“Tudi v najhujših trenutkih se svojemu poklicu posvečam z vso dušo”

V teh hudih časih je še posebej zahtevno delo tistih, ki nudijo prvo pomoč bolnikom. Govorimo o zdravnikih, a tudi o prostovoljcih Rdečega križa, reševalcih in vseh zdravstvenih delavcih v reševalnih vozilih. Povečanje obsega dela, pa tudi tveganje za okužbo s koronavirusom označuje njihove dneve. Nedvomno se je njihovo življenje spremenilo tudi s človeškega oz. psihološkega vidika, in vendar vztrajajo, delajo, rešujejo
življenja. Od prvih sumljivih primerov do pravih “vojnih scenarijev” v bolnišnicah severne Italije je njihovo delo postalo vsak dan vedno bolj rizično.
“Heroji so drugi, to nismo mi”, pravi Erik Laurencic, diplomiran zdravstvenik iz Doberdoba, ki je v službi v deželni centrali za zdravstveno pomoč, ki pa je bil kot prostovoljec tudi v Turinu, v prvi liniji t. i. “rdeče cone”.

Prosim, da se predstaviš našim bralcem.
Ime mi je Erik Laurencic in sem diplomiran zdravstvenik iz Doberdoba. Študije sem opravil v Trstu, kjer sem diplomiral na fakulteti za zdravstvene vede leta 2007, leto kasneje pa sem se zaposlil na oddelku za prvo pomoč v goriški bolnišnici, kjer sem delal do leta 2017. V istem obdobju sem bil tudi v službi 118 v Gorici, saj sem opravil vse potrebne tečaje za nudenje zdravstvene pomoči (soccorso sanitario). Leta 2010 in 2011 sem s kolegico sodeloval pri pomembnem projektu v čezmejnem zdravstvu, ki se je osredotočal predvsem na nudenje prve pomoči tujim državljanom v šempetrski in goriški bolnišnici. Delal sem v Šempetru in Novi Gorici, to je bila odlična priložnost, da sem dobro spoznal tudi slovenski zdravstveni sistem, žal pa med državama na tem področju ni prišlo do dokončnega sporazuma.
Kako to, da si se odločili za ta poklic?
Leta 2003 sem kot oporečnik delal na Rdečem križu v Tržiču, nato sem postal prostovoljec na oddelku za prvo pomoč v tržiški bolnišnici. Takrat sem se odločil, da bom delal na reševalnih vozilih in sem posledično izbral fakulteto za zdravstvene vede na tržaški univerzi. Po diplomi sem bil izmenično v službi na vozilih in na oddelku, leta 2010 pa sem začel sodelovati tudi v centrali 118, ki je bila takrat še v Gorici. V tistih letih je imela še vsaka pokrajina v deželi FJk svojo centralo, leta 2017 pa je nastala nova, velika centrala na deželni ravni – NUE (Numero Unico Emergenza), s skupno številko 112. Ko so razpisali natečaj za zaposlitev v novi centrali, sem se vpisal, izdelal in z drugimi dvajsetimi osebami dobil službo. Na noge smo postavili novo centralo za zdravstveno pomoč, to je SORES – Sala Operativa Regionale Emergenza Sanitaria.
Katero je tvoje današnje delovno mesto?
Že od leta 2017 delam v deželni centrali, ki ima svoje urade v deželnem sedežu Civilne zaščite v kraju Jalmicco pri Palmanovi. V isti stavbi je centrala 112, kjer delajo tehniki, ki prejemajo vse klice, določijo kraj, iz katerega oseba kliče, in jo potem povežejo s posameznimi centralami, ki so pristojne za različne vrste pomoči, to so npr. policijska in gasilska centrala, ki imata še svoje pokrajinske sedeže, ter našo, ki ima sedež v tretjem nadstropju in skrbi izključno za zdravstvene nujne primere. V SORES v vsaki izmeni delamo v sedmih, centrala pa je operativna 24 ur na 24. Vsi smo diplomirani zdravstveniki z izkušnjami v takojšnji medicinski pomoči in moramo nujno delati izmenično nekaj mesecev v centrali, ostale pa na terenu. Na deželnem ozemlju imajo operaterji za zdravstvene nujne primere na razpolago 75 reševalnih vozil, ki so razporejena na 35 lokacijah. Naše reševalno vozilo je v kraju San Giorgio di Nogaro.
Kako se je tvoje delo spremenilo v zadnjih mesecih zaradi epidemiološke krize?
Zaradi krize se je delo spremenilo, ker smo v centrali vsak dan prejemali izredno veliko število telefonskih klicev, tudi več kot tisoč v enem samem dnevu. Večina ljudi je pri nas iskala potrebne informacije glede koronavirusa. Najhujše težave so bile nedvomno v bolnišnicah, kjer še danes sprejemajo bolnike, okužene z virusom.
Ali je večina ljudi klicala, ker je občutila simptome koronavirusa?
Največ ljudi je klicalo izključno za informacije, veliko pa tudi zaradi okužbe. Danes se je število klicev k sreči zelo zmanjšalo.
Kako prepoznate morebitno okužbo že po telefonskem pogovoru?
V vsakem primeru že po telefonu postavimo osebi posebna, že vnaprej določena vprašanja. Tako lahko takoj razvrstimo klice glede na nujnost in določimo, ali morajo centralo zapustiti reševalna vozila z reševalci, tista, na katerih je tudi diplomirani zdravstvenik, ali avtomobil z voznikom in zdravnikom. Kar se tiče koronavirusa, že po odgovorih osebe, ki nas je poklicala, razumemo, če lahko ostane na svojem domu, če moramo obvestiti oddelek za infekcijske bolezni določene bolnišnice ali če je potrebno, da ga z reševalnim vozilom gremo iskat na dom. Seveda moramo biti za to primerno oblečeni, imeti vsa sredstva za samozaščito in tudi vozilo mora biti primerno opremljeno. Za take reševalne akcije smo vedno v treh: voznik, reševalec in diplomirani zdravstvenik. Po vsakem posegu, med katerim smo se ukvarjali z morebitno okužbo s koronavirusom, rešilec popolnoma razkužijo, tako kot vse zdravstvene pripomočke in instrumente, mi pa se slečemo v posebnih, izoliranih sobah. Poudariti moram, da je zelo pomembno, da nas ljudje pokličejo za katerikoli dvom, tudi če samo sumijo, da bi lahko bili okuženi s koronavirusom.
Kako se ti in tvoji kolegi varujete pred okužbo?
V centrali nosimo maske in strogo spoštujemo medsebojno razdaljo.
Imate na razpolago vsa potrebna sredstva za samozaščito? Ste jih imeli na razpolago tudi v najhujših dnevih?
Vedno smo imeli na razpolago vsa sredstva za osebno zaščito.
Pred kratkim si se vrnil iz Turina. Delal si v bolnišnici Martini, v samem središču epidemije. Nam lahko kaj poveš o svoji izkušnji?
28. marca sem se prijavil na razpis, ki ga je objavil direktorat za Civilno zaščito pri italijanskem Predsedstvu ministrskega sveta. Iskali so 500 prostovoljcev, medicinskih sester in diplomiranih zdravstvenikov, prijavilo se jih je skoraj 9500. Med temi sem bil tudi jaz. 1. aprila so me poklicali. Bil sem med prvimi stotimi uvrščenimi, tako so me vključili v prvo skupino prostovoljcev, ki so nas potem razposlali po kriznih žariščih koronavirusa. Dva dni kasneje sem bil že v Rimu, od tod pa so nas z vojaškim letalom finančne straže peljali najprej v Genovo, od koder nas je Civilna zaščita nato pospremila v kraje, ki jih je koronavirus najbolj prizadel. Jaz sem šel v Turin, ostali zdravstveniki v Ligurijo, Dolino Aoste, Lombardijo in druge dežele. Na oddelku za intenzivno nego bolnikov s covidom-19 sem delal do 23. aprila, 24. aprila sem se vrnil domov, še posebno zaradi svoje službe v centrali.
Kje si bival v Turinu?
Spal sem v sobi, ki so mi jo dodelili v bolnišnici. Bila je povsem v redu, nekateri drugi kolegi pa so bivali v hotelu.
Kako so potekali tvoji dnevi?
Delal sem v jutranji in popoldanski izmeni, imel sem dva dni počitka. Nadomeščal sem kolege, ki so zboleli za covidom-19 in so bili doma v karanteni. Glede na okoliščine so bile delovne razmere kar dobre: vsak dan so mi merili telesno temperaturo ob vhodu v bolnišnico in na oddelku, enkrat tedensko pa so mi odvzemali bris in me testirali. Situacija je bila kritična, a delali smo složno – s srcem se vse da narediti!
Kako učinkuje krizno stanje na psiho ljudi, ki se neposredno ukvarjajo z bolniki?
V Turinu smo vsi imeli na razpolago psihološko podporo strokovnjakov, povedati pa moram, da smo v našem poklicu naučeni primerno reagirati na določene situacije. Gotovo je težko, vedno, ne samo v času koronavirusa. Še posebno je hudo, ko zboli ali se ponesreči mlada oseba, na to pa smo pripravljeni in tudi izkušnja nam pomaga premostiti določene krizne trenutke. V Turinu sem močno občutil podporo zunanjih ljudi, ki so nam izrazili svojo solidarnost, nam prinašali hrano, pizze in sladkarije. To se dogaja tudi pri nas v FJK, v bolnišnicah in v naši centrali. Ponosno bi rad dodal še to, da sem prepričan, da je naš zdravstveni sektor eden najboljših v državi.
Kaj menite o ukrepih, ki sta jih italijanska država in dežela FJK določili za obvarovanje državljanov pred okužbo? So po vašem mnenju pretirano strogi ali povsem upravičeni?
Ukrepi, ki sta jih država in naša dežela določili, so po mojem mnenju primerni. Strinjam se z odločitvijo strogega zaprtja, t. i. lockdown, kot tudi z ukrepi, ki bodo označevali naslednjo fazo epidemije. Seveda se zavedam vseh grozljivih posledic, ki jih zaprtje prinaša državnemu gospodarstvu, in vendar sem mnenja, da nikakor ne smemo podcenjevati nevarnosti virusa. Upam, da bo država kmalu priskočila na pomoč vsem podjetnikom, obrtnikom, večjim in manjšim trgovcem, ki so utrpeli veliko finančno škodo.
V Italiji, Evropi in na splošno po vsem svetu so postali zdravniki, diplomirani zdravstveniki in operaterji vseh reševalnih služb pravi moderni heroji. Kaj se vam zdi, se s tako definicijo strinjate?
V teh trenutkih se vsi zavedajo pomembne vloge ljudi, ki delajo v zdravstvenem sektorju. Izraz heroji mi ni všeč, celo moti me. Heroji so drugi, to nismo mi. Mi pač vestno opravljamo svoj poklic in tudi v tem času, tudi v najhujših trenutkih, smo se mu posvečali z vso dušo prav tako, kot smo se prej, 365 dni na leto, v času, ko virusa še ni bilo. Ljudje, države, Evropa sama bi morali ovrednotiti delo vseh oseb, ki delajo v našem sektorju, torej zdravnikov, zdravstvenikov, babic, fizioterapevtov, pomočnikov, reševalcev, voznikov, tehnikov radiologije ter tehnikov, ki delajo v laboratorijih in so vsak dan v neposrednem stiku z virusi. Zdravniki in zdravstveniki delamo z bolniki, v ozadju pa je ogromno oseb, ki se vsak dan trudijo in na katere večina pozablja. Zdravje je največja vrednota in temeljna človekova pravica in vsi mi zanj skrbimo.
Kaj mislite, da se bo spremenilo v italijanskem zdravstvenem sistemu po koronavirusu?
Država bo morala finančno pomagati vsem sektorjem. Upam, da bo tako uredila zdravstveni sistem, da bomo lahko v prihodnosti kos katerim koli izzivom. Potrebne so nove strategije, nove denarne naložbe in nujno je, da bo v zdravstvu našlo zaposlitev veliko mladih in sposobnih oseb, ki danes žal iščejo službo v drugih državah. V Italiji imamo najboljše zdravstvene operaterje v Evropi, ne znamo pa jih primerno izkoristiti.
Kako si pa predstavljate svoje življenje v trenutku, ko nam bodo oblasti uradno sporočile, da je virus premagan?
Ne bo tako hitro. Do tega bo prišlo postopno in osebno lahko rečem, da se mi življenje ne bo veliko spremenilo, saj že od vsega začetka kriznega stanja redno opravljam svoj poklic. Trenutno živim s svojo družino, mislim, da se bo veliko spremenilo za ljudi, ki živijo sami in bodo lahko končno spet srečali prijatelje in sorodnike. Seveda tudi jaz občutim pomanjkanje lepih trenutkov s svojimi dragimi osebami, srečen pa sem, ker živim v vasi in imam ob hiši velik vrt.
Vsi moramo potrpeti in se zavedati, katere so najpomembnejše stvari v življenju, tiste navadne, preproste. Med njimi je zdravje gotovo na prvem mestu.
Katja Ferletič

Piše Katja Ferletič / Erik Laurencic, diplomiran zdravstvenik

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme