“Turnir uniči, zadoščenje pa je neprecenljivo”

POGOVOR Matija Pipan, vzdrževalec igrišč za golf in certificiran superintendent

Igrišče za golf Marco Simone v italijanski prestolnici je bilo od petka, 29. septembra, do nedelje, 1. oktobra, prizorišče tradicionalnega dvoboja med Evropo in ZDA za Ryderjev pokal (Ryder Cup). To je prestižno tekmovanje med dvanajstimi najboljšimi igralci Evrope in ZDA, ki poteka vsaki dve leti, izmenično med ZDA in Evropo, sedaj je bilo prvič v Italiji. ZDA, ki so prišle v Rim v vlogi velikega favorita, so premagali Evropejci z rezultatom 16,5 : 11,5. Za Evropo je to peta zmaga na zadnjih sedmih tekmovanjih in sedma zaporedna na domačih tleh. ZDA niso slavile v Evropi že vse od leta 1993.

V tem prestižnem scenariju je dobil posebno in pomembno mesto tudi “naš” Matija Pipan iz Števerjana, dolgoletni vzdrževalec golf igrišč in na tem področju visoko izobražen. Pomembno prizorišče za Pipana sicer ni bila novost, saj je pri pripravah za ta pokal sodeloval že leta 2018 v Parizu. Matija je včlanjen v italijansko in slovensko zvezo vzdrževalcev golf igrišč, je pa tudi član evropske zveze, ki je takrat objavila razpis za deset mest za Ryderjev pokal. Med številnimi prošnjami, ki so prišle iz cele Evrope, so izbrali tudi njegovo. V Parizu je bil v tej vlogi tudi edini iz Italije.

Matija, že drugič si bil angažiran za ta odmevni športni dogodek, kako je potekalo delo?

Tako je. Ker sem bil že leta 2018 v Parizu, so bile tokrat moje reference še boljše in zato so me tudi hitro izbrali v ekipo. 140 nas je bilo iz 24 različnih držav. V teh letih sem bil na več mednarodnih turnirjih v golfu zadolžen za različne naloge v sklopu vzdrževanja igrišča. Nazadnje sem bil na Open d’Italia, ki je potekal prav na igrišču Marco Simone. Takrat so mi dali takoj glavno vlogo, in sicer košnjo in pripravo zelenice (t. i. green). To je tudi najtežja naloga, saj terja veliko odgovornosti in posledično stresa. Po celi sezoni upravljanja igrišč (omenjeni italijanski turnir je bil maja) sem potiho upal, da bom na Ryderjevem pokalu imel manj stresno vlogo. Dali pa so me prav v ekipo za zelenico. Urniki so bili izčrpavajoči. Zbudili smo se ob treh ponoči, se napotili proti igrišču in začeli. Bili smo zbujeni in aktivni tudi do desete zvečer. Prehodili smo 30 km dnevno, da bi bile zelenice perfektne in na ravni takega športnega dogodka. Prehojene razdalje pa so le en dejavnik utrujenosti, treba je namreč biti vedno skoncentriran, saj je vsak centimeter, kaj pravim, milimeter zelenice pomemben. Zelenice se med seboj razlikujejo, saj npr. na zelenico v dolini vplivajo določeni dejavniki, drugače se obnaša zelenica na določeni višini ali blizu jezera itn. Vlaga, rosa, svetloba, veter, sonce itd., vse to je treba upoštevati, saj se trava obnaša drugače. Te razmere se lahko na določeni zelenici tudi spremenijo v teku ene ure, kar pomeni, da se mora ekipa spet vrniti na tisto točko in jo spet urediti. Pri tem nam pomaga več naprav kot npr. za merjenje tlaka, vodoravnosti, odstotka vlage … vse je preštudirano, da se potem golf žogica obnaša, kot je treba, da ni prehitra ne prepočasna ipd. Na nekaterih delih je treba še enkrat gladiti s posebno kosilnico, na drugih več ali manj namakati travo in še bi lahko našteval. V enem dnevu se je zgodilo, da sem šel upravljat isto zelenico tudi sedemkrat.

Kot rečeno, startali smo zjutraj, pregledali in uredili igrišče, preden so igralci stopili nanj in začeli igro. Nato smo v zgodnjih popoldanskih urah, ko so šli h koncu, za njimi spet začeli priprave za naslednji dan, tudi pozno v večer. Čelna svetilka, kosilnice z lučmi in naprej z delom … res utrudljivo.

Gotovo je bila tudi kakšna prednost …

Ja, seveda. Prednost je gotovo, da si na takem dogodku vedno v prvi liniji, med drugim med redkimi, ki lahko vstopijo prav na igrišče, kar je vsem prepovedano. Nismo pa imeli veliko časa slediti igri in zvezdnikom, ker smo se, po pravici povedano, v tistih redkih trenutkih prostega časa raje odpočili, malo usedli, kaj pojedli, kaj spili. Ko se je le dalo, smo se zato raje oddahnili. Vzdušje pa je res fenomenalno, ogromnih ljudi in lep praznik, potem pa še zmaga Evropa …

Tudi zadoščenje, sklepam …

Upravljati zelenice na Ryderjevem pokalu je najpomembnejša vloga, ki jo lahko ima vzdrževalec golf igrišč. Prizorišče in dogodek sta elitna, vse mora biti perfektno, do bilke trave … skoraj bolestno, bi rekel. Obstaja tudi ekipa, ki gre s škarjicami okoli namakalnega sistema, jaškov, jezerc itd. Nujna je velika pozornost do vseh minimalnih detajlov, saj ti potem delajo razliko, kot pravi italijanski rek. Zato te vse skupaj fizično in tudi mentalno izčrpa. Na koncu, ko je delo dobro opravljeno in s strani organizatorjev dobiš tudi pohvalo, takrat je ves trud poplačan in zadoščenje neprecenljivo.

Marsikdo si sploh ne predstavlja, kakšen trud in sposobnost sta potrebna … Kje si se uril in kdaj si pravzaprav začel?

Po končani višji šoli sem začel delati na golf igrišču pri Formentiniju v Števerjanu. Nato je prišla priložnost in sem šest mesecev preživel v Golf klubu Donau v Linzu. Ko sem prišel domov, sem se odločil, da se bom v to stroko poglobil, in zato sem se vpisal v Rim na šolo Italijanske golf zveze. Vsako leto sem žrtvoval nekaj mesecev, da sem sledil lekcijam, opravil izpite, najprej štiri leta za licenco, potem pa še tri leta, da sem pridobil naslov certificiranega superintendenta. Nato sem se spet vrnil v Avstrijo, ker je prej omenjeni golf klub poplavila Donava. Popolnoma na novo smo rekonstruirali igrišče. To je bila pomembna izkušnja, saj sem videl, kako se iz niča postavi igrišče. Opazoval sem in delal: postavljali smo ovire, zelenje, zelenice, namakalni sistem in vse, kar je z igriščem povezano. Ko sem se vrnil v naše kraje, sem bil v ekipi, ki je delala igrišče Golf & Country Club Castello Di Spessa v Koprivnem, kjer sem danes tudi zaposlen. Še nisem bil zadovoljen … Odšel sem na master v ZDA, v Boston na univerzo UMass, na eno najboljših izpopolnjevanj s tega področja. Ni bilo lahko. Tam sem bil šest mesecev, lekcije so bile intenzivne, seveda v angleščini. Imeli smo tri do štiri izpite in preverjanja vsak teden: kemija, anatomija, struktura, patologija, vse, kar je povezano z naravo, travo, zelenjem, načrtovanjem in dejavniki, ki lahko vplivajo na ta šport oz. igrišča.

Drugi Ryderjev pokal je mimo. Kaj pa zdaj? Imaš na programu še kakšen turnir?

Turnir je mimo … Zdaj sem preveč utrujen, da bi mislil na drugega. Res pa je vsak turnir posebno zadoščenje, vedno se naučiš nekaj novega in v tem okolju je treba biti vedno na tekočem in se vedno dodatno izobraževati. Veliko novih prijateljev spoznaš in z vsemi si izmenjuješ razne nasvete in mnenja. Zaenkrat nimam še nič na vidiku. V Koprivnem sem odgovoren za celotno igrišče, tudi to je velika odgovornost in terja čas in energijo. Ko govorimo o golf igriščih, govorimo o vzdrževanju tudi do 500.000 kvadratnih metrov terena. To ni mala malica. Vsake toliko se mi sicer še pojavi zamisel, da bi šel na kakšno podobno izobraževanje, kot je bilo tisto v ZDA … Bilo je mučno, a ob koncu je sledilo tudi veliko zadoščenje, saj mi je močno pomagalo na moji poti v tem čarobnem svetu golfa. Bomo videli.