago. Na njem je sodeloval s štirimi ali petimi zgodbami, ki so jedro cele zbirke Nedaleč, saj je iz njih razvijal ostalih petnajst. Zanje je navdih našel marsikje, tudi ob poslušanju kakšne pesmi, branju članka. Pri tem se lahko zgodi, da je zgodba podobna besedilu prebranega avtorja, a če to ni zavestno, je pojasnil gost, ni kaznivo, drugače pa je z zavestnim kopiranjem: to je plagiat in kot tak kaznivo dejanje. Včasih ga navdihuje tudi kak njegov članek ali kakšno njegovo dramsko besedilo, ki ga je napisal na univerzi v krožku za pisanje dramskih besedil in scenarijev. Naslov knjige Nedaleč je bil prvotno daljši. Vseboval je stavek, ki se ponavlja v skoro vseh zgodbah, a ker zaradi dolžine ni bil primeren za naslovnico knjige, mu je urednica in mentorica Nataša Kramberger, tudi avtorica spremne besede, svetovala, naj ga skrajša na Nedaleč (naslov označuje naše kraje, malce zamaskirane sicer, Devin, Trst, Ljubljano), in tak je ostal. Roman Nedaleč, spisan v knjižnem, svežem jeziku, prepletenem z raznimi jezikovnimi primesmi, tudi z “zamejščino” (jezikovni pregled Tatjana Ličen; prelom in oblikovanje Andrej Perčič), je zaznamovan s težko vsebino, saj je v ospredju samomor. Kot je zatrdil Devetak, to ni avtobiografsko delo, v njem so le določeni liki, ki jih verjetno vsi poznamo, saj jih srečujemo v našem vsakdanu (npr. klepetava soseda, znanec, ki se je odselil …). Imena so izmišljena, same lokacije pa odslikavajo znane kraje. (npr. stavbo, v kateri je živel v Ljubljani). V knjigi je nekaj ilustracij, povezanih z zgodbo (tudi portret mitološke ženske, ki se pojavi na koncu), na naslovnici (Danko Ostojić) pa je biser, ki naj bi bil prazen in poln na hrbtni strani. Simbolično se le ta namreč “pretaka” skozi zbirko. Morala bi biti dva bisera enake velikosti, a je prišlo do pomote, ker sam ni pravočasno povedal svoje želje. Zamisli za likovno podobo naslovnice je bilo kar nekaj. Prvotno naj bi bilo na njej prežagano drevo, na njem pa čaj, ki se kadi.
Po tem svojem knjižnem prvencu je začel pisati naslednjo zbirko zgodb, ki naj bi bile napisane že do letošnjega januarja, a se to iz različnih razlogov ni uresničilo. Tako bo njegova naslednja knjiga verjetno izšla v bližnji prihodnosti, saj je do izdaje kar dolga pot.
Na vprašanje, kako to, da se mu je zgodil popoln študijski zasuk, saj se je po maturi na tehniškem liceju J. Vega, smer informatika, odločil za slovenistiko, je odgovoril, da se je že kaj kmalu zavedel, da informatika ne bo njegov življenjski poklic, kot tudi ne kasneje poučevanje. Zaradi tega se je preusmeril v knjižničarsko delo. Tudi kot profesor si je sicer nabral nekaj izkušenj. Spoznal je npr., kako zelo pomembno je, da profesorji spodbujajo dijake k branju in ustvarjalnemu pisanju. Branje je velika vaja za možgane kot šport za telo. Pomembno je obvezno šolsko čtivo, ki ga izberejo profesorji, čeprav se zdi dijakom dolgočasno. Nujno je treba poznati klasična dela naše literature, npr. Visoško kroniko, Desetega brata … Sam ima zelo rad Cankarjeve Podobe iz sanj in Menartovo poezijo, pa tudi Boccacciov Decameron. Branje je dragoceno tudi za spoznavanje jezika, kulture in krajev, ki jih bralec v resnici ni videl. Skratka, branje vsestransko širi obzorja. Ko si dijak, je to še bolj pomembno za tvoj celosten razvoj. Pri šolskem branju se ne sme slepariti! Ker – kot rečeno – določene knjige je treba prebrati in jih poznati. Pri branju v prostem času pa smo lahko svobodni. Če nam knjiga ni všeč, jo lahko pustimo tudi na pol in sežemo po drugi. Če pa nam prostočasno klasično branje prav ne gre, lahko, po besedah gosta, posežemo po e-knjigah ali filmih, glasbi in drugem, kar nam nudi sodobna tehnologija.
Ob ugotovitvi, da se je s pisateljevanjem težko preživljati, še posebno v taki majhni državi, kot je Slovenija, vidi sam v tem tudi pozitivno plat. Tako v Sloveniji kot v Italiji se izdaja preveč knjig. Sam je zagovornik izdajanja le kakovostnih knjižnih del. Kvaliteta mora zmeraj prevladati pred kvantiteto!
Ob vprašanju, če bi pisal tudi v italijanščini, je odgovoril, da bi, če je zgodba, ki jo ima v mislih, bliže italijanskemu svetu. Sam ima že nekaj napisanega v italijanskem jeziku.
Poudaril je še, kako je pri pisanju pomemben navdih. “Brez tega ne gre”. Prav zato sam piše polno beležk. Ko mu pade kaj na misel, to takoj zabeleži. “Navdih te namreč vodi naprej k pisanju zgodbe”. Včasih traja precej časa, preden se pojavi pravi navdih, zato ga sam kar potrpežljivo čaka, da se pojavi! Tako je bilo tudi, ko sta z Jasmin Kovic iskala navdih za Prešernovo proslavo v Novi Gorici. Odločno pa je zatrdil, da je za pisanje nujna predvsem vztrajna vaja.
Med pogovorom je dijakom razkril, da ime Kama izhaja iz neke aplikacije nekdanjega računalniškega sistema in se ga je kar prijelo, čeprav ga je zadnje čase včasih opustil in ga v prihodnje morda ne bo več uporabljal.
Ob koncu je pripomnil, da bi lahko njegova generacija končno začela kaj pisati in objavljati v tukajšnjih založbah.
Ko se je zanimiv pogovor iztekel, je Alex Kama Devetak poklonil svojo knjigo knjižnicam sodelujočih šolskih zavodov.
Po prijetnem kramljanju sta spevni glasbeni intermezzo prispevali Nikol Zotti in Gioia Rozic, ki sta zaigrali in zapeli znano pesem Beatlesov Let it be.
Sledilo je nagrajevanje najboljših prispevkov, s katerimi so se dijakinje in dijaki udeležili letošnjega Literarnega, likovnega in fotografskega natečaja Pot do človeka, ki ga je tudi tokrat razpisala prizadevna skupina profesorjev omenjenih šolskih zavodov in ga kot vselej posvetila spominu dijakinje Žive Srebrnič, ki je bila tudi sama občutljiva ustvarjalna duša. Letošnji natečaj je spodbujal k sodelovanju s kar dolgim naslovom Zdelo se ti bo, da ni možnosti, a svet se lahko v enem trenutku prevesi; tam, kjer si bil na robu, na dnu, se začne tvoj vzpon, tvoj novi začetek.
Komisija, ki so jo sestavljali profesorji Damiana Devetak, Marija Kostnapfel, Erika Valentinčič, Michele Codermaz, Štefan Turk in Ivan Žerjal, je ocenila prispevke in izbrala najboljše v posameznih kategorijah. Nagrade so prispevali Feiglova knjižnica, založba Mladika iz Trsta, goriški Kulturni dom in Kinoatelje. Tem ustanovam je šla prisrčna zahvala.
Slikarski natečaj: 1.: ex aequo Andreja Bensa in Alice Maraž 2.: Chiara Piccotti, 3.: Adele Fierro
Fotografski natečaj: 1.: Elisa Fornasiere 2.: Nina Klančič Tosetto 3.: Alexander Sirk
Literarni natečaj: 1.: Diego Emusici, 2.: ex aequo Maximilian Faganel in Elisa Fornasiere, 3.: Martina Continuo, Sarah Marras in Elisa Zotter
Nagrajencem in vsem, ki so se udeležili natečaja, naj gredo iskrene čestitke. Le te naj zaobjamejo tudi profesorice in profesorje, ki s to zamislijo spodbujajo ustvarjalno delo svojih dijakov in jih navajajo k samostojnemu razmišljanju o večno aktualnih eksistencialnih vprašanjih.
Program praznične prireditve se je kar najlepše izpel s slovensko himno, Prešernovo Zdravljico, ki jo je čustveno zaigral tercet violinistov, ki so ga sestavljali Athena Pichek, Jakob Quinzi, prejemnik letošnje nagrade iz Sklada Silvan Kerševan kot priznanje za dosedanje dosežke in spodbudo za nadaljnji študij, in Anisija Volčič.
