“Upajmo, da nas bo ta izkušnja naučila pomembnosti človeka”

Piše: Jurij Paljk

Naša dolgoletna sodelavka Klara Krapež že vrsto let živi v Rimu in zato smo jo povprašali, kako preživlja nevsakdanji čas pandemije koronavirusa covid-19.
Kje točno živite, Klara?
Z družino živim blizu Rima, v manjšem kraju v dolini Tibere. V teh časih pandemije je živeti izven središča prestolnice prava sreča. Imamo namreč to prednost, da nas obdaja narava in lahko kaj postorimo tudi na vrtu in okrog hiše ter tako nekoliko manj občutimo strogo zaprtost med štirimi stenami.
Kako poteka vaš vsakdanjik?
Odkar je bilo v državi razglašeno rdeče območje, smo naše vsakdanje življenje prilagodili novim zahtevam. Ker živimo v manjši ulici brez izhoda, kjer je vsega skupaj 20 hiš, se vsi sosedje dobro poznamo. Tako si pomagamo tudi glede morebitnih nakupov in drugih potreb. Večkrat nakupe opravimo ne zgolj za svojo družino, ampak tudi za koga drugega, in smo ves čas nekako v stiku s celotno ulico. Glede na to, da ne živimo prav v središču kraja, smo že prej nakupe živil opravljali približno enkrat na teden in sploh smo tako organizirani, da imamo vedno nekaj stvari s podaljšano hranljivostjo doma. Imamo tudi to srečo, da dobimo nekje v krogu 2-3 domače pridelke bližnjih kmetov. Prav blizu nas je družina, ki vzgaja bivole in izdeluje odlično mocarelo, skuto in jogurte. Kruh že dolgo pečemo doma, zelenjavo imam na vrtu in meso kupujemo pri bližnjem kmetu. Pravzaprav smo že dolgo vezani na domače pridelke, tako imenovane kilometer nič.
Od daleč si težko predstavljamo Rim tak, kakršnega nam posredujejo televizijski posnetki. Kako deluje na vas, ki ste vajeni vrveža in turistov, to, da je danes večno mesto popolnoma drugačno?
Paradoksalno je, da je Rim v tem obdobju pravzaprav eno najlepših mest. Če bi imeli možnost neomejenega gibanja, bi se ga zdaj zares v polnosti naužili. Njegova umetniška lepota se zdaj kaže v najlepši luči, gneče turistov in v javnem prometu ni. Občasno se prestolnica zdi, kot bi bila narejena iz fotografij posameznih razglednic, posnetih v res zgodnjih jutranjih urah. Ko sem se leta 2006 preselila v Rim, sem približno tako stanje doživela zgolj neko nedeljsko jutro, ko sem malo pred šesto šla iskat prijatelje na glavno železniško postajo Termini.
Vaš mož Renato dela v Vatikanu, kako poteka njegov vsakdanjik, saj smo slišali, da so okužbe s covidom-19 prisotne tudi v Vatikanu?
Ja, res je. Virus covid-19 ne pozna meja in tudi v Vatikanu je bilo doslej potrjenih 7 okužb. Delo znotraj vatikanskih institucij, od katerih so nekatere izven zidov okrog bazilike sv. Petra, se je prilagodilo novim časom. Zaprti so Vatikanski muzeji, notranje trgovine, razen tista z živili in lekarna. Različne pisarne in radijske redakcije so prilagodile urnik in število navzočih oseb, ker je treba upoštevati primerno razdaljo med delavci.
Dogajanje v Rimu spremljamo od daleč, zato težko razumemo, kakšno je dejansko stanje v večnem mestu. So sedanje omejitve močno prizadele gospodarstvo, še posebej turizem?
Ja, v Rimu je turizem tako rekoč upadel v celoti. Zaprte so galerije, muzeji in druge znamenitosti, za katere je treba plačati vstopnino, zato turistov ni. O tem, kolikšna škoda je v resnici nastala, bomo najverjetneje postopoma ugotavljali in dojeli šele po odpravi vseh omejitev. Nastali položaj je namreč edinstven tudi v globalnem pogledu in bomo videli, kakšno bo sodelovanje držav tudi v prihodnje, saj nihče ni odvisen zgolj od sebe. Turizem pa je panoga, v katero smo posredno ali neposredno vsi vpeti. Če samo pomislimo na velikonočne praznike, ki v Rim privabljajo številne turiste, letos pa ne bo nikogar, je že kar jasna slika, kakšna škoda nastaja.
Vsakdo od nas živi v svojem malem svetu, četudi živi v večmilijonskem mestu, kot živite vi, pa bi nas zanimalo, kaj ljudje okrog vas govorijo, so zaskrbljeni, imajo upanje v skorajšnje normalno življenje?
S prijatelji in znanci, s katerimi ohranjamo stike po telefonskih in video pogovorih, smo enotnega mnenja, da bomo normalno življenje zelo, zelo počasi pridobili nazaj. In tudi tu je vprašanje, kaj bomo mislili pod besedo normalno življenje. Po vsej verjetnosti bomo vsaj maske in rokavice nosili še kar nekaj časa in tudi gibanje bo najverjetneje, vsaj v začetku, precej omejeno. Na splošno ugotavljam, da sta navzoča tako strah kot upanje, precej pa je odvisno tudi od tega, ali kdo osebno pozna bolnika s koronavirusom. Potrebna je velika vztrajnost pri upoštevanju vseh omejitev, a je hkrati to način, da se omeji gibanje tega virusa.
Po mojem mnenju je ob vseh težavah vsakdanjika ena najbolj bolečih izkušenj te bolezni prav dejstvo, da tisti bolniki, ki umrejo, ob sebi nimajo sorodnikov. Druga pa, da se pogrebov tako rekoč ni mogoče udeležiti in tako primerno posloviti od pokojnega.
Po rodu ste Ajdovka, pogrešate Vipavsko in njene ljudi, kako ste povezani z rodnimi kraji?
O ja, Vipavsko dolino pa vedno pogrešam. Lepi kraji so tudi tu, v dolini Tibere, a rojstni kraj je vedno zapisan globoko v srcu. Danes je vsem, ki živimo na tujem, nekoliko lažje, kot je bilo izseljencem v preteklosti, saj imamo na voljo veliko možnosti komuniciranja in tako se zdi razdalja manjša. Z Ajdovščino sem še vedno zelo povezana, imam precej prijateljev in spremljam vsa dogajanja. Večkrat letno obiščemo prijatelje na Vipavskem in tudi k nam pridejo na obisk, tako da smo kar veliko skupaj.
V Rimu ste Slovenci povezani med seboj ali gre za zgolj naključna srečanja?
Nekateri Slovenci v Rimu se občasno srečujemo na večerjah, ki jih organizira Benjamin Tkalec (z nekdanjo dopisnico Mojco Širok sta si zamislila, da bi sestavila seznam Slovencev v Rimu in tako spodbudila medsebojno srečevanje), sicer pa druženje poteka bolj na osebnih prijateljstvih. Kolikor sama vem, ni nekega aktivnega društva, kar je pravzaprav škoda.
Kako boste preživeli veliki teden, Veliko noč?
Na Veliko noč se v tem velikem tednu pripravljamo skorajda kot vsa leta. Edina razlika je, da smo se morali prilagoditi današnjim karantenskim časom in bomo vsa bogoslužja spremljali lahko zgolj po televiziji namesto v cerkvi. Kot prejšnja leta bo na praznični mizi poleg tipičnih italijanskih jedi seveda navzoča tudi potica, ki jo vedno pripravljam ob velikih praznikih, tako kot je navada v Sloveniji, pa pobarvani pirhi. Bo pa manjkal hren, ker v trgovino, v kateri ga navadno dobim, ne morem, saj je že v drugi občini.
Kaj pa najraje počnete med prisilno karanteno?
Čas karantene preživljamo dokaj navadno. Zamenjali smo način nakupovanja, sicer pa se lahko štejemo za srečne osebe, ker imamo vendarle nekaj prostora okrog hiše in smo tako lahko tudi zunaj. V tem obdobju je veliko dela na vrtu, z njegovo pripravo in sajenjem, z obrezovanjem oljk in nego rož. Bolj občutimo pomanjkanje druženja s prijatelji, s katerimi smo vsako nedeljo po sv. maši odšli na aperitiv in večkrat organizirali skupne večerje. A bomo tudi to lahko pozneje nadoknadili, le da ohranimo zdravje. Upajmo tudi, da nas bo ta izkušnja naučila pomembnosti človeka in bo svet v prihodnje grajen bolj na medsebojnih odnosih in manj na brezmejni potrošnji in dobičkarstvu.
Hvala lepa za pogovor!
Jurij Paljk

Pogovor / Klara Krapež

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme