“Tudi na videz najšibkejši lahko skriva v sebi velik potencial”

Pogovor z mladim odbojkarjem Janom Ferijem

Naša sreda še rojeva mlade športne upe, ki so kos najvišjim ligam. Med temi je tudi dvajsetletni Jan Feri iz Gorice. Lansko leto je odlično zaključil znanstveni licej Simona Gregorčiča v Gorici, odličen pa je tudi v športu. Odbojka ga je popeljala od domačih društev OK Val in ŠZ Soča do B lige v Pradamanu, letošnjo športno sezono pa je odigral v A2 ligi z ekipo Porto Robur Costa v Ravenni. Za češnjico na tortici je v nedeljo, 14. julija, z italijansko reprezentanco osvojil drugo mesto na evropskem prvenstvu U22.

Odbojka ti je bila položena v zibelko, saj sta tako mama Ines Orel kot oče Aleš Feri bila vrsto let uspešna prav v tem športu. Koliko je to vplivalo na tvojo odbojkarsko pot?

Poleg mame in očeta sta odbojko igrala tudi stric in celo dedek, potemtakem je bilo skoraj samoumevno, da sem tudi jaz začel z malo odbojko pri OK Valu v Štandrežu. Starša me nista nikoli silila v to; z veseljem sem nadaljeval, ker me je igranje odbojke vedno bolj veselilo. Pot me je potem vodila k Soči, s katero sem nastopal tako na mladinskih prvenstvih kot s člansko ekipo. V sklopu projekta moške odbojke sem igral tudi s Slogo Tabor. Nato sem dve leti igral v B ligi pri Il Pozzo v Pradamanu, od letos pa v Ravenni. Med vsem tem časom so mi domači bili v veliko podporo.

Kateri pa je tvoj prvi spomin na odbojkarsko žogo?

Najbolj meglen, a verjetno res prvi spomin na igranje odbojke sega v otroška leta, ko sva si z dedkom podajala žogo na domačem igrišču. Rad se spominjam tudi mladinskih državnih prvenstev oz. prvih turnirjev na državni ravni.

Igranje odbojke seveda ni samo treniranje telesa in urjenje tehnike. Kaj še vedno nosiš s sabo iz izkušenj pri domačih društvih?

Naučil sem se, naj nikogar ne podcenjujem. Na državnih mladinskih turnirjih, ki smo se jih udeleževali z Valom in Sočo, nismo bili med najboljšimi, saj smo na drugi strani igrišča srečali celo ekipe, sestavljene iz izbranih igralcev. Navsezadnje pa smo se mi, preprosti igralci maloštevilčnega kluba vseeno izkazali in se borili do konca. To, da sem mnoga leta nastopal kot ‘manjši’, me nekoliko razlikuje od večine trenutnih soigralcev, ki so svojo pot začeli v profesionalnih klubih. Pri Soči pa sem se še najbolj naučil, da tudi najmanjši in na videz najšibkejši lahko skriva v sebi velik potencial. Pot je nekoliko bolj strma, a prav zaradi tega je vsak doseženi vrh še večje zadoščenje.

Že nekaj let igraš v svetu visoke odbojke, svojo pot namreč nadaljuješ v profesionalnih društvih, in celo z državno reprezentanco. Kako sedaj gledaš na naša odbojkarska društva in na njihovo delovanje?

Domov sem se vrnil konec aprila, ko sta se še zadnjič srečali ekipi Soča ZKB – Lokanda Devetak in Slovolley ZKB, ki sta letos igrali v C ligi. Bil sem res pozitivno presenečen in navdušen nad vzdušjem med odbojkarsko tekmo v nekoč domači telovadnici. Kar sem videl, je bil jasen dokaz učinkovite organizacije in trdega dela. Na Sočo sem posebno navezan zaradi dolgoletnega igranja za njene barve. Organizacija je sicer bila dobra že prej, aprila letos pa sem v Sovodnjah videl nivo, ki ga nima marsikatero društvo v višjih ligah. Veseli me, ko se domača društva vneto zavzemajo za res čim boljše delovanje na teritoriju, saj to pomeni, da bo odbojkarska bodočnost v domačih krajih vedra.

Odlične rezultate dosegaš tako v športu kot pri študiju, saj si znanstveni licej Simona Gregorčiča v Gorici zaključil z najvišjo oceno, nadaljuješ pa univerzitetni študij statistike. Kako usklajuješ eno z drugim?

Odbojka na žalost ni nogomet – profesionalno igranje ni dovolj. Niti v A2 ligi si ne moram zagotoviti brezskrbne prihodnosti oz. zelo težko. Ko ne bom več profesionalni igralec, želim imeti pripravljen plan B. Tudi starša sta mi vedno svetovala, naj skrbim za študij, da bom lažje nadaljeval po drugi poti, ko bo čas ali ko si bom to zaželel.

Ključ za usklajevanje študija z igranjem pa je seveda dobra organizacija prostega časa med enim in drugim treningom. To pa sploh ni lahko, zato si ponavljam, naj ne bom preveč strog do sebe. Dela se po najboljših močeh, a ne moremo vedno imeti vsega …

Kakšne odbojkarske spomine imaš na domače kraje?

Moja odbojkarska pot je prepojena z lepimi trenutki … To je že tretje leto zapored, ko ne igram za goriška društva, na katera pa sem seveda še vedno zelo navezan, saj sem se pri njih veliko naučil. Močno so me podpirala in mi stala ob strani, za kar sem jim zelo hvaležen. Tudi takrat, ko se za kratek čas vrnem domov, se z veseljem odpravim v telovadnico, da bi navijal za njihove barve in svoje nekdanje soigralce.

Do lanskega leta si igral v B ligi v Pradamanu, letos pa si naredil še večji korak in v Ravenni prestopil v A2 ligo. Ali ti je bilo težko?

Vedel sem, da bom moral prej ali slej od doma, če bi se rad preizkusil v višjih ligah. Zato sem se potem tudi hitreje privadil na to, da sem sam: na to sem bil namreč pripravljen. V Ravenni se mi je redkokdaj tožilo po domu, saj smo letošnjo ekipo sestavljali večinoma mladi igralci, tako da smo lažje spletli prijateljske vezi tudi izven igrišča. Uspešna sezona in dobri odnosi so mi bili v veliko oporo.

Letos si z ekipo iz Ravenne osvojil prvo mesto v Junior league, to je krajše prvenstvo, v katerem nastopajo mladinci U20 ekip A lige. Najvišje mesto ste si zagotovili z zmago proti Trentinu.

Tako, to je bila res enkratna izkušnja, saj sem se z mladinskimi ekipami z Goriškega večkrat udeležil državnih prvenstev, a višjih stopničk nismo osvojili. Večje ekipe in profesionalni klubi so pač bili boljši. Letos je bil nivo seveda drugačen, ekipa je bila dobro pripravljena in sestavljena, tako da smo si zmago res zaslužili. Meni je to prvo mesto veliko zadoščenje, ker sem prvič dosegel tako dober rezultat na državnem nivoju.

Izbran si bil celo v reprezentanco U22, ki si je ta konec tedna prislužila srebrno kolajno na evropskem prvenstvu, čestitam! Srečali ste se s češko, francosko in portugalsko reprezentanco, nato pa še s poljsko in si zagotovili mesto v finalni tekmi proti Francozom, ki pa so bili za las boljši s 3 : 2.

Na prvi tekmi s Češko smo precej sproščeno prišli do zmage. Za Francoze smo vedeli, da so najtrši oreh. Žal nismo bili dovolj zagrizeni: nasprotniki so bili bolj prepričljivi v vseh elementih igre, tako da smo jim iztrgali le niz. Tekma proti Portugalcem je bila odločilna, zato smo dali vse od sebe in zmagali. Tudi v polfinalu s Poljaki ni bilo lahko: trener nas je na tekmo pripravil, kot bi to bil finale. Ves čas smo dohitevali nasprotnike, v četrtem setu pa smo jih odločno prehiteli in zmagali s 3 : 1. V nedeljo smo se v finalu spet srečali s Francozi. Bilo je zahtevno, kot se spodobi za tako pomembno tekmo. Francozi so sprva prednjačili z dvema osvojenima nizoma, nato pa smo jih uspešno dohiteli. Odločilni peti niz je francosko moštvo zaključilo šele z 22. točko. Obe ekipi sta bili res dobri, tokrat se je za las izšlo Francozom. Na žalost so končni izid določile tudi dvomljive odločitve sodnikov … Nazadnje pa smo mi vseeno zmagali, ker smo se res dobro odrezali.

Finalna tekma evropskega prvenstva niso mačje solze … Kakšne občutke ima mlad igralec v takih trenutkih?

Pred tekmo je bilo napeto, saj je to namreč evropski finale. Francozi so nas tudi že enkrat premagali, kar gotovo ni pomagalo. Takoj na začetku se je poškodoval naš kapetan, v prvih dveh setih zaradi tega nismo igrali dovolj prepričljivo. Ritem tekme smo potem sprevrgli in Francoze popeljali do petega niza, ki ga za las nismo osvojili. Žal nam je, ker smo bili prvemu mestu res blizu, to je tudi stvar sreče. Razočaranje pa se je dokaj kmalu prelevilo v veliko zadoščenje za skupaj prehojeno pot in vložen trud, saj smo se pripravam posvečali od 20. maja.

Kaj boš dal v kovček ob vrnitvi domov?

To je največji odbojkarski dosežek, saj prvič nastopam na takem turnirju. Obogatila so me seveda nova poznanstva in vse, kar spada zraven k taki vrsti izkušnje. Še več pa mi pomenijo treningi in priprave, med katerimi sem vidno napredoval. Imam občutek, da bom odslej znal biti tudi bolj psihološko pripravljen na zahtevnejše trenutke na igrišču.

Si slutil, da boš tudi ti med izbranci, ali je bilo to pravo presenečenje?

Sploh si nisem mislil, da bom vpoklican na selekcijske treninge. Ko pa sem bil tam, sem spoznal, da sem na nivoju drugih igralcev. To, ali bom res med najboljšimi štirinajstimi ali ne, pa je bila skrivnost do dneva pred odhodom. Do zadnjega sem bil na trnih …

Kdo te je spremljal med to izkušnjo?

Poleg prvega trenerja Vincenza Fanizze je bila ob njem še vrsta drugih pomagačev: od fizioterapevta do zdravnika in odgovornega za stike z mediji. Tako jaz kot ostali izbrani igralci smo pred dvema koncema tedna imeli še zadnje pripravljalne treninge, od tam pa smo takoj poleteli na Nizozemsko. Nisem imel časa, da bi se pred tem vrnil domov, tako da so me domači dohiteli v polfinalu in na finalni tekmi.

Kaj pa te čaka sedaj?

Končno nekaj počitka … Dober mesec bom posvetil počitnicam s prijatelji in oddihu v domačih krajih, ob tem pa bom seveda vedno skrbel za to, da bom v najboljši formi začel naslednjo športno sezono.