Tudi o slovenskem jeziku v Pordenonu
V minulem tednu je v Pordenonu potekala 25. izvedba knjižnega festivala Pordenonelegge. To je knjižni sejem, ki je letos nosil podnaslov Praznik knjige in svobode. Od srede, 18. septembra, do nedelje, 22. septembra 2024, se je v mestnem jedru odvilo več kot 300 srečanj z avtorji, prevajalci, založniki raznih knjig na italijanskem knjižnem trgu.
V letošnji izvedbi festivala je bilo več srečanj s slovenskimi predstavniki. Profesor Košuta je v petek predstavil svoj prevod izbranih Kosovelovih pesmi. Istega dne sta Erika Fornazaric in Miha Obit vodila pogovor o poeziji in njunem ustvarjanju v slovenskem in italijanskem jeziku. Poleg tega je bila v palači Montereale Mantica stojnica z novimi izvodi ZTT (Založništva tržaškega tiska). Drugih stojnic slovenskih založb žal nisem zasledila.
V nedeljo sem imela možnost prisluhniti profesorju Miranu Košuti in njegovemu pogovoru o vlogi manjšinskih jezikov v svetu literature s pesnikom, prevajalcem in tudi prijateljem Christopherjem Whytom. Naslov srečanja je bil po besedah sogovornikov provokativen in se je glasil Dieci motivi per non scrivere in inglese. Sulla traduzione da lingue minoritarie (Deset razlogov, da se ne piše v angleščini. O prevajanju iz manjšinskih jezikov). Prof. Košuta je predstavil svoj pogled na razvoj slovenščine in pisanje v slovenskem jeziku v zamejstvu. Whyte pa je izpostavil pomen gelščine. Škotska gelščina je jezik, ki spada v skupino keltskih jezikov in ga govorijo na Škotskem.
Govorca sta izpostavila, da po njunem mnenju ne obstajajo manjšinski jeziki, ampak le situacije, ko govorci izgubijo določene pravice ali so postavljeni pod oznako manjšinske skupine in se zanje začne borba za vsak korak. Nato je prof. Košuta izpostavil Rebulov citat, da “jezik ni nič drugega kot življenje samo” in raje uporabil nevtralni izraz “manj razširjeni jeziki”. Poleg tega je poudaril, da večina jezikov na svetu spada v to skupino in da se po statističnih podatkih v Evropski uniji ena oseba od desetih pogovarja v t. i. manjšinskem jeziku. Sledilo je še razmišljanje, da v umetnosti jeziki nimajo oznak manjšinski, večinski, saj so vsi enako pomembni v umetniškem ustvarjanju ne glede na razširjenost in število govorcev.
Nato so predstavili Whytovo zbirko Non dimenticare gli angeli. V njej so združene poezije v gelščini in njihovi prevodi v italijanščini. Prebrane pesmi odpirajo vprašanje o jeziku in o prevajanju nasploh. Oba sogovornika sta se strinjala, da pri prevodu iz manj razširjenega jezika v bolj razširjeni največ pridobi slednji. Prof. Košuta je opisal svojo željo po prevajanju kot vrsto ljubezni, da bi drugemu jeziku podaril nekaj iz našega, slovenskega sveta. Pri tem je omenil prevode Prešerna, Kosovela in Grudna. Glavni razlog za literarno prevajanje, čeprav so jih v naslovu obljubljali deset, je ohranjanje jezikovne raznovrstnosti populacije in duše sveta.
Prof. Whyte je povedal, kako poezije same kličejo po prevodu, saj se tako začne pogovor med dvema jezikoma. V zaključku je izpostavil zanimivo misel, da ima vsak jezik svojo osebnost, svojo zgodovino in svoj DNK, ki se gradi tudi v odnosu z drugimi jeziki. Ob koncu sem se pridružila bučnemu aplavzu občinstva. Prijetno me je presenetilo in navdušilo, da tudi na zelo obiskanem knjižnem festivalu v Pordenonu posvečajo nekaj prostora slovenskemu ustvarjanju in tako vrednotijo pomembnosti našega “manjšinskega” jezika v italijanskem prostoru.
