Ustvarjajmo oaze upanja!
V veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici, v kateri se menda še nikdar ni trlo toliko ljudi, je v petek, 22. novembra, pozno popoldne navdušena množica z bučnim ploskanjem sprejela prihod p. Pedra Opeke, slovensko-argentinskega misijonarja in neutrudnega “bojevnika upanja”. Dogodek, ki so ga priredili Krožek Anton Gregorčič, KC Lojze Bratuž in dekanija Štandrež, je z nekaj pesmicami uvedel pevski zborček šole Komel pod vodstvom Damijane Čevdek in ob spremljavi nekaj instrumentov. Gosta je pozdravila predsednica centra Franka Žgavec, g. Marijan Markežič pa je poudaril, da se v Kulturnem centru Bratuž, nekdanjem Katoliškem domu, že več desetletij srečujejo tri Slovenije: rojaki iz domovine, zamejstva in izseljenstva. Tako je bilo tudi na ta dan, ko so za mizo sedeli časnikar Jože Možina iz Slovenije, Pedro Opeka iz Argentine in g. Markežič, “pridobljeni zamejec”. Ta je tudi obrazložil, da je bil namen srečanja pobliže spoznati misijonarja, se seznaniti z njegovim velikim delom, ga velikodušno podpreti, pa tudi prepustiti, “da nas potegne za sabo ta ‘pozitivni orkan’. To je sila, ki deluje ne samo na Madagaskarju, temveč po vsem svetu”.
“Človek, ki ga ne bi smelo biti”
“Ganjen sem, ko vas vidim, da ste prišli v takem številu”, je začel p. Opeka. Zahvalil se je vsem Slovencem, tostran in onstran meje, “hvala za to korajžo in veselje”. Pogovor z njim, ki “prinaša upanje in energijo”, oz. sprehod skozi njegovo življenjsko pot je vodil in povezoval Jože Možina, avtor odličnega dokumentarnega filma Pedro Opeka, dober prijatelj. Dejal je, da je to “človek, ki ga ne bi smelo biti”, saj je bil njegov oče v Brnici pri Hrastniku leta 1945 namenjen pomoru; izmed pet tisočih se je rešil, pribežal v Italijo in nato v Argentino. Tam se je pred 65 leti rodil Pedro. Družina vsakogar oblikuje, je dejal p. Opeka. “Mene sta ata in mama oblikovala s svojo vero, iskrenostjo, poštenostjo in pogumom”.
Hvala, Argentina!
V Argentini ni bilo lahko začeti novo življenje, se vživeti v novo kulturo. “Niso šli prostovoljno, šli so nasilno, iz Slovenije so jih spodili. Zato je bil ta odhod težak. To sem kot otrok vedno čutil”. Kljub temu so se naše slovenske družine v Argentini znale vživeti. “Hvala Argentini, ki nas je sprejela z odprtimi rokami kot enake državljane. Jaz sem argentinski in obenem slovenski državljan. Argentini bomo mi, ki smo tam rojeni, vedno hvaležni”. Take bi morale biti vse države, morale bi “sprejemati ljudi in narode v težavah, ker smo vsi sprejeti na isti zemlji. To je naša zemlja”.
Spoj dveh omik
Slovenci veljamo za resne in delavne, hkrati pa malo zavrte in ne dovolj sproščene, je dejal Možina. “Argentinski impulz” je misijonarju očitno zelo koristil, saj Opeka danes predstavlja spoj dveh civilizacij in kultur: označujejo ga ogromno veselje do življenja, na drugi strani trdnost, vztrajnost in stanovitnost. “Vsaka dežela ima svoje karizme, lepe in edinstvene značilnosti”, je to pokomentiral Opeka. Argentina mu je dala veselje in spontanost. “Lepše je, ko smo bolj spontani, ko se ne držimo zelo resno”. Bolje in za vse bolj prijetno bi bilo, ko bi bili bolj pristni. “Koliko gorja sem preživel v zadnjih 40 letih in kljub temu me to gorje ni strlo! Sem pokonci in danes kljub vsemu, kar sem preživel, imam veselje do življenja, do dela, do oznanjevanja evangelija”. To veselje ga je vedno spremljalo. “Ko ste veseli, se vas ljudje ne bojijo in prihajajo k vam”. Ko prihajajo in se začne iskreno prijateljstvo, tedaj “gradimo novi svet, bolj pristen, prijateljski in bratski”.
Čudež na smetišču
Opeka je kot mlad fant delal med Indijanci Mapuchi na jugu Argentine, pred duhovniškim posvečenjem pa na riževih poljih na Madagaskarju. T. i. “malgaški čudež” se je začel pred 24 leti, ko je po hudi bolezni že bil na tem, da za vedno zapusti veliki afriški otok. Kot mlad misijonar se je hotel vživeti v malgaško življenje in navade: “Moj želodec ni bil vajen tiste kave ali vode, ki je bila okužena”. Ker je bila lakota, je hodil z drugimi misijonarji in duhovniki v blatna rižna polja, da bi jih pripravili in bi potem sadili riž. Ko so šli domačini mimo, so mislili, da “beli ljudje iščejo zlato ali dragocene kamne”… Tri leta so delali v blatu in so to hudo plačali: “Sedem let sem bil hudo bolan. Nikdar se pa nisem kesal, da smo to izkušnjo naredili. Takrat smo postali njihovi ljudje”. Odprli so jim vrata in srce, postali so bratje in sestre. V njihov svet je vstopil tudi prek športa: Opeka je bil edini belec, ki je igral nogomet z mestnim moštvom, in to tudi opoldne ob neznosni toploti! “Tam so me vzljubili. Niso molili in hodili v cerkev, pa so bili moji najboljši navijači”. Skupaj “smo naredili gol”!
Po bolezni je misijonar šel v glavno mesto Antananarivo in redovna družba sv. Vincencija ga je prosila, naj tam prevzame skrb za bogoslovce. Čeprav tega sprva ni želel, je vendar pristal in “začela se je nova avantura, nov čudež, novo delo z najrevnejšimi ljudmi na smetišču v Antananarivu”. Ko je šel prvič tja, je ostal brez besed. Videl je majhne otroke, “angelčke”, njihove mame in očete, ki so se pretepali zaradi smeti… “Tam sem čutil, da nimam pravice, da govorim, da bi kaj svetoval”. Nekaj je moral ukreniti. “Tisto noč nisem spal. Pokleknil sem in prosil Boga: ‘Pomagaj mi, da bomo kaj naredili za te male otroke, za matere, da ne bi umirali'”! Na tistem smetišču je živelo 800 družin, v vsaki je bilo več mrtvih otrok. Drugi dan je šel na smetišče in se začel z njimi pogovarjati. Po štirih je šel v nekako
kolibo iz kartona in plastike, 130 cm visoko. Tam je ljudem povedal, da je misijonar in duhovnik in da bi rad z njimi delal. “Tam se je začelo združenje Akamasoa, ne v hotelu s petimi zvezdicami! Tam med reveži, skupaj z reveži, sede na tleh, na smeteh smo začeli združenje, ki danes povzroča začudenje vseh strokovnjakov, ki prihajajo celo iz Evrope in Združenih narodov. Sprašujejo, kako smo to naredili. Z ljubeznijo in spoštovanjem”! Skupaj so se lotili delati, da bi dali prihodnost otrokom. Začeli so tako, da so jim opoldne dajali nekaj hrane: “In bili so veseli, da so vsak dan jedli malo riža in juhe”. Postopoma so jih zjutraj začeli učiti brati, pisati in peti. “Iz tega so se začele naše šole”. Danes v njihovih klopeh sedi 11.328 dijakov, njihovi uspehi pa so celo boljši od uspehov mladih, ki obiskujejo državne ali druge bogate šole. “Kaj vsega zmorejo otroci in dijaki s smetišča in s ceste! Ko jim zaupate, ko jih spoštujete in ljubite, to je uspeh! Hvala Bogu in vsem vam, ki ste pomagali”!
Gledati reveža v oči
Katera je glavna pot, da taka zadeva uspe? Šola, duhovni temelji ali delo, je vprašal Možina. “Vse to naenkrat”, je odgovoril Opeka. “Jaz sem se uprl strukturam, ljudem, ki so samo govorili, pa nič delali za brate in sestre … Ko vidim lačnega otroka, sem razorožen”. Zavedel se je, da mnogi odgovorni ljudje v EU ali vsaki državi “sprejemajo krivične odločitve glede revežev, ker jih ne vidijo v oči”. Opeka je pisal evropskim oblastem, na 150 straneh jim je obrazložil vse, kar delajo. Po 18 mesecih so mu rekli, da projekt ni bil sprejet. “Takrat te prime sveta jeza … Zakaj sem romar? Ker verjamem v srce in dobroto preprostih ljudi”. Ljudje so “nam dali možnost, da smo lahko vselej sprejemali vse reveže”. Prepričan je o tem: “Če Bog obstaja, je prostor za vsakega revnega brata ali sestro. Verjamem, da obstaja, torej je prostor za vsakega, ki pride takrat na naša vrata. Ne samo v Akamasoe, tudi tu pri vas”.
P. Opeka se spopada z revščino, ki je hud globalni problem. Je genialen in karizmatičen človek, verjetno pa ni bilo vse romantično, je pripomnil Možina … “Jaz ne predavam, jaz pričujem”. Imeli so kugo in kolero, hodili so molit za ljudi in jih pokopavat, “a s strahom”. Skupno s sodelavci je rekel: “Ostanemo z njim”! Preizkušnja jih je še bolj zedinila. Skupnost so roparji tudi trikrat napadli, streljali z brzostrelkami in ranili paznike: iskali so denar. Stražarji – 25 mož vsako noč straži naselje – pa so bili pripravljeni dati svoje življenje za misijonarja. “Ni lahko. Ko delate dobro za ljudi, tvegate”. Samega Opeko so več let goljufali in “vlekli za nos”. S tem so nehali, ko so razumeli, da je z njimi zaradi njihovih otrok, da jih spoštuje tudi takrat, ko so mrtvi. In so mu zaupali.
Vrniti dostojanstvo
V mladih letih je Opeka ob očetu pridobil trdno voljo in znanje, kako se zida. Tako je lahko stal ob revežih in jim nato predlagal: “Zdaj gremo pa delat. Ustvarili bomo naše mesto, našo prihodnost”! Otroci v šolo, starši na delo! Postavili so red in 20 zakonov, “deset zapovedi ni bilo dovolj”…
Na Madagaskarju ni nobene državne pomoči revnim. V Akamasoe danes dela tri tisoč ljudi. Imajo majhne tovarne in delavnice. Večina teh ljudi dela za en ali poldrugi evro na dan. Opeki ljudje več ne pravijo ‘Daj mi denar’, temveč ‘Daj mi delo’. “So že spremenili miselnost; vedo, da bodo z delom dobili tudi majhen denar, da se bodo lahko preživljali”. Iz dveh kamnolomov so žene znosile na glavah na tisoče ton granita: “Te gospe bodo v božjem kraljestvu v prvih vrstah”.
Gradimo oaze!
Kaj se je p. Opeka naučil v vseh teh letih? “Biti bolj skromen. Kako se bolj skromno tudi bolje živi”. To, kar je odveč, “moram deliti z drugimi”. Zato p. Opeka “kot majhen prerok” vpije v Evropi, “v tej duhovni puščavi: delite! Sodelujte, da bi ustvarili oaze upanja, kjer bi ljudje bili bolj solidarni med seboj”! Tako oazo so zgradili na malgaškem smetišču, “take oaze se lahko povsod gradijo. Nismo vezani, da sledimo potrošniški družbi, ki nam vsiljuje, da kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo”. Zato, “bratje in sestre, bodimo bolj skromni in zavedajmo se, da imamo eno samo zemljo, njene dobrine niso neminljive”. Skrbeti moramo za okolje in naravo, da bodo naslednji rodovi imeli lepo življenje.
Mladi gospe, ki je vprašala za konkreten nasvet v našem vsakdanu v tukajšnji oazi, je misijonar odgovoril: “Vsaka družina naj se vpraša, kako je lahko oaza upanja tukaj. Nato naj se o tem vpraša skupnost”. Prisotne je pozval, naj podpirajo misijonarje, kajti ti so v stiku z najrevnejšimi. “Deliti moramo bogastvo, ki nam ga je Bog dal”. Zato “z veseljem sodelujmo in pomagajmo slovenskim misijonarjem in organizacijam, ki jim zaupamo, da skupaj zmanjšujemo skrajno revščino v Afriki, pozabljenem kontinentu”. Preveč bratov se potaplja v Sredozemskem morju, to je “sramota za Evropo”, kot je dejal papež Frančišek. “Vsak bi raje ostal doma. Raj, ki ga priseljenci vidijo v Evropi, ne obstaja. Raj je tam, kjer si doma. Raj je tam, kjer je tvoja družina, kjer so starši, kjer je domovina. Tam delaj za razvoj svojega naroda”!
Duh ima moč, ne denar!
Spoznati moramo, da smo bili ustvarjeni za ljubezen, za srečo, za to, da skupaj živimo, se spoštujemo, si pomagamo in smo strpni, čeprav imamo različne nazore. “Zato”, je misijonar še enkrat energično spodbudil prisotne, “bodimo vedno vedri, bistri, ne spimo! Ne pustite, da bi vaše srce otopelo! Da bi vas materialne dobrine uspavale! Duh mora biti vedno živ”! Danes moramo “sprejemati nove izzive in prebujati v sebi Božjega duha”. Vsakdo “nosi Božjo podobo v sebi. Zato moramo živeti iz upanja. Za nas upanje ni beseda, je življenje, je vsakdanji boj”. Misijonar je o sebi še dejal, da je “ranjen po celem telesu, duhovno in telesno. In vendar me vse težave niso strle, ker sem se vselej zatekal v Božjo ljubezen, ki je živa in mi daje moč”. Z veliko pričevalno močjo je zatrdil, da “duh ima moč; ne denar ne materialne dobrine ne bogastvo”! Ta energija je v naši notranjosti, zato jo bomo zaman iskali drugod. “Imamo jo vsi, samo prebuditi jo moramo”. Božji duh, “ki povezuje vse ljudi na svetu, naj vedno živi v vas”! je še dejal p. Opeka, ki je večer v dvorani sklenil z blagoslovom vseh navzočih. Srečanje s podpisovanjem knjig se je nadaljevalo v bližnji telovadnici, kjer so se ljudje lahko rokovali z gostom in z njim izmenjali prisrčno besedo.
Danijel Devetak
Tiskovna konferenca
“Delo, ki smo ga začeli pred 24 leti, je bilo upor proti skrajni revščini, proti vsemu, kar je človeka ubijalo v njegovem dostojanstvu”. Upor, upor in spet upor! To je z močjo poudaril p. Opeka na krajši dvojezični tiskovni konferenci ob prisotnosti delavcev s področja misijonov in Karitas z obeh strani meje v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž. “Ko ste vpričo tisočev ljudi, otrok, ki umirajo na smetišču, ne morete govoriti, treba je samo takoj ukrepati, da bi jim čim prej pomagali”. Začeli so s šolo za otroke, ustvarili so delovna mesta za starše, tako so začeli ustvarjati skupnost, v kateri so bila glavna načela šola, delo in disciplina. Zgradili so mesto revnih. V gradnji je več kot 800 delovnih mest, imajo dva kamnoloma, kjer dela 800 oseb. V šolah imajo 350 učiteljev, nato pa še razne delavnice. “Kar smo naredili, je čudež. In vse smo naredili izven vseh struktur”! Opeka se je namreč uprl govorjenju: “Dovolj mi je bilo govorjenja, sestajanja itd. Šel sem z njimi na delo, na smetišče”. Dokazali so, da se lahko revnim hitro pomaga; ni treba neskončnih priprav. “Revež hoče, da se mu takoj pomaga”. V 24 letih je šlo “mimo našega središča več kot pol milijona ljudi. Z nami je v našem mestu ostalo od 20 do 25 tisoč ljudi. Imamo sprejemni center, ki je vedno poln. Sprejema vsako družino, ki je na cesti”. Še nobeni družini, ki bi iskala pomoči, niso zaprli vrat. Misijonar je posebno zadovoljen, ker je našel med malgaško mladino “ljudi, ki ljubijo svoje rojake in domovino in so prišli pomagat; teh sodelavcev je danes 460, vsi so Malgaši: zdravniki, učitelji, inženirji, socialni delavci”. Prepričan je namreč, da morajo biti v vsaki deželi domači ljudje “v prvih vrstah, ko se borijo proti skrajni revščini; ne tuji ljudje, ki prihajajo od zunaj, temveč domačini, saj je to njihova dežela, njihova domovina, njihovo ljudstvo”. Že en mesec je on po svetu “in v naši vasi delo gre naprej”.
Kaj lahko naredi vsakdo izmed nas, je vprašal ravnatelj goriške Karitas g. Paolo Zuttion. “Spremeniti morate vaš sistem! Več morate deliti z revnimi brati in sestrami, ki živijo tudi v Afriki, ne samo v Italiji in Sloveniji”, je bil jasen Opeka. Vsa Evropa bi morala hitreje deliti bogastvo, ki ste ga proizvedli z vašim delom, ker ste imeli znanje, vero in stanovitnost”. Ne smemo pozabiti, da ima Evropa velik dolg do Afrike, je dejal Opeka. V prejšnjih stoletjih smo črni celini naredili veliko gorja, Evropa jo je oropala. “Danes moramo bratom in sestram vrniti, kar so jim naši predniki vzeli prejšnja stoletja”. Zato podprimo projekte, ki delajo dobro! In to na najprejprostejši način. “Ne komplicirajmo! Kompliciranje samo zavlačuje delo”.
Nabirka, izjava in zahvala
V nabiralni akciji “S Pedrom Opeko za dostojanstvo Malgašev” so ljudje v Gorici darovali nekaj manj kot šestnajst tisoč evrov, nam je povedal ravnatelj Misijonskega središča Slovenije g. Stane Kerin. S p. Opeko je tik pred srečanjem v Kulturnem centru obiskal goriškega nadškofa msgr. Carla Redaellija na sedežu nadškofijskega ordinariata. Goriško izkušnjo je g. Kerin komentiral s temi besedami: “Kaj naj povem o srečanju Petra Opeke v Gorici? Bilo je polno upanja, navdušenja in spodbud. To verjetno vedno znova rabimo. Prvič sem bil na takšni prireditvi v Gorici. Bil sem presenečen, koliko ljudi se je zbralo in kako so navdušeni odhajali s srečanja s Petrom Opeko”.
Kulturni center Lojze Bratuž, Krožek Anton Gregorčič in dekanija Štandrež se iskreno zahvaljujejo vsem za prisotnost na srečanju in za velikodušne darove, ki so jih prispevali “za dostojanstvo Malgašev”.
