Intervju

“Učimo se celo življenje in znanja, izkušenj ni nikoli dovolj!”

“Učimo se celo življenje in znanja, izkušenj ni nikoli dovolj!”

Piše Špela Pahor: POGOVOR / Marjeta Malešič

Junija si lahko v vitri ustvarjalnosti v Mestni knjižnici Izola ogledate tri nove razstave. Unikatni izdelki iz lesa so delo Danijela Čorkoviča, za morsko vzdušje je z nizkimi reliefi poskrbela Jožica Kleva, Marjeta Malešič pa predstavlja unikatne izdelke iz polsti. Tokrat predstavljamo Marjeto Malešič.
Marjeta, doma si s Krasa, živiš v Škofljici?
Tako je. Pravzaprav se čutim doma tudi tu v osrednji Sloveniji, saj sem večino šol opravila v Ljubljani. Na Kras pa se vedno rada vračam, saj sem tu preživela prva in najnežnejša leta. In pri sebi opažam, da človeka z leti vedno bolj vleče prav ta zgodnja navezanost. Zaradi trenutnega dela pa sem zdaj vezana tudi na Škofljico.
Kje si pravzaprav odraščala in kje si hodila v šolo?
Odraščala sem med Krasom in Ljubljano, kjer sem tudi začela obiskovati osnovno, srednjo šolo in nato še fakulteto.
V Ljubljani si diplomirala iz geografije, potem pa še iz etnologije. Zdaj pripravljaš magisterij?
Dodam majhen popravek. Najprej sem diplomirala iz geodezije, čeprav sem tudi na Oddelku za geografijo dober mesec poslušala predavanja, saj me zanima tudi geografija na splošno. Potem sem našla etnologijo in kulturno antropologijo, kar je še vedno moje osrednje področje zanimanja. Zdaj pa pripravljam magisterij s področja logoteorije, ki se v moji nalogi prepleta z ljudsko dediščino ali z delčkom naše duhovne kulture.
Kako si se odločila za študij etnologije? Kaj te je pritegnilo? Katera področja te še posebej zanimajo?
Pravzaprav sta mi bili etnologija in tudi kulturna antropologija vedno tisto ‘pravo’, moje, samo najti sem morala ustrezno po imenu. To pa sem našla še v času študija geodezije z obiskovanjem več informativnih dni. Pritegnilo me je to, o čemer sem vedno rada prebirala, poslušala, si ogledovala in pa zbirala različne stvari (znamke, značke, razglednice, kovance iz držav po svetu, časopisne članke, časopisne slike in prispevke o predvsem izvenevropskih ljudstvih…). Vedno sem se rada poizkusila tudi v raznih ročnih delih in spretnostih. Od nekdaj pa me zanimajo tudi psihologija, načini in vzroki vedenja ljudi, globlja, duhovna plat, in pa živali. Če bi se še enkrat odločala glede študija in prihodnosti, bi bil med ožjimi izbori gotovo tudi študij v povezavi z živalmi, morda preučevanje njihovega vedenja.
Zdaj pišeš magistrsko nalogo. Kakšno temo si izbrala in zakaj?
Zdaj končujem dvoletni študij na Fakulteti za uporabne družbene študije, smer Psihosocialno svetovanje. Mojo temo pokriva predmet Psihoterapija in duhovnost, in sicer arhetipi in vrednote pri najbolj poznanih pravljicah iz slovenskega kot tudi malo širšega evropskega prostora. Etnologija in kulturna antropologija me morata spremljati tudi tu… To sem jaz.
Tvoje življenje je dinamično, rada hodiš, rada se premikaš iz kraja v kraj, rada potuješ. Bi nam povedala kaj o tem?
Ja. Verjetno sem se malo te dinamičnosti privadila že v samem otroštvu, ko so me vozili iz Ljubljane na Kras in obratno. In povsod sem se počutila doma, a hkrati nikjer tako, kot bi bilo to le v enem kraju. Tudi dobre kolege ali prijatelje imam razpršene po celi Sloveniji. Seveda tudi rada potujem, če se le da. Potujem najraje z vlakom ali tudi drugimi lokalnimi prevozi. Tako lahko vidim in občutim največ, se najbolj približam sliki tistih krajev in ljudi, vzpostavljam stike z njimi. Še posebej me že od nekdaj vlečejo ni kraji izven zahodnega ‘modernega’ sveta. Ne zanima me moderna tehnologija in razvoj, mogočne stavbe in arhitektura, bolj me zanimajo ljudjbolj oddaljee sami, njihova življenja, zabeleženi trenutki, življenje skupnosti, same kulture z vsemi svojimi značilnostmi.
Katere so tvoje najljubše pohodniške destinacije?
Ja, rada tudi hodim in najraje po naravi. Tu in tam se udeležim tudi kakšnega daljšega organiziranega pohoda. Vseeno pa imam rada malo manj množično obiskane poti. Zdaj sem jih začela odkrivati tudi v okolici Škofljice, na primer pohod po Svarunovi poti, pohod po barju… Zanima me pot Po medvedovih stopinjah. V prihodnosti pa si želim vsaj enkrat prehoditi tudi Jakobovo pot do Compostele v Španiji.
Zanimajo te tudi afriške in latinskoameriške države. Kaj te najbolj priteguje pri tako oddaljenih ljudstvih?
Seveda, zanimajo me Afrika, Latinska Amerika in morda še bolj Azija. Tja me vleče neko nasprotje od našega, zahodnega sveta. Na splošno me vlečejo večja preprostost, pristnost, spontanost in povezanost z naravo.
Imaš rada etno glasbo in ali igraš kakšen instrument?
Tudi glasba kot umetnost mi je blizu. Pravijo, da imam posluh tudi zanjo. Učila sem se igranja blokflavte in kitare. Ko končam študij, se ji bom spet malo bolj posvetila, ker me vedno bolj vleče. Kot tudi k pravljicam, k umirjanju. Pred nekaj leti sem spoznala gospoda, ki je tudi inovator na področju zvočil, drugih instrumentov in velik glasbenik po duši. V želji in načrtu je, da se naučim vsaj osnov igranja na srednjeveški oprekelj, ki ga tudi on igra in kdaj pa kdaj tudi še kakšnega izdela.
Spoznali sva se v Sežani, kjer si vodila delavnico izdelovanja košaric iz rafije. Kakšne delavnice še vodiš?
Res je. Midve sva se prvič srečali v Sežani na delavnici izdelovanja košaric in podstavkov iz vrvi. Poleg tega sem imela že več delavnic izdelovanja košar iz beke ali srobota, izdelovanja svitkov, izdelkov iz polsti, rož iz papirja, blaga in izdelkov iz drugih ljudskih znanj.
Tokrat razstavljaš izdelke iz polsti. Kje si se tega naučila in zakaj te je pritegnilo izdelovanje iz polsti?
Osnove polstenja volne sem se učila na več delavnicah, tudi v okviru podjetja Soven, pa na raznih sejmih, kjer so razstavljali ali prodajali izdelke iz volne ali polsti. Nato sem kakšnega poskusila podobno izdelati tudi sama doma. Pri vsem tem so me pritegnili radovednost, nov ustvarjalni izziv ter sam material, prijeten in naraven.
Kakšne so v primerjavi z oblikovanjem drugih materialov posebnosti ustvarjanja iz polsti?
Prav vsak material ali ustvarjanje ima skoraj svojstvene lastnosti in zakonitosti. Volna je na prvi otip zelo nežna, mehka in gladka, hkrati pa moraš na njej vsaj pri mokrem polstenju kmalu pokazati svojo moč, kar se na primer pri šibju za razno pletenje ne bi obrestovalo.
Nam lahko zaupaš, kje nabavljaš volno in ali jo sama barvaš?
Volno nabavljam pri podjetju Soven d. o. o., ki tudi odkupuje slovensko volno. Za česanje in barvanje poskrbijo oni. Pred leti sem se udeležila njihovega tabora in sklopa delavnic, kjer sem se res veliko naučila.
Kaj ti pomeni ustvarjanje?
Uuuu. Ustvarjanje mi pomeni ogromno, pomeni, da sem še živa. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

27.06.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!