Ukrajina joka

Piše: Špela Pahor

Ob zdajšnjih vojnih dogodkih

Kmalu potem ko je Rusija napadla Ukrajino, me je obiskal zbiratelj starin in ljubiteljski etnolog, gospod Janez Janežič iz Kopra. S seboj je prinesel izvod knjige z naslovom Ukrajina joka – v  slovenščini jo je leta 1940 prvič natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani, izšla pa je v zbirki Za resnico katoliškega tednika Domoljub. Napisal jo je Aleksij Polipenko, nekdanji  ukrajinski vojaški duhovnik, ki je po zlomu carske armade nekaj let skrbel  za eno od župnij v Podolju. Knjigo je  napisal v Münchnu, kjer je leta 1937 tudi izšla. Kasneje se je preselil v Argentino in kot katoliški duhovnik skrbel za ukrajinsko skupnost. Knjigo  je leta 2015 ponovno izdala Celjska Mohorjeva družba. Uvodno besedo je prispeval dr. Marijan Smolnikar.  Aleksij Polipenko je osebno poznal oba glavna junaka te povesti in natančno popisal dogajanje v času boljševizma.  Samo odlomek … “Težko je bilo župniku Nikandru držati križem roke, ko je videl, da se vse vedno globlje in globlje pogreza. Nobene rešitve ni mogel najti. Z dneva v dan je bilo hujše. Življenje je bilo neznosno ne le po mestih, ampak tudi po vaseh. Končno so žito uradno ‘zaplenili’, ne glede na to, ali je bil davek plačan ali ne. Preiskali in odpeljali so vse, kar so našli. V Moskvi in drugih ruskih velemestih je delavstvo trpelo pomanjkanje. Delavci so pritiskali na vlado, vlada je pritiskala dalje in izdala ukaz, naj zaplenijo v Ukrajini vse žito, kar ga je moč dobiti. Rdeči vojaki so napadli vasi in napravili stroge hišne preiskave in vzeli vse, kar jim je padlo v roke. Mnogo vasi se je branilo. Vojaki so jih zavzeli z orožjem in jih do tal porušili. Možje, starčki, žene in otroci so morali nastopiti pot v sibirska močvirja.” (str. 51).

In zdaj Ukrajina spet joka.

Leta 1985 smo se študentje etnologije skupaj s profesorjem dr. Zmagom Šmitkom udeležili ekskurzije v Ukrajino, Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan. Obiskali smo glavna mesta Kijev, Tbilisi, Jerevan in Baku, pa tudi druge zgodovinske kraje. Do Beograda smo potovali z vlakom, naprej pa tako z letalom kot z vlaki. Med vožnjo smo skozi okna dolge ure opazovali pokrajino, ki ji ni bilo videti konca. V Tbilisiju smo tri študentke in en študent šli malo po svoje. To je takoj ugotovil šofer velikega belega taksija, s katerim smo se odpeljali v kavkaške gore. “A vi zbježali?” nam je pomežiknil in se pozanimal, kam smo namenjeni. Iti po svoje z začrtane poti  bi lahko bilo tvegano za nas, pa tudi zanj. Po naključju smo spoznali nekaj mladih in noč prespali v nekem študentskem domu, ki je nudil streho tudi študentom in študentkam iz Osetije in Abhazije. Nismo se prav zavedali, da bi lahko tudi njih spravili v nevarnost. Zjutraj so z nami delili svoj zajtrk in nas celo obdarili. Ob tolikšni velikodušnosti  smo bili ganjeni in smo tudi sami hitro pobrskali po svojih popotnih torbah in jim za spomin podarili, kar smo pač imeli s seboj. Ob vrnitvi v Tbilisi smo bili seveda deležni hudih kritih in  pridige o neodgovornosti. Ko je Rusija leta 2008 napadla Gruzijo, sva se s prijateljico večkrat spomnili na te študente in se spraševali, kje so in kako je z njimi. V Kijevu, kjer so s palač še vedno viseli velikanski portreti Marxa, Lenina in Stalina, smo lahko začutili,  kako so bili ljudje nezadovoljni s tedanjo ureditvijo. Imeli so svojo tisočletno kulturo in jezik, živeli pa so v okviru umetne tvorbe Sovjetske zveze. Mimogrede, vsaka od republik, ki smo jih obiskali, ima svoj jezik, gruzinščina in armenščina imata tudi svojo pisavo.  Armenska malo spominja na grško, z njo pa so že v 5. stoletju zapisovali verska besedila. Stare verske knjige v armenščini smo si lahko ogledali v muzeju v Jerevanu. Gruzinska abeceda je čisto drugačna od armenske. Vsak od teh narodov, Ukrajinci, Armenci, Gruzinci in Azerbajdžanci, ima svojo kulturo, običaje, način življenja, umetnost in tudi književnost. Ruščina je  vsiljeni jezik, podobno kot je bila amharščina v Etiopiji vsiljena drugim etiopskim narodom. V Bakuju smo se veselili pogleda na Kaspijsko jezero, bili smo celo povabljeni na poroko, poslušali smo njihovo glasbo in med drugim videli tudi rojstno hišo svetovno znanega šahovskega velemojstra Garija Kasparova.

Gari Kasparov od leta 2013 živi v New Yorku, posveča se politiki in piše knjige. Med njimi je tudi v slovenščino prevedena Zima prihaja – zakaj je treba ustaviti Vladimirja Putina in sovražnike svobodnega sveta. Izšla je pri založbi Učila leta 2015, prevedel jo je Niki Neubauer. Gari Kasparov je bil zaradi svobodomiselnosti leta 2007 tudi zaprt. Nekaj odlomkov … “In to ni bil šah, bila je hladnokrvna preračunljivost. Ta boj je potekal za čast in moralnost. Nisem mogel ljudi nagovarjati, naj protestirajo, če nisem bil tam z njimi. Na shodu v soboto sem rekel, da mora  biti naše geslo ‘Premagati moramo svoj strah’, in bil sem dolžan stati za temi besedami. Nujno je treba poudariti, da so bile te aretacije samo vrh ledene gore, majhen delček, ki se ga vidi. Takšne stvari so se v Rusiji dogajale iz dneva v dan. Opozicijske aktiviste, pa tudi tiste, ki so se po naključju znašli na poti administracije, so redno nadlegovali in zapirali na podlagi lažnih obtožb o posesti mamil, ekstremizmu ali najnovejši usmeritvi: posesti nezakonite programske opreme.” (str. 207). “Zakaj je bilo torej gospoda Putina strah, če so stvari tako dobro tekle? Navsezadnje je – ali pa je vsaj takrat še bil – razumna in pragmatična oseba, ki se ne nagiba k melodramatičnosti. Poznal je številke, zakaj torej vsa ta surovost in kampanja trde roke, če je vedel, da bosta on in Združena Rusija zlahka zmagala? Odgovor je, da se je začel zavedati, kako krhka je njegova oblastna struktura. Namesto da bi zvenel kot car, visoko nad množico, je začenjal zveneti kot še en paranoičen avtokrat, obdan s sovražniki. Kot je zapisal George Bernard Shaw: ‘Najbolj zaskrbljen človek v zaporu je upravnik.‘” (str. 207-208) Gari Kasparov je oster kritik Putinove vlade, pa tudi kratkovidnosti zahodnih politikov. “Brez vodilne strategije, ki bi se je lahko držale, pa demokracije izgubljajo proti oportunističnim diktaturam, ki lahko delujejo veliko hitreje, ker nimajo notranjega nadzora in niso odgovorne ljudstvu.  /…/ Ne bom rekel, da se bližamo krizni točki ali razpotju, kajti tragedija se že odvija. Odločitve voditeljev svobodnega sveta – in volivcev, ki jih izbirajo – bodo odločile, kako tragična bo. Agresija Putina in Islamske države je ujela samozadovoljni svobodni svet nepripravljen, toda tega opravičila zdaj ne moremo več uporabljati in še vedno nimamo načrta za ukrepanje. Vsakega politika, ki se poteguje za državniški položaj, bi morali vprašati, kaj bo naredil, da bo svet varnejši. Voditeljem in kandidatom za voditelje ne smemo dovoliti, da se v svetu globaliziranih gospodarstev in globaliziranega nasilja skrivajo za krhko masko ‘domačih prednostnih nalog’.” (str. 330)

To je napisal že leta 2015, te dni pa je  na Twitterju objavil zapis Ne govorite mi, da sem imel prav, poslušajte me zdaj in seznam priporočil, kako naj Zahod ravna po ruskem napadu na Ukrajino. Nekatera od teh priporočil je EU že uspelo uresničiti.

Knjigo Zima prihaja je Gari Kasparov končal z mislijo o pomenu izobraževanja. “Najsi gre za Ukrajino, Sirijo, Venezuelo, Jemen ali Nigerijo, svobodni svet mora biti pripravljen ukrepati v bran tistim, ki želijo živeti v svobodi in brez strahu. Ne samo vojaško ukrepanje, ko kriza že izbruhne,  ampak ukrepati v pomenu izobraževanja in gradnje družbe, ki ceni moderne vrednote. Celo ciniki in izolacionisti morajo priznati, da je veliko bolj moralno, gospodarno in učinkovito vlagati v preprečevanje revščine, strahu in nevednosti, ki pogosto vodijo v radikalnost, kot kaznovati to radikalnost, ko postane nasilna. Vsaka milijarda dolarjev, porabljena za izgradnjo šol, izobraževanje učiteljev in povezovanje izoliranih območij s preostalim svetom, prihrani 10 milijard dolarjev za vojno pozneje, ko postane generacija lačnih, jeznih mladih ljudi ranljiva za propagando proti modernosti, ker modernost zanje ni naredila ničesar.” (str. 330-331).

Se nadaljuje …

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme