Usoda goriških beguncev po koncu prve svetovne vojne

Piše: Kat

KULTURNI DOM GORICAPredstavitev knjige Vilija Prinčiča

Knjiga Sternthal, zadnja postaja: 1918-1922, trnova pot povratka goriških beguncev je tretja knjiga iz trilogije o prvi svetovni vojni, ki jo je napisal Goričan Vili Prinčič. Pri Založništvu tržaškega tiska je izšla decembra lani, krstno predstavitev pa je doživela v četrtek, 10. junija, v Kulturnem domu v Gorici. Spremno besedo je napisala prof. Nataša Nemec, ki je v četrtek, po uvodnem pozdravu urednice Martine Kafol, orisala zgodovinsko obdobje, o katerem avtor pripoveduje. Večer sta popestrila Tina Balta in Robert Cotič, ki sta občuteno prebrala nekatere odlomke iz knjige.

Ob velikih vojaških dogodkih v naših krajih med prvo svetovno vojno Vili Prinčič ne pozablja na človeka in skozi zgodbe ljudi pripoveduje o zadnjih beguncih, ki so se leta 1922 iz begunskih taborišč, iz tistega v Strnišču pri Ptuju (današnje Kidričevo), vrnili v opustošene domače kraje. “Leta 1915 je s Soško fronto slovenski zahodni etnični prostor prišel v središče sveta”, je poudarila prof. Nataša Nemec. “Te operacije so na našem, zelo majhnem območju stotih kilometrov, trajale 27 mesecev, od konca maja 1915 do konca oktobra 1917.” Vojna je pustila grozljive posledice: poškodovani so bili domovi, kulturni in sakralni objekti, sesuti so bili gospodarske dejavnosti, sadovnjaki, gozdovi, travniki, polja, “to je bila tudi prava ekološka katastrofa.” V knjigah Vilija Prinčiča je zbranih veliko pričevanj ljudi, ki so zapustili domove in se ustavili tudi v Biljah, kjer so bile kar tri opekarne in železniška postaja. Zgodovinarka je navedla zanimiv podatek, da so v porušeni vasi opekarniški dimniki še vedno stali, ker so italijanskim vojakom služili za merek pri topniškem obstreljevanju, kajti ciljali so na železniško postajo, ki je bila oskrbovalna linija avstroogrske vojske.

Primorci so pred vojno v teh krajih živeli v soseščini z Italijani, Furlani, Avstrijci in na jugu s Hrvati. “Velika vojna pa je bil prvi spopad na svetu, ki je dodobra premešal ljudi, začenši z vojaki”, je dodala zgodovinarka, ki je v tem prostoru v tistem času naštela “22 različnih narodov in etničnih skupin, ki so bili najmanj šestih različnih veroizpovedih, govorili so 20 različnih jezikov in domov so pisali v najmanj šestih pisavah.” V svoji zadnji knjigi Prinčič govori o beguncih, ki jih je prva svetovna vojna pregnala z Goriškega in so od leta 1915 našli zatočišče v raznih krajih Avstro-Ogrske, ki je načrtno začela graditi begunska taborišča. Prof. Nataša Nemec je navzočim razložila, da je “odhajanje v begunstvo pomenilo srečevanje z drugimi deželami, jeziki in navadami. Za ljudi so to bile velike psihične travme.” Po razpadu Donavske monarhije pa je Avstrija vse neavstrijske begunce izgnala iz nove države in mnogi so se zatekli v veliko barakarsko naselje v Strnišču pri Ptuju, ki so jim ga dodelile slovenske oblasti in kjer je bila med vojno ena največjih avstro-ogrskih vojaških bolnišnic.

Čeprav se je begunsko taborišče, o katerem piše Prinčič, nahajalo v Sloveniji, je o njem ostalo zalo malo podatkov. Avtor, ki je v četrtek spregovoril o nastajanju knjige, se je v Strnišču večkrat srečal z raznimi zgodovinarji, a zadovoljivih podatkov ni našel. Kljub temu predstavlja knjiga edinstven dokument, saj vsebuje tudi sezname rojenih in umrlih beguncev ter seznam porok: “Najbolj sem bil vesel, ko smo na občini današnjega Kidričevega našli tri matične knjige – to je bila zame prava knjižna poslastica.” Avtor je razložil, da so v teh knjigah navedeni zelo pomembni podatki o ljudeh, ki so v taborišču živeli, “nič drugega ni o njih ostalo, saj je glavni arhiv izginil med drugo svetovno vojno, ko so tam Nemci imeli svoje delovno taborišče.” Povedal je, kako je sezname iz matičnih knjig s pomočjo svoje žene preslikal in doma potrpežljivo prepisal. V taborišču v Strnišču, kjer je bilo tudi do 5000 oseb, so si naši ljudje uredili življenje; po koncu vojne so se sorodnikom pridružili tudi možje, ki so bili v vojski, in “Primorci, ki niso hoteli živeti pod Italijo.”

V svoji prvi knjigi, Pregnani, je Vili Prinčič zbral skoraj 70 pričevanj oseb, ki so bile v begunstvu; v delu V Brucku taborišču 1915-1918 je razkril podrobnosti begunskega življenja v taboriščih; v svoji zadnji knjigi, Sternthal, pa je begunce pospremil domov.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme