Umetnost po principu “ne vem, kaj bo nastalo”

V Galeriji Ars na goriškem Travniku je od srede, 22. januarja, na voljo obiskovalcem prav posebna razstava. Na ogled so dela Bogdana Sobana iz Vrtojbe, ki se ukvarja s t. i. “generative art”. Gre za posebno ustvarjalno metodo, ki – kot piše na portalu www. soban-art. com – “z uporabo informacijske tehnologije simulira ustvarjalni proces in je najbolj poznana kot računalniško generiranje slik”. Generativno likovno ustvarjanje si vedno bolj utira pot v svet likovne umetnosti in prav ponosni smo lahko, da na Goriškem živi eden izmed pionirjev in nespornih mojstrov te sodobne smeri. V goriški galeriji razstavlja lepo število slik z različnimi motivi. Kot se je že zgodilo na razstavi Umetniki za karitas, ko je predstavil podobo Svetogorske Marije, sestavljeno iz 100 tisoč napisov “prosi za nas” različnih velikosti, tudi tokrat razstavlja – med drugim – dva izjemna portreta, izdelana v isti tehniki, sestavljena iz desetin tisočev napisov imena portretirancev.
O sebi in svojih snovanjih je umetnik na odprtju razstave povedal marsikaj zanimivega v pogovoru z Jurijem Paljkom, ki je podčrtal, da gre za prave umetnine, “čeprav bi kdo lahko rekel, da to dela računalnik”. Soban je študiral strojništvo, “usoda pa je hotela”, da so mu že prvi dan v službi predlagali, da bi delal na področju informatike in računalništva. “Stvar me je prevzela”, je pokomentiral, “obesil sem strojništvo na klin in šel v dodatna izobraževanja s področja programiranja”. Več kot 25 let delovne kariere po različnih podjetjih je nato delal na računalnikih kot programer. “Tako se je začelo”… Pisal je programe, “ki so premetavali številke”. Če je prišlo do napake, seveda ni bil kriv stroj, temveč podatki ali program, “saj – smo rekli – stroj ne more nekaj izumiti sam”. Ta trditev je umetnika na neki način izzivala. Spraševal se je, zakaj naj bi računalniki opravljali samo “primitivna dela”, “zakaj ne bi tudi simulirali kreativnost”…
Ko so postajali računalniki proti koncu 80. let bolj dostopni zasebnikom, je Soban v njih odkril t. i. načelo naključnega dogajanja, ko računalnik daje nepredvidljive rezultate, pač po principu “ne vem, kaj bo nastalo”. Z razvojem tehnologije je v naslednjem desetletju ta projekt še razvil in poglobil. Danes je upokojen, s to metodo se veliko ukvarja: “Uživam, ko pišem nove programe, nove izzive, novo vrtanje v matematične formule”. Ko to dela, ne vidi ne barv ne oblik ne kompozicije. Ko pa se njegovi programi “udejanjijo”, tedaj “nastane nekaj”. Kar ti programi naredijo, je lahko “razočaranje ali pa tudi prijetno presenečenje”. On sam lahko določi, da bo program risal določen motiv: “Imam npr. program, ki riše samo kraško pokrajino v tipičnih jesenskih barvah”. Seveda vsakokrat drugače. “To pa je le en tip programa”. Obstajajo programi, pri katerih ni nobenega vnaprejšnjega razmišljanja o tem, kaj naj program zariše. Oblike in barve izbira sam. Ko “gre po neki poti”, ga avtor spremlja; če se mu kaj zdi zanimivo, klikne in podobo lahko poglobi. Program namreč zgenerira neko osnovno sliko, avtor se nato s klikom nanjo lahko “poglablja” v sliko, “odpira se globina”. Če tam najde zanimive barve in strukture, klikne in gre še globlje. “Pri tem programu se v bistvu sprehajam v tretji dimenziji slike in iščem zanimive motive. Nato jih shranim in se spet 'sprehajam' dalje. Lahko se vrnem na vrh in pri drugi točki ‘kopljem’ v druge globine”. Fraktalni princip omogoča, da se na računalniku na tak način “spuščaš v neke nove svetove”. Ker računalnik v enem samem večeru lahko zgenerira tisoč slik, je nujno, da umetnik po svojih likovnih kriterijih in okusih opravi neki izbor.
“Ko gre program po poti, ki je doslej še nikdar ni izbral, ponudi nekaj popolnoma presenetljivega, da te kar strese”, je dejal umetnik, ki je priznal, da ga program vedno znova preseneča s svojo… kreativnostjo. Da, Soban je prepričan, da lahko tudi pri računalniku govorimo o kreativnosti. “Človek ustvarja”, je dejal, “ko predhodno poznane elemente združi v nekaj novega”. Tudi računalnik je sposoben premešati neskončno možnih kombinacij in rezultat je nekaj, kar ni bilo nikoli videno in ne bo nikdar ponovljivo. “Računalnik je sposoben v kratkem trenutku obdelati bistveno več elementov kot človek” – sposoben ustvarjati neskončno vrsto nepredvidljivih in neponovljivih podob.
Soban lahko v nekaj tednih izdela nov program, tak, “ki že nekaj da od sebe. Seveda se da še piliti, dopolnjevati in izboljševati”. V takih programih skuša dajati računalniku maksimalno možno svobodo, je še dejal; ko bi se nekaj podobnega preneslo na računalniške obrambne sisteme, ki nas utesnjujejo, in bi tem dopustili, da računalnik sam odloča in izbira, “bi bila katastrofa”! Pri programih, ki ustvarjajo slike, “take nevarnosti ni, je pa tu lahko neko opozorilo”: bodimo previdni, da si računalnik ne vzame svobode tam, kjer ni potrebno!
Izbrane slike avtor stiska na platno ali papir. Lahko bi tiskal tudi na tekstil in tako ustvarjal unikatne, vedno drugačne kravate, rute itd. Možnih industrijskih aplikacij bi lahko bilo še in še, zlasti ko gre za rešitve, ki imajo opraviti z designom; zadeva bi bila res ugodna tudi zato, ker bi šlo za edinstvene predmete. “Tehnologija danes to omogoča”, saj obstajajo tiskalniki, ki iz kocke lahko naredijo kip ali celo čevlje, je dodal Paljk. To so res novi in nepoznani svetovi, ki se odpirajo pred našimi očmi. In v njih Soban išče – tudi v nasprotju z nekaterimi sodobnimi trendi – notranjo lepoto in harmonijo. “To bom še naprej delal, dokler bom zmogel”. / DD

Bogdan Soban in “generative art” v Galeriji Ars na Travniku v Gorici

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme