Umetnost med zvokom in svetlobo

Umetniška sinestezija violončela in svetlobe v projektu Andrejke Možina in Sandija Renka je na večeru Društva slovenskih izobražencev ustvarila most med glasbo in likovno umetnostjo

Večeri Društva slovenskih izobražencev nimajo meja; beseda lahko teče o astronomiji ali zgodovini, o novi knjigi, pesniškem navdihu ali podnebnih spremembah. Vsako srečanje je na svoj način neponovljivo; umetniška sinestezija Dialogi s svetlobo pa je na poseben način poudarila vtis enkratnega doživetja.

Osnova projekta so njegove sestavine: violončelo, glas, looper, aerografija na sintetični plošči in generator impulzov, ki je v tem primeru most med glasbeno in likovno umetnostjo. Dialogi, ki dajejo umetnini dodatni razsežnosti zvoka in svetlobe, pa so delno spremenljivi, saj potekajo po določenih vzorcih, a brez vnaprej določene, dokončne partiture.

Pretok navdihnjene energije je poskus, ki sta ga v Peterlinovi dvorani predstavila glasbenica Andrejka Možina in umetnik Sandi Renko. Violončelistka in plošča z geometričnim dizajnom sta stali ena pred drugo; zvok se je prek generatorja pretvarjal v svetlobni signal, ki je na okvirju plošče vizualno prikazal in dopolnil zvočni vtis ob ogledu umetnine.

Svetloba hkrati spreminja sliko in predvsem njeno branje v duhu kinetične umetnosti, saj je njena alternacija s senco evidentirala vsakič drugačno razporeditev abstraktnih grafičnih vzorcev. Led letvice pa niso bile edini vir svetlobe, ki sta jo v bolj simbolični, barvni in emocijski razsežnosti skušala prikazati sodelujoča umetnika.

Glasba v osnovi nima figurativnosti, likovna umetnost večinoma nima zvoka, skupaj pa se vzajemno dopolnjujeta. Iz tega srečanja je v tem primeru nastala predstava brez teksta, kot jo je definirala umetnostna zgodovinarka Laura Safred, ki je s svojimi besedami ponudila občinstvu vodič za bolj zavestno in učinkovito branje performansa. “Vsako umetniško delo je pripoved brez temporalnosti, tako kot glasba,” je povedala gostja večera, ki je “rigoroznosti in hkrati fleksibilnosti” dela Sandija Renka tudi pripisala večji dialoški potencial ob stiku z delno improvizirano glasbo. Na drugi strani zvočni “komentar” ne opisuje, temveč nagovarja idealno odzivnost tihe umetnine. Iskanje tesnih izmenjav med umetniškimi govoricami in sredstvi je za Andrejko Možina posebno navdihujoče, saj jo vodi v raziskovanje in jo ščiti pred ponavljanjem ustaljenih navad, kot je povedala na pogovoru, ki je sledil izvedbi projekta.

Marjetica Puntar je na začetku večera prebrala v slovenskem prevodu uvod v projekt tržaških umetnikov, ki ga je za to priložnost napisala Laura Safred. V tem uvodu, ki poudarja tudi aktivno vlogo opazovalca in njegove perspektive v interpretativnem procesu, lahko beremo: “V najtemnejšem času leta, ko čakamo na praznike, ki so jih civilizacije severa ustvarile, da bi lažje prenesle zimo, Dialogi s svetlobo prinašajo toplino in energijo skupnega doživetja, da presežemo lastno presojo in svoje vtise delimo z drugimi, tako kot sta storila njuna avtorja.”