Uspešno leto, izredno na državni ravni

Piše: Matevž Čotar

Pogovor Nadia Roncelli, urednica pri založbi Mladika

Tudi letos smo se ob koncu leta pogovorili z urednico založbe Mladike Nadio Roncelli in jo vprašali, kako je bilo z letošnjim delovanjem in če so pri založbi zadovoljni z odzivom na organizirane pobude. Mladika je letos z dvema pomembnima deloma doživela tudi izvrsten rezultat in se razširila na italijanski državni ravni.

Kako ocenjujete letošnje delovanje?

Leto je kljub znanim pogojem in težavam, zaradi katerih smo vedeli, da bodo nastajale nekatere omejitve, bilo res intenzivno in pozitivno. Izdali smo kar lepo število publikacij in rada bi omenila vse: dopolnjeno izdajo zbirke Grmada v pristanu (Boris Pahor), Boris Pahor. Scrittore senza frontiere, Fiamme nere (Marij Čuk), Reka (Vilma Purič), Katedrale, male in velike (Leon Marc), Levo krilo, desno krilo, ista ptica (Cilka Žagar), Feliks Štokelj (Martina Štokelj), Božji Mlini (Borut Rutar), Prozornosti odčaranega zaliva/Trasparenze di un golfo disincantato (Majda Artač Sturman), V mojem svetu (Miran Rustja), Moj dan v vrtcu (Martina Šolc in Majda Kaučič Baša), Zbrane pesmi Alberta Miklavca (Mira Cencič), Za vse, ne zase (Peter Verč). Tem je treba dodati še zbornik Drage Povezani smo in soodvisni ter tri ponatise, in sicer Apokrif (Alojz Rebula), Les Slovènes (Darinka Kozinc), Auschwitz je tudi tvoj (Marta Ascoli).

Najlepši podatek je prav gotovo ta, da smo izdali izvirna prozna in pesniška dela. To, da lahko izdajamo izvirna leposlovna dela, pomeni, da ta prostor še utripa za književnost in da je želja po pisanju in branju še močno živa. Letno dobivamo res dosti predlogov, a žal vsem ne moremo ugoditi.

Kako pa je bilo s prirejanjem dogodkov?

Tudi teh je bilo kar veliko, če pomislimo, da so bili nekateri meseci manj primerni za to. Organizirali smo 27 dogodkov, za kar smo lahko res zadovoljni. Navadno so bili naši napori usmerjeni v pripravo knjižnega sejma v Ljubljani, ki je bil tudi pomemben mejnik za izid vseh publikacij v letu. Zdaj pa je že druga spletna izvedba knjižnega sejma pokazala, da to ni niti senca tistega sejma, ki ga poznamo. Sejem je namreč prodaja na mestu, stik z bralcem in založbo. Bralec dobi v roko knjigo, jo prelista, se pogovori z uredniki, se udeleži dogodkov in pogovorov z avtorji. Tega spletni dogodek enostavno ne more nadomestiti. Sicer smo se letos udeležili tudi nekaterih spletnih sejmov, ki so bili zelo dobro organizirani, saj je poleg spletnih dogodkov stekla tudi skupna spletna prodaja, ki so jo urejali kar organizatorji. Taki so bili npr. Sejem s kavča v Ljubljani, Mesto knjige v Novi Gorici in sejem Knjige pod jelkami v Novi Gorici, ki se je pravkar končal.

Torej energije ste na koncu leta preusmerili v drugo smer …

Tako. Letos sta pri Mladiki izšli dve pomembni publikaciji, ki sta posebno zanimivi za italijansko javnost in bralce, to sta Boris Pahor. Scrittore senza frontiere in Fiamme nere. Ti dve smo v zadnjih mesecih leta 2021 predstavili v Milanu, Turinu in Rimu.

Sejem v Turinu je bil izjemna izkušnja, v enem dnevu je na sejem vstopilo 30.000 ljudi. Tam smo bili prisotni s pomočjo Dežele FJK, ki je s skupno stojnico omogočila prisotnost založnikom iz naše dežele. Ta stojnica je bila tudi zelo velika in bila v idealni legi blizu pomembnih in znanih državnih založb. Mi smo priredili dogodek 17. oktobra 2021; na njem smo predstavili omenjeni knjigi, a tudi Trst in našo slovensko stvarnost. Poleg mene kot urednice in Marija Čuka kot avtorja je bil prisoten tudi pisatelj in časnikar Alessandro Mezzena Lona, ki odlično pozna našo skupnost, Borisa Pahorja in Trst in ni obremenjen pri opisovanju in razlagi polpretekle zgodovine in današnje stvarnosti. Prireditveni prostor je bil poln do kraja, kar je bilo res izvrstno, glede na to, da je bilo istočasno na desetine drugih pobud. Bila je zato zanimiva in plodna izkušnja, saj smo spoznali veliko zainteresiranih ljudi, celo ljudi iz naše dežele in Trsta, ki so spoznali našo stvarnost v Turinu (!) in se zanimali zanjo. To se mi je zdelo res čudno; sprašujem se, zakaj niso prisotni na številnih zanimivih dogodkih v Trstu. Mogoče je to zaradi obremenjenosti ali ker pri nas dogodki niso dovolj odmevni in je potreben tak velik prostor oz. pomembno prizorišče, da jih nekateri spoznajo.

Tudi v Rimu je bil dogodek zelo uspešen, knjigi smo predstavili v prostoru predstavništva Evropske unije in Evropske komisije v Italiji. Ob Mariju Čuku je sedel zgodovinar prof. Edoardo Bressan iz Milana, redni profesor sodobne zgodovine na univerzi v Macerati, ki ima tudi tržaške korenine in dobro pozna naš prostor, in prevajalka Martina Clerici. Srečanje je bilo zelo plodovito, med drugim je potekalo ob 30. obletnici samostojnosti Slovenije in predsedovanja Slovenije EU. S prisotnostjo nas je počastil tudi veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj. Poddirektor italijanske komisije EU, humanist in literat Vito Borelli, nas je zelo dobro sprejel in z velikim zanimanjem spremljal srečanje ter spomnil, da EU ne pozablja na vzhodno mejo, kar priča tudi izbira Gorice in Nove Gorice za prestolnico evropske kulture 2025.

Ti dogodki so bili zato res koristni. Pogovarjali smo se z ljudmi in o tem, koliko je še nepoznana in nepravilna zgodovina našega vzhodnega sveta oz. vzhodne meje, kot ji pravijo Italijani. Boris Pahor je seveda prodorno ime, ki ti takoj odpre vrata določenih krogov. Z njim je povezan Trst, slovenstvo, naša književnost in kultura. Delo Fiamme nere oz. Črni obroč na romanesken način s pomočjo knjževnosti naredi neki ovinek, ki je včasih za nekatere še bolj koristen, da bralci lahko spoznajo določeno stvarnost, zgodovinski trenutek in dogodke na drugačen način in to vzbuja v njih pozornost in zanimanje za poglobitev.

Morda se na teh predstavitvah malo ponavljamo, a res ostaja občutek, da so osnovne stvari oz. pojmi, kot so Trst, Narodni dom in kaj se je takrat dogajalo, še premalo poznani in občuteni in da je to poglavje pravzaprav še vedno odprto in zato tudi potrebno vse novih pogovorov in soočanj.

Je bila torej tudi prodaja teh knjig uspešna? Imate kakšen odziv?

Osebne in pisne odzive smo prav gotovo imeli. Letos pa je bilo ključnega pomena to, da smo dobili italijanskega distributerja oz. distributerja za italijanski trg. Ta sicer ne krije celotnega ozemlja, ampak smo prisotni v Trivenetu in na vseh važnejših spletnih prodajalnih platformah. Distributer nas, predvsem po opravljenih dogodkih, vprašuje vedno za nove pošiljke, zato sklepam, da smo lahko s prodajo in zanimanjem zadovoljni, čeprav bomo podatke o prodaji dobili šele naslednje leto. K večjemu zanimanju sta botrovali tudi nagradi, ki jih je prejela knjiga Fiamme nere, in sicer posebno priznanje Latisana Nord-Est in nagrado Locanda del Doge.

Leto pa se ni še sklenilo … Pravkar so izšle še zadnje pomembne novosti …

Točno tako. Prej sem govorila o bogastvu izvirnih del pri naši založbi, tako naj omenim, da je izšel nov roman Vilme Purič Reka, krasno delo, v katero je avtorica vložila veliko svojega in intimnega. Reka je namreč hkrati opis toka vode kot tudi življenje ženske. Voda je prisotna tudi v delu Jasne Blažič z naslovom Izvir. To je roman, sestavljen iz več zgodb, ki se povezujejo v neko poletje, ki ga je avtorica kot otrok preživela na Primorskem pri nonotih. Kot deklica gleda svet z otroške perspektive, si razlaga dogajanje okoli sebe, odnose med ljudmi in kraje, vse z otroško logiko, ki ne more vsega zajeti. Izšla je tudi zanimiva pesniška zbirka Majde Artač Sturman Prozornosti odčaranega zaliva/Trasparenze di un golfo disincantato, ki jo je avtorica sama spesnila v slovenščini in italijanščini.

V tisku so še zbrane pesmi Alberta Miklavca, zgodovinsko pričevanjsko delo Petra Verča o nonotu Romanu Pahorju z naslovom Za vse, ne zase pa smo ravno predstavili.

Letošnje leto je bilo zelo bogato in intenzivno in še bo tako vse do konca leta in še naprej, saj bo treba vsa ta zadnja dela tudi primerno predstaviti.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme