Spoštovani in dragi msgr. Oskar Simčič!

Pismo

Vest o vaši smrti me je dohitela v Svečah, kjer sem bil nekaj dni na počitnicah. V minulih dveh covidnih letih sem nekajkrat načrtoval, da vas bom obiskal v duhovniškem domu v Semeniški ulici v Gorici, a kot se navadno zgodi, zamudil sem obisk in tudi k sobotni pogrebni maši nisem prišel. Prof. Marija Češčut mi je povedala, da vas je šla pokropit, in napovedala, da vas bodo pokopali v Medani, kot ste izrazili željo, saj ste bili na rojstna Brda srčno navezani, in tja sem se namenil. O sami maši zadušnici v goriški stolnici pa so mi različni ljudje povedali, kako je bilo, naj za vse omenim svojo sestro Olgo.

Kot se vedno zgodi, ko umre oseba, s katero smo dolga leta sodelovali in se z njo pogosto pogovarjali, iz njenih ust poslušali zanimive zgodbe in pričevanja, veliko snovali, marsikaj lepega tudi uresničili itd., skušamo v mislih oživiti spomin na ta srečanja in izluščiti mogoče tiste trenutke, ki so nam zaradi svoje specifičnosti ostali najbolj jasno v spominu.

Prvič sem z vami dalj časa govoril, ko smo maja leta 1981 Fantje izpod Grmade in Dekliški zbor Devin šli v Milan, da bi peli pri mesečni slovenski maši in imeli po njej krajši koncert za rojake, ki živijo v lombardski prestolnici. Takrat ste mi tudi predstavili inž. Blažiča, ki se je ukvarjal z raziskavami na področju pnevmatik in je bil pobudnik teh srečanj. Bilo je to prav ganljivo srečanje z našimi ljudmi, ki ste jih redno obiskovali vse do leta 2000.

Najino poznanstvo se je začelo poglabljati, ko ste leta 1992 nasledili nepozabnemu prof. Dragotinu Butkoviču in postali predsednik Goriške Mohorjeve družbe. To so bila leta velikih sprememb in takrat ste zelo jasno podprli zamisel o ustanovitvi Zadruge Goriške Mohorjeve, ki naj zaradi novonastalih fiskalnih razmer v novo upravno enoto poveže knjižne izdaje GMD, tednik Katoliški glas in otroški mesečnik Pastirček ter jim obenem zajamči potrebno avtonomijo vsebinskega odločanja. Spominjam se, kako sva se nekega dne v tistem času vračala iz Ljubljane, kjer sva bila na srečanju s predstavniki Celjske Mohorjeve družbe in ste v avtu poudarjali, da bo treba ustvariti kar se da širok krog sodelavcev in sotrudnikov tako s Tržaškega kot z Goriškega, ki naj bi se vključili v Zadrugo, da bi tako lahko na bolj učinkovit način med našimi ljudmi širili mohorjansko misel. Zelo dobro se tudi spominjam sestankov za pripravo združitve tednikov Novi list in Katoliški glas v sedanji Novi glas in kako ste pozno jeseni 1995 v župnišču v Nabrežini ob omahovanju nekaterih tržaških kolegov odločno podprli zamisel dr. Draga Legiše in msgr. dr. Kazimira Humarja in dejansko prepričali prisotne, da je nujno potrebno izpeljati združitev moči in idej na področju tiskanega medija. Naslednjega januarja je tako, tudi po vaši zaslugi, začel izhajati tednik Novi glas, kar je zamejski prostor obogatilo z vidika pluralizma informiranja, obenem pa tudi omogočilo še kako potrebno kadrovanje.

Kako pozabiti na praznični dogodek, bil je 18. december 2001, ko ste nastopili v predsedniški palači v Ljubljani ob podelitvi Zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije vsem trem Mohorjevim družbam ob 150-letnici ustanovitve in ste se v imenu vseh treh sestrskih družb zahvalili za priznanje in poudarili misel, da mohorjanska ideja ‘pripada duhu in zgodovini slovenskega ljudstva’.

Sestanki na Placuti, nato na sedežu na Travniku, a tudi pri vas v škofijski pisarni, so bili pred začetkom sej ali po njih vedno dragocena priložnost za neformale pogovore, ki so nas obogatili. Še bolj zanimivi so bili pogovori med obiski v vašem stanovanju na trgu pred goriško stolnico ali v avtu, ko smo se vozili ali se vračali s kake predstavitve knjig, sestanka s sestrskima založbama iz Celja in Celovca ali srečanja s kakim avtorjem ali prevajalcem. Ob takih priložnostih je namreč časa dovolj in pogovor se je vedno zanimivo razpletal. Tako ste mi nekoč zaupali, da je v vas duhovniški poklic dozoreval zelo počasi, in predvsem, da se je izoblikoval ob dragocenem zgledu nekaterih duhovnikov, ko ste v tistem težkem povojnem času, polnem zmot in prepirov, začutili, tako nekako ste rekli, da lahko kot duhovnik še največ naredite, da bo narod ostal slovenski in krščanski.

Ob neki drugi priložnosti ste mi razlagali ‘antropološki vidik verovanja’, češ da, če je ‘upanje’ del človeške narave, isto velja tudi za ‘vero’, in da to velja tudi za ljudi, ki trdijo, da ne verujejo ali da so ateisti, ker ob nekoliko globljem brskanju kaj kmalu odkrijemo, da so taka zanikanja verovanja le ideološke narave in ne odraz globinskega čutenja. Radi ste tudi povedali, da je bila za vas prava sreča, da ste študirali v Rimu v času takoj po Drugem vatikanskem koncilu, ko je v Cerkvi vse vrelo od novih idej in ko ste imeli možnost pobliže spoznati francoski pogled na teologijo, ki govori o 

celostnem človeku, ‘ker ni dovolj reševati duše, ampak moramo reševati človeka!’. Temu ste ostali zvesti do konca. Lepo vas je bilo tudi poslušati, ko ste pripovedovali o svojem mentorju pri pisanju doktorske disertacije na Gregoriani, to je bil znani pesnik in ugledni teolog prof. Vladimir Truhlar, s katerim ste ohranili tesne vezi vse do njegove smrti, ali o planinskih pohodih v Julijce.

V priznanje vam gre tudi, da ste znali na sejah GMD na zanimiv in poglobljen način predstavljali svoje predloge za nove knjižne izdaje. Kar nekaj jih je bilo, a naj omenim vsaj pretresljivi vojaški dnevnik italijanskega kurata Pietra Brignolija z naslovom Maša za moje ustreljene, ki ga je prevedla Nedeljka Pirjevec. Kako naj bi pozabil na dolg pogovor pri njej doma v Ljubljani, ko sta s sestro Milico obujali spomine na svoja otroška leta v Cerknem. Zanimivo se je tudi razpletalo prevajanje Mežnarjevih pridig, črtic, ki jih je pod psevdonimom Vigj Scuete napisal furlanski duhovnik Marchetti in jih je iz furlanščine prevedel g. Srečko Šuligoj. Kot Bric ste z veliko pozornostjo in skrbjo spremljali izid spominov prof. Albina Sirka. Zelo dobro se tudi spominjam veselja, s katerim ste se lotili prevajanja nevsakdanjega potopisa Pierluigija Bellaviteja V strugi izbrušeni kamni, o njegovem pohodu od izliva do izvira Soče, in to zlasti zaradi razmišljanj in srečanj z našimi ljudmi ob poti.

Kot kancler na škofiji in vse od leta 1978 škofov vikar za Slovence, ste kot malokdo poznali razmere v goriški Cerkvi. Kot dolgoletni dušni pastir v Števerjanu, zadnja desetletja, vse dokler vam je zdravje dopuščalo, pa na Subidi in kot hišni duhovnik Marijinih sester Čudodelne svetinje na Korzu, a tudi kot dolgoletni katehet na slovenskih šolah, ste dobro  poznali tudi človeške stiske in težave, dušo in čutenje našega človeka.

Mislim, da je bila prav skrb, da bi skušali celostno razumeti človeka, sogovornika, s katerim ste se soočali, razlog, da vas nekateri niso razumeli. Ocenjevali so, da ste v svojem nastopanju ‘preveč mili in premalo odločni’, v resnici pa so milino srca in dar usmiljenja, ki se rojeva iz globokega poznanja človeške duše, zamenjali za šibkost. Umirjenost nastopa za neodločnost. Pripravljenost na dialog in iskanje konstruktivne rešitve pa so poimenovali taktiziranje in niso cenili in spoštovali vaše sposobnosti razčlenjevanja in analiziranja različnih vidikov problemov.

Počivajte v miru, dragi g. Simčič! Zdaj, ko ste tam v Svetlobi nebeškega Jeruzalema, ko je vse jasno in razumljivo, vas lepo prosim, zberite se vsi rajni mohorjani in s svojimi priprošnjami pri Očetu pomagajte, da se bo mohorjanska misel med nami lepo in zdravo razvijala.

Zbogom!

Vaš Marko Tavčar