Umetnost upravljanja časa

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (20)

Pred nekaj tedni sem se v sklopu izleta na plažo vpisala na uro surfanja. Jaz, ki sem nerodna že na trdnih tleh, si nisem predstavljala, da bi se na plavajoči deski zmogla obdržati v ravnotežju – toda kljub prepričanju, da ta zahtevni šport ni zame, sem sklenila, da je vredno poskusiti. Na izmenjavi je pravi trenutek za nove izzive!

Če je kdo med bralci na tej točki pričakoval razkritje, da sem potem odkrila svoj skriti talent za surfanje, ga moram razočarati: res ni bilo enostavno. Toda jaz nisem bila razočarana, saj sem se kljub količini popite morske vode, razbolelim mišicam in velikemu številu kreativnih padcev z deske neskončno zabavala.

Kar mi je pri surfanju povzročalo največje težave, pa pravzaprav ni bila tehnika, ampak ulov vala v pravem trenutku: če mi učitelj ni zaklical, kdaj naj se poženem pokonci, nikoli nisem bila prepričana, ali je še prezgodaj ali sem morda že zamudila. Ob tem mi je prišlo na misel, kolikokrat poslušamo metaforo o življenju, ki je kot val, ki se mu je treba prepustiti, a tudi, ki ga je treba ujeti v pravem trenutku, da lahko uživaš v njem … In v smehu sem pomislila: če to metaforo vzamem dobesedno in na podlagi svojih deskarskih sposobnosti sodim o uspešnosti svojega življenja, potem ne znam dobro živeti.

Skratka, če uporabim pogovorni izraz, je moj problem tajming. Ko sem v Franu poiskala to besedo, da bi našla knjižno ustreznico, ki bi jo lahko uporabila v svojem pisanju, sem za tajming dobila definicijo “časovno načrtovanje”. In ravno to je tema, ki sem jo s tem dolgim uvodom o sodobnih vodnih športih želela uvesti.

Naj vam izdam skrivnost: prvi osnutek za zadnji dve kolumni sem natipkala kar na svoj mobilni telefon. Posebej za to sem si nanj naložila aplikacijo, da sem lahko pisala v avtobusu na poti z nedeljskih izletov, kjer s sabo nisem imela prenosnika. V nasprotnem primeru bi mi za pisanje enostavno zmanjkalo časa. Vse od začetka Erasmusa imam občutek, da so dnevi vedno krajši; s tem ne mislim na bližanje zime, zaradi katere se bom s fakultete kmalu vračala v temi, ampak na dejansko število ur v dnevu: zvečer kar ne morem verjeti, da je dan že naokrog, saj imam vsakič občutek, da mi ni uspelo postoriti vsega, kar sem imela v načrtu.

Med prejšnjo izmenjavo v Granadi me je s tega vidika “rešilo” popolno zaprtje: če sem iskrena, si ne morem predstavljati, kako bi takrat izdelala vse izpite, če bi moj življenjski slog ostal tak, kakršen je bil prvi mesec in pol pred koronavirusom. Na razpolago sem imela toliko privlačnih aktivnosti za študente, da so bile univerzitetne obveznosti nekako potisnjene na stranski tir, vse dokler se nisem znašla ujeta v stanovanju, kjer sem imela časa na pretek, tako za študij kot tudi za pisanje člankov in kolumn. Niti pod razno si ne želim, da bi se spet zgodilo kaj takega: veliko raje bom za nekaj mesecev žrtvovala kako uro spanja, kot pa da bi se že drugič odrekla bogati izkušnji v tujini. To seveda ne pomeni, da nameravam ves semester živeti z občutkom, da se mi vse bolj približuje val zanemarjenih obveznosti, ki me bo prej ali slej potunkal še globlje kot fizični valovi tistega dne na andaluzijski plaži. Na srečo imajo tudi ljudje okrog mene študijske obveznosti in končno količino energije, kar pomeni, da se bomo prej ali slej umirili in bili drug drugemu v oporo tudi v trenutkih, ko nam bo zaradi izpitov ali bližajočih se rokov težko.

Moja največja sreča je zagotovo v tem, da niso vsi študentje tako kaotični v upravljanju časa, kot sem očitno jaz. Prejšnji teden sem zalotila sostanovalko, ko si je na list papirja lično zapisovala seznam stvari, ki jih mora postoriti med dnevom. Zabeležila je čisto vsako malenkost. Na moj osupel pogled je reagirala z enakim izrazom na obrazu, češ: brez zapisovanja si vendar ničesar ni mogoče zapomniti!

Morda je imela celo prav; problem je v tem, da jaz nikakor nisem človek seznamov ali vsaj nisem človek, ki bi se jih znal držati. Kljub temu pa sem svojim bralcem želela predstaviti njene strategije, za vsak primer, če je koga ob današnjem branju zaskrbelo zame: kdo ve, morda bo do konca semestra še mene naučila umetnosti upravljanja časa.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme