Učenje na daljavo v času koronavirusa

Pandemija koronavirusne bolezni ni popolnoma razburkala le učnih programov šolarjev v šolskih učilnicah, ampak tudi popoldanske dejavnosti naših otrok, ki so pač zaradi ukrepov za zajezitev okužbe morali ostajati doma med štirimi domačimi stenami. Šolske učne ure so se preselile na splet, kar je bilo vse prej kot lahko za učno osebje in za šolarje. Neposreden, živahen stik z učiteljico ali učiteljem in sošolci ob obravnavanju snovi je vse nekaj drugega kot buljenje v osamitvi v domači računalniški ekran ali pametni telefon. Na take oddaljene stike so se morali privaditi tudi tisti otroci, ki so v popoldanskem času obiskovali glasbeni pouk na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel. Še v sanjah verjetno niso doživeli česa takega. A vendar je bil to edini način, da niso popolnoma zapustili sveta glasbe in prekinili usvajanja glasbenih pravil. Tako so tudi profesorice in profesorji na SCGV Emil Komel svoje lekcije imeli le po spletu. Na ta nenavadni, nikdar prej preizkušeni način podajanja snovi so se morali privaditi profesorji glasbe, na sprejemanje tako posredovane snovi pa učenci. Kako so se učenci in učenke navadili na nov način pouka in kaj jim je pri tem najbolj manjkalo, boste bralci izvedeli iz odgovorov nekaterih izmed njih. Nekaj vprašanj smo postavili nekaterim učencem različnih starosti, ki igrajo na različna glasbila ali se preizkušajo v solopetju. Vsem sodelujočim učencem in vodstvu SCGV Emil Komel iz Gorice se iskreno zahvaljujem, da so sprejeli ta že “spet” spletna (!) vprašanja in tudi prijazno odgovorili. Vprašanja so ta:
Najprej, prosim, povej našim bralcem, kdo si, koliko let imaš, katero glasbilo igraš, kdo je tvoj profesor in koliko let se že učiš ta inštrument.
Kako si sprejel/a nov način pouka po spletu?
Katere so bile njegove dobre in slabe strani?
Kaj si najbolj pogrešal od pouka v razredu? In kaj bi želel za prihodnje?
Sledijo odgovori.

Imenujem se Mitja Costamagna, imam 9 let, igram klavir. Moj profesor je Katja Lavrenčič; inštrument se učim že 4 leta.
Nov način pouka po Skypu sem sprejel še kar dobro; to, kar mi manjka, je profesor, osebno.
Od pouka v razredu so mi manjkali prijatelji med lekcijo teorije. Za prihodnje bi želel spet imeti pouk v šoli in upam, da bo to možno že v septembru.:)

Sem Anja Klanjšček, imam 8 let, igram klavir, moj profesor je Armin Ćoralić, in to je drugo leto, kar se učim klavir.
Nov način pouka po spletu sem sprejela kar slabo, ker nisem mogla videti učitelja. Bilo je težje študirati klavir, ker mi učitelj ni mogel pokazati na notah, kaj moram popraviti, in sem ga morala spraševati, ali je prav, kar sem napisala, zato sem preživela malo grdo te mesece brez šole. Bilo je zelo dolgočasno. Pozitivno je bilo to, da sva se z učiteljem lahko vseeno videla po spletu in da nismo popolnoma prekinili učenja glasbe, na splošno se moram za to zahvaliti tehnološkim pripomočkom.
Pri nauku o glasbi sem pogrešala svoje prijatelje, profesorico Evo, pri klavirju pa profesorja Armina, s katerim sem se vedno dobro sporazumevala.
Za prihodnje leto upam, da ne bo več take bolezni, in isto velja za vsa druga leta. Rada bi, da bi pouk potekal normalno v razredu, da bi imela lahko stike s profesorji. Skušala se bom še bolj potruditi. Komaj čakam, da bom videla svoje prijatelje, profesorje, profesorice ter ravnateljico.

Sem Mikael Mucci in imam 14 let. Igram klarinet 4 leta in moj profesor je Tomaž Škamperle.
Na začetku sem bil zelo radoveden in zaskrbljen, kako bo to sploh potekalo.
Dobrih plati ni bilo prav veliko, razen tega, da je bila organizacija super. Držali smo se istega urnika in istega dne. Uspelo nam je tudi nadoknaditi manjkajoče lekcije.
Slabe plati so bile v tem, da so mi manjkali klepeti s profesorjem, z ravnateljico in ostalimi dijaki.
Poleg resnega pouka sem tudi pogrešal sproščen in “hecen” odnos, ki sem ga ustvaril s profesorjem. Manjkali so mi tudi nastopi in s tem povezana trema.
Za prihodnje leto bi želel imeti spet običajne lekcije v “živo”, kjer bodo spet zaživeli človeški odnosi.

Moje ime je Anna Michelon in sem stara sedemnajst let. Igram violino devet let in letos poteka četrto leto, odkar me uči Mojca Križnič.
Profesorica mi je po mobiju sporočila, da bi ponovno začeli pouk, ne v učilnici, ampak po Skypu. Na začetku se mi je zdelo čudno, ker ne bi si nikoli mislila, da bi lahko imela pouk violine po internetu.
Naložila sem si Skype na telefon in na začetku sem morala razumeti, kam namestiti telefon, da bi lahko moja profesorica imela dobro vizualno podobo. Sprva sem ga imela na polici, a bil je previsoko, zato sva morali poskusiti razne druge možne namestitve. Zdaj imam “profesorico” oz. telefon kar na stojalu in moram priznati, da pouk kar teče. Seveda ni kot v živo, ampak vseeno nama redno uspeva speljati lekcijo. Obe nimava namreč težav s spletno povezavo, ki nama je vedno na razpolago.
V tem obdobju sem najbolj pogrešala neposredni stik z osebami na glasbeni šoli, vstop v učilnico, pozdrav in krajši klepet z gojenko, ki ima lekcijo pred mano, medtem ko sem se sama pripravljala za pouk. Pogrešala sem seveda tudi godalni orkester in možnost skupnega igranja s prijatelji.
Na koncu bi želela še dodati, da pouk na daljavo ne bo nikoli nadomestil pouka v prisotnosti profesorja v živo, z mojega vidika pouk v učilnici je in bo vedno najboljši način skupnega učenja. Vsekakor pa sem prepričana, da so nam pridobljene kompetence na tehnološkem področju dokazale, da v primeru potrebe lahko občasno za krajša obdobja sledimo pouku tudi na ta alternativni način.

Ime mi je Tomaž Čotar in imam 7 let in pol. Učim se harmoniko dve leti s profesorjem Mirkom Ferlanom.
Na začetku novega načina pouka mi je bilo nekoliko težko in čudno, nato sem se počasi privadil. Slabo je bilo, ker sem moral hoditi v sosedovo hišo, kjer sem imel dostop do interneta. Potem so starši uredili primerno povezavo tudi od doma, tako mi ni bilo več treba nositi harmonike, stojala in not. Dobra stran je ta, da so bili tudi starši doma in so mi lahko več pomagali pri učenju, in tudi to, da sem pred pričetkom lekcije lahko segrel prste in ponovil vaje. Slaba stran tega načina učenja je, da učitelj mi ne more pokazati fizično, kako premikati roko in prste.
Od pouka v razredu sem najbolj pogrešal prijatelje, ki sem jih srečeval na glasbeni šoli. Za prihodnje bi si želel vrniti se v razred na glasbeno šolo.

Ime mi je Luca Raccaro in sem star 31 let. Učim se solopetje nekaj več kot eno leto; moja profesorica je Alessandra Schettino.
Vesel sem bil, da smo lahko tudi v času koronavirusa nadaljevali pouk in učenje, čeprav sem takoj razumel, da bo tak način pouka imel svoje meje, predvsem zaradi težav z omrežjem in tudi zato, ker se glas na računalniku malo spremeni. Po obdobju prilagoditve sem boljše razumel, kaj želi profesorica od mene in kako moram popraviti napake. Istočasno pa je ta način dosti boljši, predvsem zame, ker sem zaposlen.
Te lekcije na daljavo so bile moja prva izkušnja takega načina pouka, zato sem porabil kar precej časa, da sem se navadil nanje. Ni bilo lahko gledati obrazov na ekranu in poslušati glas po spletu; to seveda ni isto kot gledati in poslušati osebe v živo. Prepričan pa sem, da sem kljub temu izboljšal svojo tehniko petja.
Za prihodnje pa upam samo, da bi se lahko čim prej vrnili v šolo in imeli tam pouk.
Povedati pa moram, da se je glasbena šola Emil Komel hitro odzvala na nastalo izredno situacijo in na to, kar je le-ta zahtevala.

Sem Lara Desanctis, imam 8 let, dve leti se učim kitaro; moja profesorica je Marja Feinig.
To čudno obdobje mi je bilo všeč. Dobro je bilo, da smo se vseeno videli, sicer le po spletu, in učili kitaro. Slabo je bilo to, da je bila včasih slaba povezava in da se nismo mogli srečati v živo.
Najbolj sem pogrešala prav stik v živo. Želela bi, da bi bilo, kot je bilo včasih.
Iva Koršič

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme