Uspešne spremembe in novi pristopi

POGOVOR – Predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete Miloš Čotar

Miloš Čotar je bil za predsednika Zveze slovenske katoliške prosvete (ZSKP) izvoljen marca lani. Po letu in pol na čelu zveze smo ga povabili na pogovor z namenom, da potegnemo črto čez opravljeno delo in pogledamo naprej, tudi dolgoročne načrte.

Srečali smo se v novih prostorih na Placuti 18, kamor so se prejšnji teden dokončno preselile nekatere goriške ustanove. V novo sobo predsedstva smo pravzaprav stopili prvi, saj je bilo naše srečanje prvi Čotarjev sestanek na Placuti.

Se veselite novih prostorov?

Ja, ker čutim, da ima svoj pomen tudi lep izgled, ki je prikupen in vabljiv. Mislim, da bodo sestanki, ki imajo včasih tudi zapletene ali suhoparne teme, uspešnejši, ker so v lepših in udobnejših prostorih. Tudi uslužbenci delajo sedaj v bistveno drugačni pisarni, kar mi je v veliko veselje, ker prejšnja ni več prenesla količine našega dela.

Vesel sem, ker smo v stavbi, ki ima izjemno zgodovino. Tukaj sem bil kot otrok, ko sem pomagal nonotu pakirati knjige Mohorjeve družbe, ki so takrat romale v Argentino, ZDA, Kanado, Avstralijo. Na stavbo sem izredno čustveno navezan. Lokacija je čudovita in ponuja tudi precej možnosti, ki jih bomo skupaj presojali. Porajajo se mi ideje, kako bi ta prostor lahko izkoristili tudi za dogodke.

Edino, kar obžalujem, je odtrganost od KCLB in šole Komel. Čeprav nas loči le nekaj sto metrov, je to dovolj, da se ne srečamo na hodniku. Ko bomo potrebovali soočanje z njimi, bomo morali dvigniti telefon. Veliko mi pomeni neposredni človeški stik, ker sovražim telefone.

Ob izvolitvi ste z izjavami medijem nakazali, da boste mandat začeli s spremembami in novostmi. Kako ste se lotili tega dela?

Res, to sem takrat nakazal in v mislih imel več stvari. V prvi fazi sem želel nadgraditi naše odražanje navzven. Prepričan sem, da se moramo potruditi in delati na tem, da ostanemo v koraku s časom, da bomo lahko še zanimivi, drugače bo naš delokrog vedno ožji in se bo neprestano krčil. V to smo šli zelo prepričano in načrtno in mislim, da nam uspeva.

Kar se vsebine tiče, velja isto. Tudi pri pripravi dogodkov in pobud se moramo soočiti z novimi željami in potrebami, kar ne pomeni, da moramo odmisliti ali opustiti tradicionalne veje delovanja. Vsako pobudo lahko premislimo, jo malo posodobimo ali dodamo nove zanimive vidike. Vedno rad podajam primer Cecilijanke. Pri tej lahko zbori pridejo na oder in odidejo z njega. Za tem pa se lahko skriva polno drugih detajlov, ki dajejo celotni zadevi čisto drug izgled. Rezultat je lahko zelo drugačen, bolj prikupen, bolj vabljiv. Istočasno pa daje možnost sodelovanja tudi tistim, ki ne pojejo in se lahko izpopolnijo na primer v napovedovanju. Zadnja leta smo se precej okrepili tudi pri scenografiji po zaslugi mladih ekip. Te stvari zelo podpiram, ker mi je všeč, da je delovanje zveze lahko preizkusni teren za posameznike. Imamo primere članov, ki so začeli skrbeti za luči ali ozvočenje na mikravževanjih in se sedaj s tem ukvarjajo profesionalno.

Pri vsaki prireditvi skušamo dodati kaj novega bodisi zato, da smo zanimivi za druge, bodisi zato, da smo zanimivi za nas same, da imamo vedno nove spodbude in se preizkusimo z novimi pristopi.

S katerimi največjimi izzivi se sooča ZSKP?

Izzive si postavljaš, in če si jih ne postavljaš, tvegaš, da se poleniš. Jaz jih imam kar dosti in odborniki skupaj z mano tudi. Prvi izziv je ta, da skrbimo za društva. O drugem smo se že pogovarjali, in sicer skušati biti zanimivi.

Med izzive spada tudi digitalna preobrazba. Že kot mlad društveni član sem bil vedno pozoren na arhiviranje. Mislim, da je to ključnega pomena tako za kratkoročno uporabo kot za dolgoročno, to se pravi za naše potomce. Vsakič, ko iščemo fotografije, vidimo, da jih imamo manj, kot smo si mislili. Večkrat so, a jih ne uspemo najti. Nekoč je fotografija stala veliko več, in preden si pritisnil na gumb, si večkrat premislil, ali je fotografija vredna. Dejstvo, da nas to danes nič ne stane, ima dvojni učinek. Prvič ne znamo fotografirati, imamo neprimerne aparature ali ne znamo uporabljati primernih. Drugo pa je, da fotografiramo brez glave in brez oči. Te stvari se večkrat nabirajo, a ko kaj potrebujemo, ne vemo, kje začeti z iskanjem.

Če nadaljujemo z izzivi, sta med temi gotovo kadrovanje in stalno izpopolnjevanje. Na tem veliko delamo, vendar je treba biti nekoliko oprezni v smislu, da ne sme izpasti kot nekaj prisilnega. Prejšnji konec tedna smo recimo priredili fotografski delavnico, ki je bila uspešna. Skušal bom po tej poti naprej. Moja predhodnica je to pri društvih že spodbujala in v zadnjih letih smo dosegli zelo visoko raven usposobljenosti naših članov. Pri pobudah, kot so Okusi ob meji, si štejemo v čast, da opravimo vse s svojimi močmi, ne da bi se nam bilo treba zanašati na zunanje profesionalce. To so lepi rezultati in velika zadoščenja. Ne gre samo za birokratske potrebe, ampak za pomembne izkušnje za naše ljudi.

Mandat ste začeli v času velikih sprememb za delovanje društev, ko se je začelo govoriti o reformi tretjega sektorja. V dobrem letu in pol se je marsikaj spremenilo, društva pa še vedno delujejo v nejasnih okoliščinah. Kako vse to vpliva na delovanje skupin, ki živijo izključno s prostovoljskim delom in v korist skupnosti?

Reforma je zelo obširna, kot marsikaj v Italiji tudi prepuščena interpretaciji, kar ni dobro. Sama po sebi po mojem mnenju ni v celoti slaba, prej obratno, saj vsebuje zanimive pristope in pravilna načela. Žal se je, kot velikokrat, zataknilo pri izvajanju. Reforma postaja že stara in še ni stopila v veljavo. Manjkajo bistveni pravilniki, ki bi upravljali, kar zakon predvideva.

Nekatera društva so se takoj aktivitala, svoje statute preosnovala in se vpisala v državni register Runts, druga so pripravljena in čakajo, kako bo s tem. Zveza išče in krepi stike s profesionalnimi osebami, ki so nam pri tem ob strani.

Pri reformi pa sem kritičen do tega, da ne upošteva razlik med ogromno društvi, ki prirejajo dogodke za sedem tisoč ljudi, in zborom, ki nastopa petkrat na leto in ima v svoji sredi 20 članov. Taka reforma lahko pokonča majhno društvo, ki včasih deluje v težkih okoliščinah. Menim, da bi se moral zakonodajalec zamisliti glede tega, ker ima prostovoljsko delo izjemen pomen v današnjem času, ko je življenjski slog postal zelo individualističen. Društva imajo izjemno vlogo pri povezovanju ljudi in ohranjanju družbe, ki zna še imeti človeške medsebojne odnose.

V vsakem primeru, ne glede na reformo, čutim potrebo, da spremenimo naš statut in strukturo. Trenutni organigram ZSKP daje predsedniku preveč moči, da se sam odloča v primeru, ko se stvari dogajajo hitro in ni časa za sestanke z vsemi odborniki. Glede na ritem in način dela, ki je danes značilen tudi za neprofitne organizacije, mislim, da je ob svetovalnem odboru, za katerega sem zelo vesel, da je številen in aktiven, potrebna tudi bolj operativna skupina.

Predsedstvo ste prevzeli po dolgoletni izkušnji kot član odbora. ZSKP poznate vse od otroških let, saj je vaša družina na kulturnem in družbenem področju zelo aktivna. Ste pred leti pričakovali, da boste nekoč prevzeli to vlogo?

Pričakoval ne, razen v zadnjem obdobju, ko se je o tem že govorilo. ZSKP poznam od otroških let in verjetno je to tudi razlog, zaradi katerega sem mesto sprejel z velikim občutkom odgovornosti, ker sem zvezi in vsemu, kar ZSKP pomeni, zelo hvaležen za vse, kar sem prejel.

Da zvezo zelo dobro poznam, mi je tudi v pomoč. Več let sem bil odbornik, nazadnje šest let podpredsednik. Imam že tako starost, da sem si nekaj izkušenj nabral in videl, kako je bilo v preteklosti. Danes skušam to zalogo čim boljše uporabiti. Kljub temu je zame vedno na prvem mestu poslušanje predlogov. Izredno sem vesel, ko mi kdorkoli kaj namigne. Vsemu dajem veliko pozornost, vse premislim, delim z odborom in skupaj ocenimo, ali je izvedljivo. Kljub temu pa je vsaka ideja dragocena in vse pozornosti vredna.

Na Goriškem se posebej kulturne ustanove že nekaj časa pripravljate na Evropsko prestolnico kulture (EKP). ZSKP med drugim soustvarja projekt Singers’ Cornes z MO Nova Gorica. Kako je prišlo do tega sodelovanje in kaj pripravljate?

Do sodelovanja je prišlo takoj ob moji izvolitvi, tako da sem čisto na začetku, ko nisem še imel operativnega odbora, imel pred sabo veliko odločitev. Priložnost za projekt z MO Nova Gorica smo seveda sprejeli in si s tem odprli vrata v svet EPK.

Projekt je nastal na podlagi izkušnje, ki jo ima društvo v Tabru pri organizaciji Glasbenih večerov. Singers’ Cornes predvideva niz dogodkov petja na odprtem, v tem primeru v zanimivih arhitekturnih kotičkih. Prvi dogodek smo že izvedli na gradu in tako prebili led. Mislim, da je bil koncert zelo uspešen, torej se že veselimo pomladi, ko bomo izvedli še druge štiri.

Zelo sem vesel, ker to postavlja našo ustanovo pred izziv vodenja projekta Interreg. Kljub temu smo in še bomo v sklopu projekta izvedli delavnice in seminarje ter to priložnost izkoristili za dragoceno izobraževanje.

Kako bi pa ocenili na splošno priprave na GO! 2025?

Iskreno povedano, mislim, da je bila to izjemna priložnost, velik del pa ni bil pravilno izkoriščen. Glede tega sem na splošno precej kritičen, sicer pa upam, da bodo dogodki demantirali mojo skepso.

Sem pa zelo vesel, da smo zraven, ker menim, da ne bi bilo prav vse to opazovati skozi okno. Taka organizacija, kot je naša, mora obvezno biti zraven kot aktivni člen dogajanja, kakorkoli že. EPK sloni na vsebini dveh mest, ki sodelujeta med sabo, kjer se ljudje pretakajo z ene strani meje na drugo. Zaradi tega sta mesti osvojili ta dragoceni naziv.

To so stvari, ki jih naši člani in zveza sama delajo že 60 let. Mi imamo res dolgo kilometrino glede tega, tako kot druge sorodne organizacije slovenske narodne manjšine v Italiji. Nekateri imajo danes polna usta te teme, kot da so odkrili toplo vodo. Da bi mi v tem primeru stali ob oknu in gledali, kako se drugi hvalijo s tem, bi bilo preveč boleče.