Tudi danes je slovenski metropolit msgr. Stanislav Zore nagovoril Slovence

Spoštovane gledalke in gledalci, dragi bratje in sestre. Čas po veliki noči je čas utrjevanja vere. V jutru velike noči ni nihče veroval. Evangeliji sicer nič ne povedo o Mariji, Jezusovi Materi. Zanjo nekateri pravijo, da se ji je od mrtvih vstali Jezus prikazal kot prvi. Frančiškani imamo rožni venec, v katerem premišljujemo ob skrivnostih Marijinih radosti. Ena od teh skrivnosti se glasi: Ki si ga Devica brezmadežna z veseljem prva od mrtvih vstalega videla. V evangeljskih poročilih o tistem jutru pa ne beremo o vstajenju, o življenju, o upanju, ampak o žalovanju, o joku, o razočaranju, o begu.

O begu govori tudi odlomek iz evangelija po Luku za današnjo nedeljo. Evangelij, kot bi ga pisatelj pisal za ta čas, za čas bega pred boleznijo, za čas globokega dvoma in zaskrbljenosti za prihodnost.

Naj iz tega odlomka vzamem tri prizore, tri drže, v katerih nastopajoči stopajo iz okolja pred dva tisoč leti in se mi, ljudje našega časa, nenadoma prepoznamo v njih in v njihovem doživljanju. Ko beremo o njihovih čutenjih in pogovorih, se zdi, kot bi govorili iz naših misli, kot bi izražali naše bojazni, in kot bi trepetali z našimi srci.

Prvi stavek povesta učenca, ki bežita iz Jeruzalema proti Emavsu. Med seboj govorita o doživetjih zadnjih dni. »Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo.« Med pogovorom se jima je približal Jezus in začel hoditi z njima. »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« ju je vprašal.

Iz njiju se je ulilo, kot bi dvignil zapornice pri jezu. Skozi njuno pripovedovanje je drla bolečina in stiska, ki sta jo ob Jezusovi obsodbi, njegovem prijetju, križanju in smrti doživljala zadnje dni. Potem pa stavek, v katerega sta povzela vse, kar sta doživljala od križanja naprej, kar ju je pognalo na beg iz Jeruzalema in na pot v Emavs. »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael.« Kakšne ruševine pričakovanj, prihodnosti, sanj. Mi pa smo upali, da je on tisti.

Kakšne sanje in načrte ste imeli okoli novega leta, ko je na Kitajskem novi koronavirus že začrtoval bližnjo prihodnost sveta. Velika večina bi lahko v nekoliko spremenjeni obliki ponovila stavek učencev iz Emavsa. Mi pa smo upali … Jaz pa sem načrtoval dolgo pričakovano potovanje; jaz pa sem upal, da bomo lahko to poletje kupili novo stanovanje; jaz pa sem načrtoval, kako lepo nam bo s sošolci na maturantskem plesu; jaz pa sem v tej pomladi načrtoval poroko … Koliko je teh: Jaz pa sem upal, mi pa smo upali.

Ko se je pokazalo, da za obvladovanje te bolezni ne bo dovolj nekaj aspirinov, čajčkov in počitka, se je v nas in med nami začela rojevati jeza, razočaranje, stiska. Človek ne bi pobegnil samo iz Jeruzalema, ampak bi skočil iz svoje kože.

Dogodek na poti pa nas usmerja k drugačnemu delovanju. Ob vsej žalosti in razočaranju učenca nista otopela do te mere, da bi se zaprla vase in v svojo žalost. Opazila sta tujca, ki se jima je pridružil. Z njim sta se zapletla v pogovor in mu razlagala vse, kar sta doživela in o čemer sta se pogovarjala po poti.

Kako pomembno je, da se v časih preizkušnje ne zapremo vase. Kakor Jezus na križevem potu, ki ni omahnil v svojo bolečino, ampak je ob vsem, kar je doživljal, ostajal pozoren do ljudi okoli sebe: do matere, do Simona, do Veronike, do žena ob poti.

Kdo je v tem trenutku ob moji poti, kdo hodi z menoj in me nevsiljivo, z velikim spoštovanjem vabi iz moje potrtosti, iz moje ujetosti v žalost in razočaranje? Verjetno tako kot Jezus z učencema tudi on z menoj stopa po poti, čeprav grem proč od Jeruzalema, proč od skupnosti. Zakaj? Da bi se na poti odprlo moje srce in bi začel v resnici govoriti z njim.

Prav ta pogovor, ki je razvnemal srce za razumevanje pisem, je učenca nagnil, da sta ga povabila, naj ostane z njima. In on je ostal z njima. Ni se jima vsiljeval, njegova navzočnost je bila tako blagodejna, da sta želela, da ostane z njima.

Za koga bi vi želeli, da ostane z vami? Ne, ker si od njega obetate korist, lažjo dosego ciljev, ali nekaj drugega … kar koli že. Ne, naj ostane z vami tujec, ki vas je poslušal in ste ob njem začeli hrepeneti po več, po bolje … ko cilj ni bil več Emavs, ampak srečanje, spoznanje …

Pri mizi so se jim odprle oči in sta ga spoznala. Brez želje, da bi ostala z njim, ampak z nezaustavljivo željo, da bi o srečanju pripovedovala skupnosti v Jeruzalemu. Tekla sta tja in pripovedovala o vsem, kar sta doživela. Naj tudi vas ta čas vrača v skupnosti, skupnosti družine, skupnosti sosedov, skupnosti Cerkve in vsem drugim skupnostim, v katerih živite in delate. Naj se razočaranje in beg spremenita v vrnitev in srečanje.

Vsem želim, da bi ta čas postal čas srečanj, v katerih bi na novo odkrili družino, na novo odkrili skupnost. Želim vam lepo nedeljo. Naj vas danes in vedno blagoslovi in varuje vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

 

 

Msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference v času pandemije vsako nedeljo nagovarja preko RTV SLO vse slovenske ljudi; objavljamo njegove besede, ki jih je izrekel danes, v nedeljo, 26. aprila 2020.

Preberi tudi

Pasijon po Mateju in Janezu na spletu

Kristjani in družba

Nedelja belih oblačil

Kristjani in družba

Praznovanje sv. Lovrenca, domačega zavetnika

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme