Upamo, da se bo kaj velikega zgodilo in nas spremenilo. Naš cilj je povezovanje

Piše: Katja Ferletič

Neda Rusjan Bric ni samo režiserka, igralka in pisateljica, znana je tudi kot programski vodja v projektu kandidature Nove Gorice in Gorice za Evropsko prestolnico kulture leta 2025. Z gospo Nedo smo se pogovorili o naslednjih korakih v vodenju celotnega projekta EPK, o pomenu jezika, kulture, o vlogi, ki jo bo imela slovenska narodna skupnost v Italiji, in o tem, kako se je sama vživela v projekt.

Kdaj, kje in iz katerega vzgiba se je porodila ideja o EPK? Kakšno vlogo ste imeli vi tedaj?

Že pred petimi leti sem predlagala novogoriškemu županu Mateju Arčonu, da bi Nova Gorica lahko kandidirala za Evropsko prestolnico kulture leta 2025. Začela sem raziskovati in zbirati informacije in glede na to, da sem dobra prijateljica z Igorjem Devetakom, urednikom Primorskega dnevnika, sem njemu predlagala, da bi lahko obe mesti skupaj kandidirali. Stopila sva do tedanjega goriškega župana Ettoreja Romolija, ki se je takoj navdušil. Z majhno skupino sodelavcev smo decembra 2016 imeli prvi sestanek in začelo se je naše delo za EPK 2025. Vedeli smo, da gre za projekt, kjer imajo možnost tudi majhna mesta, ki pa imajo razvojni potencial v okoliščinah in ljudeh, Nova Gorica in Gorica imata mejo, toda tudi skupni trg in skupno zgodbo in te so naše prednosti.

Kako ste dogajanje doživljali na začetku, ko je bila kandidatura šele zametek?

Na začetku sem pri ljudeh zaznala tudi ogromno skepse. Pri nas dejansko še vedno vlada zelo nizka samozavest, k sreči pa sem kmalu spoznala veliko navdušenih oseb, ki so v projektu videle potencial za razvoj obeh mest. EPK ni razglednica tega, kar smo, ampak je v resnici priložnost, da izboljšamo to, kar imamo, da obravnavamo ključne, boleče točke in se posvečamo spornim temam. Čeprav je kultura vse, kar nas obdaja, v tem primeru ne gre samo za kulturo in umetnost, gre tudi za razvoj na področju turizma in gospodarstva. Kdor je to razumel že na začetku, je zelo hitro pristopil k projektu.

Kandidatura je nastala čezmejno. Gorici, ena brez druge, bi ne imeli nobene možnosti. Ste že od vsega začetka ciljali na skupno kandidaturo?

Dejstvo je, da to je kandidatura Slovenije in da je dobitnik naslova Nova Gorica. Slovenija bo tudi prispevala večino finančnih sredstev. Programsko, mentalno in čisto duhovno pa smo že od vsega začetka gledali na širše območje, ne samo na obe mesti, ampak na večji obmejni pas, od izvira do izliva Soče, reke, ki je za nas izjemno močan simbol. Odločili smo se torej za skupno kandidaturo in prizadevamo si, da bi bilo vse čezmejno. Naš cilj je povezovanje.

Katera je bila doslej vloga dveh občin? In kakšna bo odslej?

Župani so bili takoj zelo navdušeni, najprej Romoli in Arčon, kasneje pa tudi Ziberna in Miklavič. Vloga dveh občin je zelo pomembna. Vsaka skupina, ki pripravlja kandidaturo, mora biti povsem samostojna, politično in vsekakor neodvisna, in to še posebno po tem, ko začne program konkretno izvajati. Neodvisnost je pogoj za dobro kandidaturo in uspešno vodenje projekta, politična podpora pa mora biti čim večja. Novogoriški mestni svet je takoj podprl projekt in podporo smo dobili tudi na italijanski strani.

Soglasna politična podpora bo odslej še bolj potrebna. Župana bosta imela zelo pomembni vlogi pri vodenju projekta in z drugimi bosta izbrala tudi direktorja in umetniškega vodjo. Vse bomo delali v soglasju z občinama, skupina pa mora biti samostojna.

Kateri projekti so izrazito, najbolj čezmejni?

Eden najpomembnejših projektov je EPICenter, iz njega izhajajo trije temeljni gradniki. GO! Share, GO! Europe in GO! Green.

EPICenter je fizičen prostor, t.j. Trg Evrope, Transalpina, in izhodišče našega programa. Glede prenove samega trga je zmagovalni projekt znan, z zmagovalnim birojem pa bomo vzpostavili dialog in poiskali najboljšo rešitev – mozaik bo ostal! Na trgu bo atraktiven prireditveni prostor, prostor druženja, v podkleti pa naj bi bil prostor, kjer se bo razvil zelo pomemben program, Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja, katerega glavna nosilka je dr. Kaja Širok, ena največjih poznavalk meje na obeh straneh. V prejšnjem stoletju smo imeli dve svetovni vojni, hladno vojno, dobili smo mejo in Slovenci ter Italijani na obeh straneh meje drugače vidimo to zgodovino. V evropski platformi smo zasnovali program, ki temelji na poglobljenem opazovanju zgodovine z obeh strani in umeščenosti v evropski oz. svetovni kontekst. To pomeni, da bomo na iste dogodke, ki smo jim bili priča, pogledali z obeh zornih kotov, spoznali bomo obe interpretaciji zgodovine. Šele ko človek spozna obe plati, lahko začne razmišljati s svojo glavo, razume zgodovino in sedanjost in lahko stremi po boljši prihodnosti. V resnici je to tudi naša borba proti “fake news” – mlade želimo naučiti, da lahko s svojo glavo pogledajo na to, kar se nam je zgodilo.

Vsi dogodki bodo povezovali obe mesti, tudi kotičke, ki še niso dovolj poznani – mesti se bosta vživeli kot eno. Sklop programov GO! Share se nanaša na komunikacijo med nami, na jezik, razumevanje drug drugega, GO! Europe na urbanistično, infrastrukturno povezovanje mest, z Go! Green bomo razmišljali o zeleni prihodnosti, o našem zraku, hrani, vodi. V vso to strukturo smo vpletli tudi program COME! Home, v okviru katerega smo povabili nekaj najvidnejših domačih umetnikov, ki so ustvarili velike umetniške kariere po svetu in ki delujejo izven naših krajevnih področij.

Kateri so vam še najbolj pri srcu?

Navdušujeta me plesna in gledališka predstava, ki bosta vrhunska dogodka EPK. Plesna in multimedijska predstava Borderless body, Brezmejno telo, bo obravnavala telo v prihodnosti, umetno inteligenco, in potekala bo v slikovitem, lunatičnem okolju solkanskega kamnoloma. Gledališka predstava Dotik usode Tomija Janežiča in Simone Semenič pa bo predstavila zadnje poti francoskega kralja Karla X. iz dinastije Burbonov. Ljubi so mi tudi drugi projekti. Pomemben bo otvoritveni projekt From station to station, Od postaje do postaje, in seveda Pohod prijateljstva, ki bo 1. maja 2025. To bo izjemen dogodek – na različnih lokacijah bodo potekali kulturni, znanstveni, športni, kulinarični dogodki v sodelovanju z lokalnimi društvi in vse se bo zaključilo v večernih urah z veliko, skupno “pašto”. Za konec leta 2025 bosta z božičnimi lučkami obe mesti praznično delovali kot eno.

Cela druga faza projekta se je ujemala s pandemijo. Je to dokončni kandidaturi škodilo ali koristilo?

Oboje. Očitno smo zmogli in smo zmagali. Osebno mislim, da je to celo koristilo, ker smo zelo dobro odreagirali. Prvi hip, ko sem zagledala ogromne kamne, ki jih je nekdo postavil na mejo, sem se razjokala. Bilo je grozljivo, a v štirinajstih dneh smo se pobrali na noge in hitro začeli delati na naših družbenih omrežjih. Organizirali smo zelo uspešne jezikovne tečaje in Virtualne kavarne z mednarodnimi gosti. To je ljudi zelo povezalo, uspeh je bil neverjeten in dokaz, da brezmejnost ima smisel; z akcijami na Trgu Evrope pa smo predstavili nesmiselnost meje. Mislim, da je s tem tudi komisija dejansko razumela, o čem govorimo, razumeli so, da nam bo EPK koristila in da smo sposobni projekt uresničiti.

Pomembni so naslednji meseci, ko naj bi postavili na noge vodstvo EPK-ja. Kaj lahko pričakujemo?

Faza kandidature se je končala, zdaj delamo naprej. V naslednjih mesecih bo EZTS (Evropsko združenje za teritorialno povezovanje) pripravilo formalni teren za EPK in objavilo javna razpisa za direktorja EPK, ki bo skrbel predvsem za upravljanje finančnega dela projekta, in umetniškega direktorja. To sta dva ključna lika in, ko bosta izvoljena, bo EPK postala samostojna identiteta, ki bo naprej delovala, zaposlila sodelavce, svetovalce, ustanovila ekspertne komisije. Konec letošnjega leta bomo počasi začeli delati razpise za razne projekte, naslednje leto še za delovna mesta, producente. Vključevati moramo čim več različnih kadrov in institucij ter delati vsi v isto smer.

Boste še naprej imeli mandat vodje EPK?

Tega ne vem, na javni razpis za umetniškega direktorja pa se bom prijavila. Predstavljam si, da bi bilo dobro za EPK, da bi ohranili določeno kontinuiteto med vodstvom kandidature in vodstvom celotnega projekta.

Obstoj EZTS-ja je velika prednost, to, kar EPK zdaj potrebuje. Kakšna bo odslej njegova vloga?

EZTS je za nas rešitev, ki odlično deluje. Združenje je sposobno pridobivati finančna sredstva in uresničevati projekte. Projekt EPK je tako velik, da, če nam bo uspelo vse odlično izpeljati, bomo za celo Evropo zgled o uspešnem delovanju na obmejnih področjih. Vloga EZTS-ja je bila ključna že zadnji dve leti, v kratkem bo še večja, saj bo združenje ustanovilo svoj oddelek za EPK, ki bo lahko zaposloval ljudi. EZTS ima že svoje mehanizme, znanje in možnosti, vse to bomo izkoristili.

Kdo bo finančno prispeval k uresničitvi projekta EPK? Predstavljam si, da bodo pomembni tudi sponzorji …

V prvi vrsti sta država Slovenija in Ministrstvo za kulturo – 10 milijonov evrov je najmanjši znasek, ki ga lahko pričakujemo. Zavezala se je tudi Mestna občina Nova Gorica. Občina Gorica nima svojih sredstev, a jih dobiva od dežele Fjk, ki pa bo finančno prispevala. Zelo se bomo potrudili tudi za to, da bomo dobili čim več sredstev na evropskih razpisih in pri zasebnih sponzorjih.

Eden stebrov prve prijavne knjige je bil preseči jezikovne pregrade. Kaj lahko naredi EPK na področju sosedovega jezika? Bo goriški prostor lahko postal “laboratorij dvojezičnosti”?

To je naša želja in jezik je obenem naš največji problem. GO! Share je tisti steber projekta, ki se nanaša na jezik, komunikacijo. Pripravili smo že veliko projektov, preko katerih mimo uradne izobrazbe, še posebno pri mladih in otrocih, lahko začenjamo na igriv način spoznavati sosedov jezik. Poskusili bomo tudi na državnih nivojih, da bi se otroci uradno, v šolah, učili jezik drugega. Ne delamo si utvar, ampak naš program smo zasnovali na temeljih naše zgodovine, ki jih nameravamo z novimi praksami prenesti v prihodnost. Ciljamo vsaj na neko “pasivno dvojezičnost”, v kateri sogovornika uporabljata vsak svoj jezik in se med seboj vseeno razumeta.

Pri pripravi prijavne knjige so pogovori med člani čezmejne ekipe potekali dnevno. Kaj ste se naučili od tega?

Na občinskem nivoju imamo še vedno tedenske sestanke. Z Vesno Humar in Lorenzom De Sabbato smo se dnevno pogovarjali v treh jezikih, slovensko, italijansko in angleško, ki je naš delovni jezik. Naučili smo se, da ne jezik ne državna meja ne politika ne bi smeli biti okoliščina, ki preprečuje sodelovanje. Glavno je, da se razumemo in imamo skupen cilj.

Kako trud in delo, ki ju vlagate v projekt za EPK, vplivata na vaše osebno življenje?

Srečna sem, ker me družina podpira. Še vedno sem tudi igralka, režiserka, pisateljica, profesorica, žena in mama. Ko bi ne imela take družine, kakršno imam, preprosto ne bi šlo.

Pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji smo manjšina v svoji državi, večkrat pa tujci v matični domovini. Koliko pozornosti namenja EPK slovenski narodni skupnosti v Italiji? Je slovenska manjšina v Italiji dobro zastopana v prijavni knjigi? Bodo naše ustanove vključene v dogajanje?

Odziv je odličen in manjšina bo dobro zastopana, enostavno pa se trenutno še ne moremo konkretno dogovarjati. Kot sem že povedala, sem na začetku h goriškemu županu šla z Igorjem Devetakom, s katerim sem stalno v stiku. Preko njega in preko drugih sodelavcev bo tudi slovenska narodna skupnost v Italiji vključena v EPK. Bili smo posebno pozorni na slovensko manjšino v Italiji, a obenem smo si prizadevali, da bi vključili tudi druge manjšine. Sam pojem manjšin nameravamo ovrednotiti na način, ki ne bo izpostavljal samo razlik in ljudi še bolj marginaliziral, manjšine je treba spoštovati in zanje skrbeti.

Jezik je seveda sredstvo ponosa in kulture, v prvi vrsti pa je sredstvo sporazumevanja, ne sme biti sredstvo delitve. V spominu mi je ostal pozdrav župana Ziberne, ki se je evropski komisiji v slovenskem jeziku predstavil kot ‘Rodolfo Žiberna, župan občine Gorica’. Nismo naivni, vemo, da marsikaj še ni prav, toda mi, ki tukaj živimo in smo vključeni v delo, smo videli, da so bili narejeni veliki koraki v smeri združevanja, čeprav se od zunaj mogoče še ne vidijo.

Verjetno se bosta v naslednjih letih spremenili tudi zunanji podobi mest. Kakšen bo urbani razvoj Gorice in Nove Gorice? Kaj boste ovrednotili, kaj pa spremenili?

Načrtujemo veliko sprememb. Že sam steber GO! Europe sestavljajo programi, ki predvidevajo spremembe v obeh mestih. Najbolj očitna bo prenova Trga Evrope, na novo pa bo premišljen tudi celoten obmejni pas od Solkana do Vrtojbe. Ta pas bo prešil obe mesti, nastalo bo somestje. To ne bo več degradirano območje, ampak območje, v katerega bomo želeli zahajati. O tem že razmišljajo urbanisti obeh mest,  gotovo ne bo vse narejeno do leta 2025, toda zametki že obstajajo.

Glavni cilj EPK naj ne bi bil privabiti turiste. EPK naj bi s kulturnimi dogodki v prvi vrsti “ozdravil” naš prostor. Kako naj ta postane bolj evropski? Katere trajnejše učinke pričakujete?

Vsaka evropska prestolnica kulture mora biti namenjena predvsem prebivalcem in to ne samo v prirejanju vrhunskih dogodkov. Za to je potrebno začeti razmišljati veliko prej in tudi programirati to, kar bo potem. Čim več projektov mora v dogajanje vljučevati lokalno prebivalstvo, in to ne zgolj na kulturnem področju, pač pa na vseh področjih. Vzgoja občinstva in prehajanje občinstva čez mejo je npr. eden od ciljev EPK. Pritegniti evropsko občinstvo, privabiti predvsem ‘kvalitetne’ goste je tudi naš cilj in razvoj turizma je velik stranski učinek EPK. Gostje bodo prišli in to je dejstvo. V prijavni knjigi smo morali prikazati naš načrt in tudi postopek, kako ga bomo uresničevali. Program mora biti čim bolj omrežen z evropskimi partnerji, to nam omogoča že sam potek kandidature. Mreženje se zelo hitro dogaja in je potrebno tudi za pridobivanje evropskih sredstev. 90% naših projektov ima vsaj enega evropskega partnerja, največji projekti imajo kar zajetno število partnerjev.

Kaj vam osebno pomenijo meja, brezmejnost ter – umetniška in življenjska – vizija GO! Borderless?

Jaz sem od tod doma, svojo kariero pa sem ustvarila v Ljubljani, v Slovenskem mladinskem gledališču, in po svetu. Vrnila sem se, ko sem začela pisati in režirati, najprej z Aleksandrinkami, nato z zgodbami bratov Rusjan, Simona Gregorčiča in Nore Gregor. Prepričana sem, da je ob meji in zaradi meje bilo veliko trpljenja, a meja je za nas tudi bogastvo. Ob meji je več kultur, več različnih mnenj in vizij, ki mene zanimajo. Zanima me, kako živijo in kako razmišljajo ljudje drugje, katere skupne točke nas združujejo in kaj nas ločuje. Ugotovila sem, da smo v svoji človeški intimi vsi ljudje enaki. Do teh zaključkov sem prihajala že s svojimi predstavami in priznati moram, da sem našla veliko podobnosti med svojim poklicem in delom, ki ga opravljam za EPK. V svojih predstavah sledim povezovanju, večjezičnosti in taka je tudi vizija GO! Borderless, ki vključuje vse in spodbuja ljudi, da se z medsebojnim spoznavanjem znebijo strahu pred neznanim. Sedaj je čas, da meje prekoračimo, da na zgodovino drugače pogledamo, ne smemo drug drugega prepričevati, moramo se spoštovati.

Veliko je zanimivih zgodb posameznikov in tudi v teh se zrcali bogastvo našega prostora. Mislite, da so tudi taki življenjski drobci pomembni pri projektu EPK?

Absolutno. Že pri opravljanju svojega poklica se soočam z življenjskimi zgodbami različnih ljudi, ki jih potem prenesem na sedanjost. Nočem samo obujati preteklosti, hočem razumeti, zakaj na tak način danes živimo. To so zgodbe izjemnih posameznikov, skozi katere spoznamo določeno področje. Veliko ljudi se ukvarja z odkrivanjem zanimivih zgodb. Delo Anje Medved in Nadje Velušček je na primer izjemnega pomena za naše področje. Rada bi citirala dr. Kajo Širok, ki pravi, da je toliko zgodovinskih resnic, kolikor je tistih, ki se jih spominjajo. To je dejstvo, vsak pove svojo zgodbo, svojo resnico. Te zgodbe so bistvenega pomena za EPK, ker so zanimive za ljudi, ki bodo k nam prišli. 

Ena osnovnih postavk projekta je, da se v EPK vključi čim več ljudi, da evropsko sporočilo pride do mozga ljudi. Kako nameravate doseči to?

Preko projektov bomo skušali vključiti čim več ljudi, to bo reklama od ust do ust, in seveda bodo za promocijo, reklamo in marketing skrbeli tudi profesionalci – projekt EPK je že sam po sebi ‘brand’. Ekipa EPK ne bo oglaševala samo svojih dogodkov, neposredno bo oglaševala vse tiste, ki bodo na kateri koli način vključeni v projekt, vse, kar bo zanimivo za ljudi, ki bodo prišli k nam. Pritegnili jih bomo z velikimi dogodki in zadržali z vsem ostalim, kar je zanimivo in privlačno na našem ozemlju. Končno že to, da je sam predsednik Mattarella govoril o nas, je velika reklama. Naša prednost je, da skupaj nastopata dve državi in obe bosta promovirali EPK 2025. Na evropski ravni bomo ljudi dosegali prek svojih partnerjev pri različnih projektih in prek drugih prestolnic kulture.

Za gradnjo drugačne, boljše prihodnosti je pomembno doseči mlade. Bodo vključeni v vodenje EPK in dejavnosti?

Mladi bodo nedvomno vključeni v različne dejavnosti, samo vodstvo EPK pa zahteva določene izkušnje. Prizadevali si bomo, da jim bomo zaupali čim več projektov, jim nakazali smernice, tako da bodo projekte sami prevzeli in razvili. Mladi so povezani z ozemljem, z vasmi, tudi z najbolj zakotnimi kraji. Zbirali bodo zgodbe pri starejših ljudeh in navduševali vrstnike. Iz zgodb bodo nastali predstave, zapisi, arhivi, karkoli.

Če bo umetniška vizija čezmejnosti resnično zaživela, se bomo bolje poznali in razumeli ter ozdravili veliko bolečih spominov. Kako si razlagate besede, ki jih je italijanski predsednik Mattarella izgovoril v silvestrskem nagovoru?

Obe občini sta že ob razglasitvi evropske prestolnice kulture prejeli čestitke, ki sta jih skupaj napisala in podpisala predsednika Mattarella in Pahor. To je bilo veliko dejanje, saj ne gre samo za dve mesti, gre za nastajajoče sodelovanje in prijateljstvo – to je prava evropska usmeritev. Mattarella je razumel, da je to nekaj velikega, in njegove besede o EPK v silvestrskem govoru so bile čudovite. Za Goričane na italijanski strani je bilo to nepopisno veselje. V Gorico bomo morali povabiti parlamentarce iz Rima, da bodo videli, kje smo in kako tu živimo.

Ali nam lahko opišete svoje občutke na skupnem trgu dveh Goric v petek, 18. decembra 2020, ko ste izvedeli, da bosta mesti postali Evropska prestolnica kulture 2025?

Tak dogodek se človeku zgodi enkrat v življenju! Zame je to bilo neke vrste “metafizično” doživetje. Bili smo pripravljeni tudi na zmago, v trenutku razglasitve pa smo bili resnično šokirani. Župana sta se odločila, da bomo dogodku sledili na trgu, jasno je, da se tam ne bi smeli zbirati in ljudi nismo vabili. Ko smo razumeli, da bosta naši mesti postali EPK za leto 2025, pa je bila sreča nepopisna – ljudje z obeh strani meje so se veselili in to je že bilo dober rezultat našega dela. Vsi so bili noro srečni, z upanjem, da se bo nekaj velikega zgodilo in nas spremenilo. Še daleč smo od cilja, prepričana pa sem, da je bil prvi, ogromen korak, že narejen.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme