Intervju

Tudi danes je moč novogoriškega gledališča v navdušenosti, zanesenjaštvu

Tudi danes je moč novogoriškega gledališča v navdušenosti, zanesenjaštvu

Piše Iva Koršič: POGOVOR / Janez Povše, nekdanji umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča

Prejšnjo sezono so v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica označevale kar tri nadvse pomembne obletnice. Tako so se spominjali 50-letnice, odkar je postalo gledališče poklicno, 25-letnice postavitve današnje stavbe gledališča in 15-letnice pridobitve statusa slovenskega narodnega gledališča. Prav zato, da bi obiskovalci tega gledališkega hrama izvedeli, kako se je to gledališče razvijalo in razraščalo v času, si je današnje vodstvo v pretekli sezoni zamislilo vrsto srečanj z nekdanjimi in sedanjimi ustvarjalci, umetniškimi vodji in direktorji, ki so si sledili v tej 50-letni zgodovini Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica – to je do leta 1994 nosilo ime Primorsko dramsko gledališče in je do preselitve v novo, sodobno poslopje domovalo v tesni, a z velikim ustvarjalnim nabojem prežeti dvorani v Solkanu, na cesti, ki vodi do slovitega Solkanskega mosta nad našo “bistro hčerjo planin”. Pogovorov, ki so se zvrstili pod naslovom Spomin, zarisan v čas, so se udeležili Andrej Jelačin in Sergej Ferrari, ki sta ob igralcu Blažu Valiču obudila sledi na prve umetniške korake gledališča, ko se je to še izmotavalo iz svojega ljubiteljskega značaja, Janez Starina, nekdanji umetniški vodja, direktor in igralec, ter Tomica Dumančić, nekdanji direktor, s katerima se je pogovarjal igralec Gorazd Jakomini, igralca Bine Matoh in Radoš Bolčina (z njima se je pogovarjala mlada igralka Urška Taufer), pa še nekdanji direktor Sergej Pelhan in nekdanji umetniški vodja Janez Povše. Z njima je prijetno pokramljala v mali dvorani SNG Nova Gorica dramaturginja Martina Mrhar.
Ker je Janez Povše, ki ga sicer poznamo kot vsestranskega gledališkega ustvarjalca, režiserja, pisca dramskih besedil, radijskih iger za odrasle in otroke, scenarijev in še bi lahko naštevali, tudi naš dolgoletni dragoceni sodelavec, avtor prispevkov aktualnih tematik pod naslovom Povejmo na glas, smo ga zaprosili, da bi tudi našim bralcem razkril nekaj spominov na čas, ko je bil umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča, ustanovljenega l. 1969.
Leta 1975 je prevzel nalogo umetniškega vodje takrat še Primorskega dramskega gledališča, katerega direktor je malo kasneje postal Sergej Pelhan.
Janezu Povšetu se prisrčno zahvaljujem za to, da nam je zaupal nekaj žlahtnih spominskih utrinkov s svoje gledališke poti.

Kako se spominjate svojih začetkov v tem primorskem gledališkem hramu, ki je takrat imel dvorano v Solkanu in v katerem ste sicer že bili gost kot režiser?
Kot je po eni strani ves tisti čas daleč, tako spomini zaživijo, če le imajo priložnost. Vsekakor zelo lepi spomini, svetli in spodbudni na dva načina. Najprej seveda vezani na tedanje Primorsko dramsko gledališče, potem pa na moje tedanje mladostno obdobje, ki se je pričelo prevešati v zrelost in pripravljenost na večje izzive. Dobro sem se namreč zavedal, da prihajam v poklicno gledališče iz polpoklicnega Prešernovega gledališča v Kranju. Tudi sem se zavedal, da bom nasledil izjemno osebnost, kar je bil Jože Babič, in da bodo moje delo opazovali v luči njegove bogate zapuščine. Ves ta pričetek je bil srečno obeležen z zelo naklonjenim znamenjem, da sem si že nekaj prej, čeprav živeč v Ljubljani, ustvarjal družino v našem zamejstvu, ne da bi imel tukaj zaposlitve. Pa je prišlo vabilo za zaposlitev v novogoriškem gledališču.
Na kakšne težave ste naleteli ob prevzemu umetniškega vodstva in kako ste jih reševali? Kako je sploh potekalo delo v tedanjih tesnih prostorih v Solkanu?
Dobro je bilo, da sem pred svojim prihodom v gledališču trikrat gostoval v vlogi režiserja in sem zato v glavnem poznal razmere v njem, igralce in drugo osebje, kot tudi pogoje za delo, ki so bili težki. Še kako dobro pa sem razumel tisto srčiko, tisto osrednje in bistveno v kolektivu, namreč močno in nepopustljivo željo uveljaviti gledališče v njegovem ožjem in celotnem slovenskem prostoru in po možnosti širše. Z vso vnemo sem se zato lotil obveznosti in teh res ni bilo malo. Samo za primer: v letu 1975, ko sem bil še v Kranju, sem pripravil tamkajšnji festival Teden slovenske drame, takoj zatem pa še Goriško srečanje malih odrov v Novi Gorici. Kar se tiče dvorane v Solkanu, mi je bila vedno všeč, še danes ima v meni romantičen naboj.
Kaj pa odziv občinstva?
Novogoriško občinstvo je bilo tudi tedaj hvaležno, zelo hvaležno, in to je bil velik kapital. Pa ne samo občinstvo, Občina v celoti in politične institucije so bile polno zainteresirane, da tudi gledališče doživi še večji razcvet, in ne samo gledališče, kultura nasploh. Tedaj je bilo v Novi Gorici zares vzneseno vzdušje razviti mesto hitro, in to na vseh ravneh. Ob tem želim izpostaviti vlogo in pomen direktorja gledališča Sergija Pelhana, ki je prevzel posle nekaj mesecev za mano. Z njim sva odlično sodelovala, imela sva iste cilje in on je bil seveda tisti, ki je za vsak korak naprej izboril nepogrešljiva sredstva, brez česar ne bi bilo mogoče napredovati. Gledališče je zato napelo vse sile in v dveh letih vsaj podvojilo število abonentov in si s tem olajšalo nujo včasih prenapornih in preštevilnih gostovanj. Že takoj v začetku tistega obdobja pa je s predstavo Hlapec Jernej v režiji Jožeta Babiča – kar je bil poklon osebi, ki je profesionalizirala gledališče – izvedlo odmevno gostovanje po nekdanji Jugoslaviji, v Leskovcu na festivalu klasike, v Ateljeju 212 v Beogradu in gledališču Kazalište Branko Gavella v Zagrebu. To je bil zame vsekakor odziven podvig, pomemben za močnejšo vidljivost in organizacijsko prodornost gledališča.
Koliko stalnih igralcev je bilo takrat v gledališču?
Skromno število stalnih igralcev je bil seveda velik, nemara največji problem, ki je bil nenehno v zraku in ki smo se ga vsi z igralci vred zavedali, tudi če o njem nismo govorili. Igralcev je bilo 8, kar je bilo za soočenje s preostalimi slovenskimi gledališči premalo, saj skorajda ni bilo mogoče izvesti t. i. velike predstave, npr. Shakespeara in podobnih avtorjev. Poleg tega so bili igralke in igralci preobremenjeni, saj so nastopali praktično v vseh postavitvah in so morali v eni sezoni na oder 100-krat in celo 120-krat. Predstavo za otroke so ob koncu leta odigrali trikrat in celo petkrat na dan, pozimi so gostovali v komaj zakurjenih dvoranah, ko se je včasih temperatura približala ledišču. Zaradi takšnih pogojev skrajno požrtvovalnih gledališčnikov mi je bilo težko, ker okrepitve ansambla ni bilo mogoče uresničiti čez noč. S hvaležnostjo se zato danes spominjam tiste “železne” ekipe na začetku: Teja Glažar, Dragica Kokot, Breda Urbič, Berta Ukmar, Matjaž Turk, Iztok Jereb, Tone Šolar, Ivo Barišič, poleg njih pa predragoceni in vsem znani gosti: Stane Leban, Sergej Ferrari, Metka Franko, še prej Jerica Mrzel, Janez Lavrih, Ernest Zega. Nekateri med gosti so bili za kakšno sezono tudi stalni.
Kaj ste si zamislili, da bi uresničili okrepitev njihovih vrst?
Prva in nujna pot za utrditev ansambla je bila tedanja Akademija za igralsko umetnost v Ljubljani, ki je prirejala javne produkcije svojih študentov in sem jih pričel obiskovati. Ni mi bilo lahko. Kako bom koga od bodočih gledališčnikov prepričal, naj pride v Novo Gorico, ko pa je bil logično njihov prvi cilj Ljubljana kot osrednje kulturno in gledališko središče. Vendar sem imel več uspeha, kot sem pričakoval. Verjetno je prav tako izkazano zanimanje Primorskega dramskega gledališča za mlade igralke in igralce pripomoglo, da so se za delo v njem odločili Marjan Trobec, Jože Hrovat, Nevenka Vrančič in Mira Lampe, iz gledališča je izšel Milan Vodopivec, nedolgo kasneje pa je okrepil naše vrste še Bine Matoh.
Ste se prav zaradi tega, da bi priklicali v gledališče čim več mladih, v tistih letih odločili ustanoviti Amaterski mladinski oder, ki še danes deluje pod okriljem SNG Nova Gorica in ga je skoraj 40 let uspešno vodil Emil Aberšek?
Točno tako, in to je bila druga, mnogo dolgoročnejša pot krepitve ansambla. Imel sem izkušnje iz sveta ljubiteljskega gledališča, da se namreč iz njegovega podmladka lahko rodijo poklicni igralci. Direktor Pelhan je načrt podprl in Emil Aberšek je kar nekaj desetletij vodil in vzgajal mlade gledališke zanesenjake in s tem presegel vsa pričakovanja. Iz vrst Amaterskega mladinskega odra je izšlo kar nekaj poklicnih igralk in igralcev, predvsem pa so njegovi mladi člani v svojem krogu kar sami po sebi opozarjali na privlačnost gledališča in s tem gotovo pritegnili mnogo novih gledalcev. In ta oder uspešno deluje še zdaj in bo zagotovo tudi v prihodnje – te zgodbe sem zares in nadvse vesel.
Takrat je bil v sklopu novogoriškega gledališča tudi festival Goriško srečanje malih odrov, ki si ga je zamislil Jože Babič. Kako je bilo s pripravo teh pomembnih gledaliških dni?
Goriško srečanje malih odrov je bilo za nas v gledališču kakor tudi za gledalce in mesto v celoti res enkratno doživetje, ki smo ga vsi z velikim navdušenjem pripravljali, gledalci pa nestrpno pričakovali in toplo sprejemali. Osebno sem v njem začutil veliko priložnost dodatne uveljavitve za gledališče in sem se predal festivalu z vso možno zavzetostjo. Zanimala me je širša dimenzija festivala, ki ima sicer za osnovo nastop slovenskih gledališč, toda, zakaj se ne bi v še večji meri razširil na tedanji jugoslovanski in slednjič še evropski prostor? Kaj hitro je naš festival vzpostavil stik z vsejugoslovanskim festivalom v Sarajevu ter s festivali podobnega značaja v Beljaku, v Bernu, v Palermu in Ščečinu, kar je pomenilo udeležbo cele vrste jugoslovanskih in evropskih gledališč na našem Goriškem srečanju. Vsi so zelo radi prišli v Novo Gorico, da ne govorimo o slovenskih gledališčih in kritikih ter med drugimi o vsaj dveh igralcih izjemno vrhunske umetniške ravni, kot sta Ljuba Tadić in Rade Šerbedžija. Skoraj nevede je Goriško srečanje malih odrov postalo predhodnica evropskosti, evropske razsežnosti in evropskega kulturnega srečevanja. Pomembno je, da smo na vseh navedenih festivalih s svojimi predstavami gostovali in s tem dvigovali ugled svojega gledališča. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

17.08.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!