Umetnost in novinarstvo v Društvu slovenskih izobražencev
Kot je že petnajst let v navadi, sprejme Društvo slovenskih izobražencev v postnem času v Peterlinovi dvorani potujočo prodajno razstavo Karitas, sad mednarodne likovne akademije, na kateri se zadnji teden v avgustu na Sinjem vrhu nad Ajdovščino zbere deset akademsko izobraženih ali drugače uveljavljenih likovnih ustvarjalcev iz Slovenije in tujine. Tem se, kot je dejala voditeljica projekta Umetniki za karitas Jožica Ličen, na dnevu odprtih vrat pridružijo še udeleženci preteklih kolonij in likovni ustvarjalci, ki želijo podariti svoje likovno delo za namen kolonije. Pred dvajsetimi leti so želeli pokazati, da Karitas ni samo zbiranje starih oblek. Danes se je v dvajsetih katalogih zbralo 1381 avtorjev, nastalo je 2.132 likovnih del, od katerih sta dve tretjini že prodani.
Kot lahko beremo v katalogu, “imajo potujoče prodajne razstave namen ozaveščanja ljudi o umetnikih današnjega časa, prinašati mednje sporočilo lepote, obenem pa tudi opozarjati na stiske, ki jih pri Karitas zaznavamo kot najbolj aktualne, torej prinašati sporočilo dobrote”. Vodilo dvajsete kolonije je bil svetopisemski citat: “Tujec sem bil in ste me sprejeli”. Ko so namreč pripravljali program, je papež Frančišek ravno obiskal Lampeduso in se zahvalil vsem, ki pomagajo tujcem, kajti nanje ne smemo gledati kot na različne.
Letos je prodajna razstava že bila na Dunaju, v Bruslju, Rimu in Sarajevu. Prvič so jo imeli v gosteh tudi v Državnem zboru. Tokrat so na likovno kolonijo povabili deset zakonskih slikarskih parov, ki so sodelovali v preteklih kolonijah. To so Irena Jeras Dimovska in Boge Dimovski, Marta Jakopič Kunaver in Matej Kunaver, Polona Kunaver Ličen in David Ličen, Maša Bersan Mašuk in Nikolaj Mašukov, Helmut Kortan in Susanne Kortan – Gimbel, Silva Karim in Azad Karim, Ana Marija Botteri Peruzović in Hrvoje Marko Peruzović, Sumiko Kiyohara in Jože Stražar Kiyohara ter Klementina Golija in Klavdij Tutta. Strokovni sodelavci pa so bili: Lucijan Bratuš, Tone Seifert, Bogdan Soban, Mira Ličen Krmpotić in Jože Bartolj.
Kaj sploh počnem tukaj je naslov zadnje knjige našega odgovornega urednika Novega glasa Jurija Paljka, ki je izšla lani pri Mladinski knjigi v Ljubljani. To je izbor zapisov, ki jih Paljk redno objavlja na straneh našega tednika. Naslov si je sposodil od Chattwina in ga nekoliko spremenil. Kot je v spremnem zapisu dejal Aleš Berger, tematika člankov avtorja, novinarja in književnika ni predvidljiva, saj je raznovrstna in velikokrat vpeta v piščevo neposredno okolje ter aktualno problematiko slovenske skupnosti v Italiji, a se odpira tudi vprašanjem etike, morale in krščanske vere. V zanimivem pogovoru z Jano Barba je avtor knjige spregovoril o umetnosti, o svojem življenju in pisanju kolumn. Njegovi zapisi zajemajo občutja preprostih ljudi, ljubezen do slovenščine in domovine, zavračajo pa brezbrižnost in krivice. Mnenja je, da so življenjske zgodbe edina prava literatura. Osvetlil je italijanske časnikarje, ki jih ima za svoje učitelje, to so Indro Montanelli, Giorgio Bocca in Enzo Biagi.
Jurij Paljk je opozoril, kako lahko kolumne izobražujejo in učijo. Kot sam opaža, je šola tabu tema, saj se danes ne pogovarjamo o resnih temah, ki so osebne. Ob koncu je razložil, kako je potekalo delo z Alešem Bergerjem in z urednico Nelo Malečkar ter kako pogreša klub Nove revije v Ljubljani, v katerega je večkrat zahajal v času Demosa. Na vprašanje, zakaj je zbral prav ta naslov, je Jani Barba odgovoril: “Ker se sam v tej družbi ne znajdem več”.
Šin
